1. Uvod
Od nastopa recesije naprej se je veliko pisalo o skrbnosti ravnanja poslovodstva v družbi z omejeno odgovornostjo in tudi o vplivu družbenikov na poslovodstvo. Nekoliko manj je bilo v tem okviru poudarka na vplivu takšnih navodil na presojo skrbnosti ravnanja poslovodstva. Slednje načeloma ni sporno s civilnopravne plati, saj je poslovodstvo razbremenjeno odškodninske odgovornosti, če ravna na podlagi zakonitega sklepa skupščine družbenikov. Nekoliko več dvomov pa se pojavlja, ko vprašanje skrbnosti umestimo v kazenskopravne okvire, predvsem v zvezi s kaznivimi dejanji zoper gospodarstvo in v zadnjem času še posebno "popularnim" kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-1 oziroma 244. člen KZ). Ključen zakonski znak tega kaznivega dejanja je namreč ravnanje v nasprotju s predpisano skrbnostjo, izhajajočo iz ZGD-1, ki pa je v teh kazenskih postopkih nekoliko zapostavljeno.
2. Uporaba ZGD-1 pri ugotavljanju obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1
Člen 240 KZ-1 kot enega izmed najpomembnejših zakonskih znakov obstoja kaznivega dejanja določa, da mora storilec zlorabiti svoj položaj ali dano zaupanje, prekoračiti pravice ali opustiti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja.
Ni torej dvoma, da se v tem zakonskem znaku KZ-1 opira na ZGD-1, določbe katerega je treba uporabiti pri ugotavljanju njegovega obstoja, kar je tudi stališče, ki ga je jasno zavzelo Ustavno sodišče Republike Slovenije. Sodišče pri vsakem konkretnem primeru odgovori na vprašanje, ali je oseba pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabila (zlorabila) svoj položaj, ob upoštevanju presoje na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi oseba protipravno delovala. Slednje pa pomeni, da bi moralo kazensko sodišče pri presoji skrbnosti ravnanja po 240. členu KZ-1 uporabiti oziroma upoštevati še pravilo poslovne presoje, ki ga je jasno prevzela tudi slovenska sodna praksa. Ko se torej tehta, ali je posamezno ravnanje bilo skrbno ali ne, je treba primarno ugotoviti, ali je ravnanje zaščiteno s pravilom poslovne presoje; če je, se takšno ravnanje šteje za ravnanje, skladno s predpisano skrbnostjo.
Pravilo poslovne presoje sta jasno prevzeli tudi slovenska teorija in sodna praksa. Vrhovno sodišče v tej zvezi pravi: "Teorija, oprta na primerjalnopravno doktrino, je tudi enotna, da je pri oceni odločitev poslovodstva v konkretni situaciji treba upoštevati dejansko stanje ex ante. To pomeni, da je treba imeti pred očmi stanje, v katerem so se nahajale poslovodeče osebe v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi.
Podjetniške odločitve namreč temeljijo na domnevah in prognozah, ki le pogojno omogočajo ali sploh ne omogočajo zanesljive ocene bodočega dogajanja. V tem okviru ne gre zanemariti, da so informacije o morebitnih alternativah njihovim odločitvam članom uprave na razpolago le v omejenem obsegu; tudi informacije o primernosti različnih odločitev, če sploh obstaja več možnih odločitev, navadno niso na razpolago v taki meri, da bi omogočale popolno primerljivost alternativ. Podatki postanejo dostopni navadno časovno šele po sprejeti odločitvi. Za napake te vrste pa poslovodeče osebe ne morejo odgovarjati, če so le ravnale dovolj skrbno pri svoji odločitvi; v nasprotnem primeru bi odgovarjale za nekaj, česar ne obvladujejo."
