Tožba na razveljavitev sodne poravnave
Določbi 107. in 108. člena ZPP-E se nanašata na dopolnitev pravne ureditve tožbe za razveljavitev sodne poravnave. Gre za izredno pravno sredstvo, ki je bilo v naš pravni red uvedeno s sprejetjem ZPP leta 1999 (ZPP/99). Čeprav ZPP iz leta 1977 (ZPP/77) ni poznal tega izrednega pravnega sredstva, je sodna praksa dopuščala tako imenovano tožbo na izpodbojnost in ničnost sodne poravnave. Sodna poravnava ima nedvomno elemente materialnega prava in jo je mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti. Če je sodno poravnavo šteti za pogodbo civilnega prava, jo je posledično možno izpodbijati po določbah, ki jih OZ ureja v poglavju "Neveljavne pogodbe", torej iz razlogov ničnosti (pod pogoji, ki jih določajo členi od 86. do 93. OZ) oziroma izpodbojnosti (pod pogoji, ki jih določajo členi od 94. do 99. OZ). Vendar sodna poravnava nima le elementov materialnega, temveč tudi procesnega prava. Ker je sklenjena pred sodiščem, ima namreč učinek pravnomočne sodbe, kar pomeni, da je ni mogoče izpodbijati s pritožbo. Zoper pravnomočno sodno odločbo je dovoljeno vložiti le izredno pravno sredstvo.
Zaradi mešane narave sodne poravnave je ZPP/99 uvedel novo izredno pravno sredstvo, tj. tožbo na razveljavitev sodne poravnave, ki jo je uredil v 392. členu (določil je tri razloge - enega materialnega, ki ustreza pogojem izpodbijanja pogodbe, in dva procesna - iz katerih je mogoče vložiti tožbo na razveljavitev sodne poravnave) in 393. členu (določil je subjektivni in objektivni rok za vložitev tožbe in postopek). Poleg tega pa je določil, da lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklenjeno sodno poravnavo (ob pogojih in v rokih, ki jih določa 385. člen ZPP) Državno tožilstvo Republike Slovenije.
Omenjena ureditev se je izkazala za pomanjkljivo. V primerjavi s prejšnjo ureditvijo namreč ni bilo mogoče vložiti tožbe na razveljavitev sodne poravnave iz razlogov, ki ustrezajo pogojem ničnosti pogodbe po materialnem pravu. Prav tako tožbe ni mogla vložiti tretja oseba, četudi je zanjo imela pravni interes. Zato je VS RS ob reševanju tožničine pritožbe prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 392. člena ZPP oziroma pravne ureditve sodne poravnave kot celote. Podatka o tem, ali je bilo o pobudi že odločeno, žal nimam. Zaradi spremembe 392. in 393. člena ZPP za bodoče primere zadeva ne bo več aktualna. Vendar pa bo odločitev pomembna za vse tiste primere, v katerih je do sklenitve sodne poravnave prišlo pred uveljavitvijo sprememb ZPP-E, torej pred 14. marcem 2017. Iz ustavnosodne prakse je razvidno, da je bila v preteklosti že vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 392. člena ZPP, ki pa je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja.
Predhodno omenjeni pomanjkljivosti je zakonodajalec odpravil tako, da je obstoječo ureditev tožbe na razveljavitev sodne poravnave razširil tako v objektivnem kot tudi v subjektivnem smislu, pri čemer je za tretjo osebo določil tudi daljši objektivni rok. V 107. členu ZPP-E je določil, da se lahko tožba za razveljavitev sodne poravnave, poleg obstoječih treh razlogov, vloži še iz razloga, ker je bila sodna poravnava sklenjena glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Tožbo iz tega razloga lahko vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes. V 108. členu ZPP-E je zakonodajalec spremenil in dopolnil 393. člen ZPP tako, da je poleg trimesečnega subjektivnega roka za vložitev tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ki teče od dne, ko je stranka oziroma druga oseba izvedela za razlog vložitve tožbe za razveljavitev sodne poravnave, določil dva različna (prekluzivna) objektivna roka, in sicer za stranko tri leta, za osebo iz tretjega odstavka prejšnjega člena pa pet let od sklenitve sodne poravnave. Rok za vložitev tožbe je bistveno krajši od roka, ki ga predvideva OZ za ničnostno tožbo (po določbi 93. člena OZ namreč pravica do ničnosti nikoli ne ugasne). Vendar je glede na sedanjo ureditev (trimesečni rok, ki ga je imel državni tožilec) bistveno daljši in je z vidika pravnega varstva (saj se dejansko posega v pravnomočen izvršilni naslov) po moji oceni primeren. Za različni dolžini objektivnega roka se je zakonodajalec verjetno odločil iz razloga, ker so tretjim osebam informacije o sklenjeni sodni poravnavi težje dostopne kot tistim, ki pri njej neposredno sodelujejo.
Sprejeta sprememba predstavlja možnost dodatne kontrole razpolaganja strank s strani zainteresiranih tretjih oseb. Ta je sicer v prvi vrsti v pristojnosti sodišča, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava (saj razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom in moralnim načelom, sploh ne bi smelo dovoliti) in ima zanjo zelo široka pooblastila (saj lahko skladno z določbo drugega odstavka 7. člena ZPP celo samo ugotavlja dejstva in izvaja dokaze). Vendar pa ne gre spregledati, da sodišče ob sklepanju sodne poravnave morda sploh ni seznanjeno z vsemi dejstvi, ki segajo v notranjo sfero pravdnih strank ali so poznana le tretjim osebam in zaradi katerih je razpolaganje strank, ki sklepajo sodno poravnavo, lahko v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo (na primer sklenitev sodne poravnave z namenom oškodovanja upnikov) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ivanka Demšar Potočnik: Spremembe Zakona o pravdnem postopku, ki že veljajo, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 32.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
