Policisti pri svojem delu vsakodnevno izvršujejo policijska pooblastila in uporabljajo različna prisilna sredstva, pri uporabi prisilnih sredstev pa prihaja do telesnih poškodb tako policistov kot tudi oseb, zoper katere policisti uporabljajo prisilna sredstva. V praksi policisti poškodbe največkrat utrpijo pri izvajanju policijskih pooblastil in uporabi prisilnih sredstev, in sicer pri uporabi fizične sile zoper osebe pri prijetju in obvladovanju oseb, ki se pasivno ali aktivno upirajo izvedbi policijskih pooblastil in prisilnih sredstev (na primer pri kršitvah javnega reda in miru, pri prijetju storilcev kaznivih dejanj, sledenju oziroma lovljenju oseb, ki bežijo peš ali z vozili, itd.) ali napadejo policista. Med kršitelji, zoper katere so policisti v letu 2016 uporabili prisilna sredstva, je bilo kar 68,5 odstotka oseb pod vplivom alkohola, prepovedanih drog ali v nepojasnjenem psihičnem stanju, zaradi česar je obvladovanje takšnih kršiteljev zahtevnejše, skrb vzbujajoči pa so tudi napadi na policiste, ki so se v zadnjem obdobju končali tragično z umori in hujšimi poškodbami policistov (leta 2014 umor policista v Litiji, leta 2015 umor policista na Ižanski cesti, leta 2016 umor policista v Kopru itd.).
V slovenskem civilnem pravu poznamo dve obliki odškodninske odgovornosti, in sicer objektivno ter krivdno odškodninsko odgovornost. Ta prispevek obravnava objektivno obliko odškodninske odgovornosti, ki je najpogosteje tudi podlaga za odškodninsko odgovornost delodajalca za nastalo škodo, čeprav delodajalec v nekaterih redkejših primerih odgovarja tudi po načelu krivdne odgovornosti. 131. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo.
Iz veljavne sodne prakse izhaja, da je treba objektivno odgovornost ugotavljati v vsakem primeru posebej in ob upoštevanju veljavne sodne prakse. Prispevek v nadaljevanju obravnava in prikazuje pomembnejše odločbe višjih sodišč ter Vrhovnega sodišča RS, ki lahko služijo kot pomoč in vodilo pri odločanju glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti tako v predpravdnih kot tudi v sodnih postopkih, ko nižja sodišča odločajo o utemeljenosti tožbenih zahtevkov na podlagi objektivne odškodninske odgovornosti.
Upoštevaje pogostost načina nastanka poškodb so v nadaljevanju po sklopih predstavljene pomembnejše odločbe višjih sodišč ter Vrhovnega sodišča RS, ki oblikujejo okvire objektivne odškodninske odgovornosti in v katerih so sodišča ugotovila, da je podana objektivna odškodninska odgovornost delodajalca.
Uporaba prisilnih sredstev Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 554/2009 z dne 16. septembra 2009 odločilo, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca v primeru, ko sta bila v policijsko intervencijo vključena dva policista in večje število kršiteljev, policist pa je sam ukrepal proti dvema osebama, pri čemer je ena skušala pobegniti, do poškodbe pa je prišlo, ko je policist premaknil nogo, s katero je "fiksiral" osebo. Višje sodišče je v obrazložitvi navedlo, da se je bil policist dolžan izpostaviti velikemu tveganju, da je šlo za sočasno delovanje dveh oseb oziroma udeležencev pretepa, ki nista spoštovala odredb policista, in da nikakor ni bilo mogoče imeti pod kontrolo vseh okoliščin ter da ni bilo mogoče pravočasno odvrniti vseh grozečih nevarnosti s strani oseb, ki ne spoštujejo odredb policistov.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 823/2009 z dne 8. julija 2009 odločilo, da je podana odškodninska odgovornost v primeru, ko sta policista skušala legitimirati večje število kršiteljev, pri čemer so se nekatere osebe verbalno upirale, tretja oseba pa je policista prijela za uniformo in ga porinila, da sta skupaj padla po tleh, kar je sodišče označilo za nepričakovano ravnanje tretje osebe. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da policist ravnanja posameznikov ni mogel nadzorovati, sam dogodek pa je pomenil povečano nevarnost. Dejavnost, ki sama po sebi sicer ni nevarna, lahko zaradi spleta okoliščin, v katerih se izvaja, postane nevarna. V konkretnem primeru je bila taka okoliščina nepričakovan napad tretje osebe na tožnika oziroma policista.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 2361/2012 odločilo, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca v primeru, ko se je vinjen voznik fizično uprl policistoma, pri čemer je krilil z rokami in brcal. Sodišče je v obrazložitvi sodbe utemeljilo, da je policistova dejavnost postala nevarna zaradi aktivnega fizičnega upiranja vinjenega voznika in njegove težnje po pobegu, ki je ni bilo mogoče imeti pod nadzorom v polni meri, kljub temu, da sta intervencijo izvajala dva policista, ter ob upoštevanju dejstva, da so se prisilni ukrepi izvajali na poledenelih tleh.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 3036/2012 z dne 15. maja 2013 odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost v primeru, ko je vinjen storilec pri kontroli prometa kazal znake agresivnosti, policista prijel za komolec, mu grozil in nato na policijski postaji policista nenadoma udaril. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da stik policista oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem pri opravljanju kontrole prometa predstavlja nevarno dejavnost, nadzor takšne osebe v okviru izvajanja policistovih delovnih dolžnosti pa je za tožnika predstavljal večje tveganje, ki ga ni bilo mogoče v celoti obvladovati. V takšnih okoliščinah (stik oziroma postopek z agresivnim in vinjenim kršiteljem) je bil tožnik izpostavljen večji nevarnosti nastanka škode, zato takšno delo predstavlja nevarno dejavnost.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 571/2013 z dne 10. julija 2013 odločilo, da je podana odškodninska odgovornost delodajalca v primeru, ko sta policistki izvajali postopek proti visokemu vinjenemu moškemu, ki se je pri tem upiral. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zavzelo stališče, da je kljub aktivnosti obeh policistk kršitelju eno izmed njiju uspelo poškodovati s tem, da jo je ugriznil, takšno dejanje kršitelja pa je predstavljalo povečano nevarnost za življenje in zdravje v konkretnih okoliščinah, v katerih je bilo treba uporabiti silo in se je kršitelj upiral. Po mnenju sodišča delodajalec tudi s primernejšo razporeditvijo v patruljah ni poskrbel, da bi bilo delo bolj varno in da do takšnih škod ne bi prihajalo, saj če bi bila v patrulji policist in policistka (ne pa dve policistki), bi kršitelja lažje obvladala.
Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo v zadevi II Cp 1900/2013 z dne 13. novembra 2013 odločilo, da je podana objektivna odškodninska odgovornost v primeru, ko sta policista uporabila fizično silo nad nadpovprečno močnim kršiteljem, pri čemer se je ta izmaknil iz strokovnega prijema - ključa - in s pestjo udaril policista. Sodišče je v obrazložitvi sodbe pojasnilo, da nadpovprečna fizična moč, podkrepljena z nezmožnostjo samoobvladovanja, ko storilca niti dva policista kljub izvedbi strokovnega prijema nista mogla obvladati, ter dejstvo, da sta bila dolžna ukrepati, pomenita okoliščine, ki nudijo podlago za zaključek, da takšen dogodek vsebuje elemente povečane nevarnosti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Matjaž Šaloven: Standard nevarne dejavnosti pri uporabi policijskih pooblastil in prisilnih sredstev, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 30-31.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