Namen pravila podjetniške presoje, kot je že bilo omenjeno, je med drugim oziroma predvsem v tem, da se izognemo pojavu, ki se imenuje hindsight bias, kar pomeni prav to, kar je izpostavilo že Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi, in sicer, da je treba imeti pred očmi stanje, v katerem so bile poslovodeče osebe v trenutku sprejemanja odločitev, ko so bili njihovi dejanski učinki še negotovi, kar v primeru presojanja sodišča pomeni, da njegovo presojo zamegli rezultat odločitve in je posledično s slabim rezultatom okužen tudi sam proces odločanja, čeprav je bil ta povsem korekten. Presoja ravnanja glede na stanje v času odločanja pa je izjemno pomembna tudi s kazenskopravnega vidika, saj so poslovodeče osebe izpostavljene kazenskim postopkom prav zato, ker njihova ravnanja, če bi jih presojali glede na trenutne okoliščine, ne bi bila ekonomsko upravičena.
Pri analizi vpliva korporacijskega prava na presojo odgovornosti za kaznivo dejanje po 220. členu KZ-1 se je treba opreti tudi na nekatere odločitve nemških sodišč. Prav nemška ureditev - torej kaznivo dejanje z nazivom Untreue iz 266. člena nemškega Kazenskega zakonika (Strafgesetzbuch - StGB) - je bila namreč vzor za določitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1.
Ustavno sodišče ZR Nemčije jasno opozori na izjemno širok manevrski prostor članov organov vodenja in nadzora, ki imajo odprt prostor presoje in so celo dolžni sprejemati nekatere tvegane odločitve, zaradi česar dejstvo, da določena odločitev ne "obrodi sadov", še ne upravičuje zaključka, da je bilo ravnanje nedopustno oziroma protipravno. Vrhovno sodišče ZR Nemčije je glede skrbnosti ravnanja poudarilo, da kršitev dolžne skrbnosti ne more biti podana zgolj zaradi dejstva, da se je riziko določenega posla realiziral. Prav tako pa poudari, da ni dopustna ex post presoja ravnanja (težava že opredeljenega hindsight bias). Poenostavljeno povedano se sodišče opre na vse elemente skrbnosti, ki velja za člane organov vodenja in nadzora v gospodarskih družbah, in pravila poslovne presoje. Ob vseh že omenjenih sodbah pa velja opozoriti tudi na nedavno odločitev deželnega sodišča v Hamburgu, ki je razsodilo, da je protipravno ravnanje v smislu 266. člena StGB (torej 240. člen KZ-1) podano samo, če gre za občutno kršitev predpisane skrbnosti, kar pomeni, da mora biti kršitev evidentna. Sicer ne zadošča za protipravno ravnanje v smislu zakonskega znaka 266. člena StGB.
3. Vpliv navodila družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo na presojo skrbnosti ravnanja poslovodstva
Nekoliko drugačno presojo pa je treba opraviti, kadar poslovodstvo ravna na podlagi navodil družbenikov družbe z omejeno odgovornostjo. Ko poslovodstvo sledi navodilu, ni pristojno, da ocenjuje tudi njegovo smotrnost. Gre namreč za navodilo, ki ga je kot najvišji organ v družbi z omejeno odgovornostjo dala skupščina družbenikov oziroma družbenik, zato mora poslovodja preveriti zgolj zakonitost navodila in ga - če je zakonito - tudi izvršiti. Če je torej ravnanje poslovodje, ki se presoja v okvirih kaznivega dejanja iz 240. člena KZ-1, temeljilo na zakonitem navodilu družbenikov, gre pri takšnem ravnanju zgolj za "slepo" izvrševanje veljavnega navodila družbenika, in ne za poslovno odločanje. Slediti zakonitemu navodilu je tisto ravnanje, ki je skladno s predpisano skrbnostjo po ZGD-1 - zavrnitev izvršitve zakonitega navodila družbenikov ima namreč znake ravnanja v nasprotju s predpisano skrbnostjo po 263. členu ZGD-1, s čimer se poslovodja izpostavi odškodninski obveznosti za škodo, ki bi nastala družbi zaradi zavrnitve izvršitve navodila. Prostor presoje poslovodje je v teh primerih omejen zgolj na oceno zakonitosti, kar bo natančneje predstavljeno v nadaljevanju prispevka ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Dušan Jovanovič in Miha Bratina: Presoja skrbnosti ravnanja poslovodje v kazenskih postopkih in pomen navodil družbenikov v d. o. o., Podjetje in delo, 2017, št. 1.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
