Odločba drugostopenjskega sodišča je pomembna z dveh vidikov, procesnopravnega in materialnopravnega. Procesnopravni vidik se nanaša na možnost ugovora ničnosti pogodbe v izvršilnem postopku, kadar je pogodba, sestavljena v obliki notarskega zapisa, nična. O tem vidiku ne bom razpravljal. Bolj zanimiv se mi zdi materialnopravni vidik, ki ga nameravam komentirati v nadaljevanju.
Če povzamem, kar je bilo zapisano na desetih straneh sklepa. Sodišče je sprejelo stališče, da je valutna klavzula splošni pogodbeni pogoj, za katerega se uporabljajo pravila o nepoštenih pogodbenih pogojih iz 23. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot). Potem ko je to klavzulo kvalificiralo kot splošni pogodbeni pogoj, je podalo smernice za ugotovitev, kdaj je splošni pogodbeni pogoj nepošten, torej ničen. Tako kvalifikacija valutne klavzule kot splošnega pogodbenega pogoja kakor tudi ničnost tovrstnega pogoja zaradi razlogov, ki jih je navedlo sodišče, puščata za sabo precej dilem in nejasnosti.
O splošnih pogodbenih pogojih
Uvodoma je treba povedati, kaj so pravzaprav splošni pogodbeni pogoji. Odgovor najdemo v evoluciji tega instituta, ki je povezan s standardizacijo ponudbe blaga in storitev. Podjetja pripravljajo vnaprej določene pogodbene klavzule, s katerimi urejajo nekatere vidike pogodbenega razmerja. Druga pogodbena stranka, pa najsi bo to drugo podjetje ali potrošnik, ki namerava vstopiti v pogodbeno razmerje s ponudnikom, ima tako le dve možnosti: sprejeti pogoje ali jih zavrniti. V prvem primeru jo splošni pogoji načeloma zavezujejo; v drugem pa praviloma do sklenitve pogodbe niti ne pride, razen če je ponudnik pripravljen nadomeščati splošne pogoje s posebnimi dogovori med strankama (četrti odstavek 120. člena Obligacijskega zakonika (OZ)).
Splošni pogodbeni pogoji niso glavna obveznost, saj so glavni obveznosti le "prilepljeni". To pomeni, da so akcesorne narave. Na primeru bom pojasnil razmerje med glavno obveznostjo in splošnimi pogoji. Oseba se odloči za sklenitev zavarovanja za vlom. V tipični ali tipizirani pogodbeni sinalagmi imamo na eni strani obveznost zavarovanca, da plača premije, in na drugi obveznost zavarovalca, da krije posledice škodnega dogodka. Glavna obveznost zavarovanca in glavna obveznost zavarovalca tvorita tipični primer zavarovanja, ki je uzakonjen v OZ. Ponudnik zavarovanja k tej glavni, tipizirani obveznosti "prilepi" določene splošne pogoje, ki so zanj conditio sine qua non sklenitve pogodbe o glavni obveznosti. Tu je jasno razvidno razmerje med glavnimi obveznostmi in splošnimi pogodbenimi pogoji: glavne obveznosti so tiste obveznosti, ki neposredno izvirajo iz zakona in ki so pogodbena kavza določenega pogodbenega tipa. Splošni pogodbeni pogoji pa so akcesorne obveznosti, ki se lahko od glavnih obveznosti ločijo, ne da bi bila zaradi tega spremenjena njihova pravna narava.
Iz zgoraj navedenega bi moralo biti že povsem jasno, da se splošni pogodbeni pogoji ne enačijo, niti se ne morejo enačiti z glavno obveznostjo oziroma s pogodbenim tipom, ki ima svojo oporo v samem zakonskem besedilu. A razlogi za konceptualno delitev glavne obveznosti od splošnih pogojev se tu še ne končajo. Dodatne razloge za delitev vidim tako v jezikovni razlagi določila o splošnih pogojih (prvi odstavek 120. člena OZ) kot tudi v sami logiki pogodbenih razmerij.
Začnimo z določilom prvega odstavka 120. člena OZ. V tem členu je določeno:
"Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti."
Iz jezikovne analize tega člena jasno izhaja, da pogodbo s splošnimi pogoji tvorita dve vrsti pogodbenih določil ali obveznosti: tiste, ki jih določi en pogodbenik, in tiste, ki so izid posebnega dogovora med pogodbenikoma. Slednje smo v tem prispevku poimenovali z besedno zvezo "glavna pogodbena obveznost". Zakon torej razlikuje med posebnimi dogovori, ki so posledica svobodne odločitve pogodbenih strank, in splošnimi pogoji, ki so tem dogovorom "prilepljeni" s strani močnejše pogodbene stranke. Če na primer nameravam uporabljati javno parkirišče, je to moja prosta in svobodna pogodbena izbira. V tem primeru govorimo o glavni pogodbeni obveznosti ali - če uporabljamo besedilo iz prvega odstavka 120. člena OZ - o posebnem dogovoru.
Parkiranje na javnem parkirišču pa predpostavlja, da oseba, ki namerava uporabljati parkirišče, sprejme še druge pogoje, saj ponudniki tovrstnih storitev praviloma pogojujejo sklenitev pogodbe ravno s sprejemom splošnih pogojev, ki so jih sami pripravili. To pa so splošni pogoji, za katere veljajo določila iz 120. člena in naslednjih OZ. Samo za te pogoje veljajo strožja pravila iz 120. člena in naslednjih OZ (in specialne potrošniške zakonodaje), ker so prav ta splošna določila tista, ki jih je vnaprej pripravila močnejša pogodbena stranka. Naročnik namreč nima nobenega interesa za pristop k splošnim pogojem, saj so praviloma ti pogoji v njegovo škodo oziroma le v korist ponudnika blaga in storitve ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luigi Varanelli: Komentar sodne odločbe o švicarskih frankih: nekaj pomislekov in dilem - poskus reševanja problema, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 32.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.