Avtor najprej analizira sodno prakso, ki se nanaša na vsebinsko presojo predpostavk instituta, in se opredeli do vprašanja, katere so tiste spremenjene okoliščine, ki omogočajo razvezo pogodbe. Med drugim odgovori na vprašanje, ali se razveza pogodbe lahko zahteva tudi zaradi zloma nepremičninskega trga ter v primeru finančne in gospodarske krize. V drugem delu prek najnovejše sodne prakse analizira ustrezne načine uveljavljanja razveze pogodbe in najpogostejše napake strank, katerih posledica je zavrnitev zahtevkov brez presojanja njihove vsebinske utemeljenosti. Glede na to, da se sklicevanju na spremenjene okoliščine stranke lahko vnaprej odpovejo, avtor prispevek zaključi s pregledom omejitev in dopustnosti tovrstne odpovedi.
1. Uvod
Na področju pogodbenega prava je v velikem obsegu omogočena avtonomija volje pogodbenih strank. Vsaka stranka se praviloma lahko sama odloči, ali bo sploh vstopila in s kom bo vstopila v določeno pogodbeno razmerje, prav tako je strankam omogočeno tudi prosto urejanje vsebine razmerja, dokler ta ni v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli. Avtonomija volje pogodbenih strank pa se zaključi s sklenitvijo pogodbe. V tem trenutku stranka namreč ne more več (enostransko) odstopiti od sklenjenega dogovora in mora izpolniti obveznosti, ki iz dogovora izhajajo. Navedeno pravilo izhaja iz načela pacta sunt servanda, ki je temeljno načelo pogodbenega prava in hkrati podlaga za ureditev tega pravnega področja. V slovenskem pravnem redu je to načelo urejeno v 9. členu Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da so udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in da odgovarjajo za njeno izpolnitev. Poleg izpolnitve obveznosti pa obveznost lahko ugasne samo na podlagi soglasja udeležencev obligacijskega razmerja ali v primeru zakonsko predpisanih izjem.
Na podlagi 116. člena OZ obveznost stranke ugasne, če izpolnitev obveznosti postane nemogoča zaradi dogodka, za katerega ni odgovorna niti prva niti druga stranka, v primeru delne nemožnosti izpolnitve pa lahko druga stranka odstopi od pogodbe, če delna izpolnitev ne ustreza njenim potrebam. Podobno OZ v 117. členu ureja tudi nemožnost izpolnitve, za katero je odgovorna ena izmed strank. Navedena pravila predstavljajo logično izjemo od načela pacta sunt servanda, saj od stranke ne moremo zahtevati, da izpolni nekaj, česar objektivno gledano sploh ni več mogoče izpolniti. Tako tudi "nepravniki oziroma laiki ob nastopu dejanskih okoliščin, ki povzročijo nemožnost izpolnitve, intuitivno, po zdravi pameti vedo, da pogodbe ni treba odpovedati ali od nje odstopiti, ker je že sama od sebe prenehala".
Včasih pa po sklenitvi pogodbe nastanejo določene okoliščine, v katerih je pogodbeno obveznost sicer mogoče izpolniti, vendar izpolnitev zaradi spremembe okoliščin postane zelo otežena oziroma okoliščine ne omogočajo več uresničitve namena pogodbenih strank. Do spremembe okoliščin lahko pride predvsem v primerih, ko sklenitvi dogovora ne sledi takojšnja izpolnitev obveznosti, temveč imajo stranke možnost, da svojo obveznost izpolnijo v določenem časovnem obdobju. Daljše ko je časovno obdobje, večja je verjetnost, da se bodo okoliščine spremenile in postale drugačne od tistih, s katerimi sta stranki računali ob sklenitvi pogodbe.
Če ob spremembi okoliščin stranki soglašata s prenehanjem obveznosti, potem obveznost ugasne. Postavlja pa se vprašanje, ali lahko zaradi spremenjenih okoliščin ena stranka enostransko doseže prenehanje obveznosti, čeprav druga stranka temu nasprotuje. Navedeno vprašanje se je razvijalo v okviru teorije o klavzuli rebus sic stantibus, ki določa, da pravno razmerje ostane v veljavi samo, če se razmere, pod katerimi je bila pogodba sklenjena, bistveno ne spremenijo. Navedeno pravilo pomeni odstop od temeljnega načela, da je pogodbo treba izpolniti tako, kot je dogovorjeno, in izhaja predvsem iz domneve, da stranka pogodbe ne bi sklenila, če bi ob sklenitvi vedela, da se bodo okoliščine bistveno spremenile. Odstop od temeljnega načela pogodbenega prava je utemeljen na podlagi načela ekvivalence, načela vestnosti in poštenja in načela pravičnosti. V slovenskem pravnem redu je klavzula rebus sic stantibus urejena v določbah od 112. do 115. člena OZ pod naslovom Razveza ali sprememba pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, vsebinsko enako pa jo je urejal tudi Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer v določbah od 133. do 136. člena.
2. Splošno o institutu spremenjenih okoliščin
Na podlagi 112. člena OZ lahko stranka zahteva razvezo pogodbe, če po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki ji otežujejo izpolnitev obveznosti, ali če zaradi njih ne more uresničiti namena pogodbe, v obeh primerih pa v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank in bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je.
Stranka razvezo pogodbe torej lahko zahteva v dveh primerih. Po eni strani se lahko po sklenitvi pogodbe razmere v tolikšni meri spremenijo, da stranka obveznost sicer še vedno lahko izpolni, vendar je izpolnitev zelo otežena. Lahko pa zaradi spremenjenih okoliščin nastanejo razmere, v katerih izpolnitev obveznosti sicer ni otežena, vendar se z njo ne da doseči namena (kavze) pogodbe. V obeh navedenih primerih pa se glede spremenjenih okoliščin zahteva tudi določena intenziteta vplivanja, saj lahko stranka razvezo pogodbe zahteva le takrat, kadar pogodba očitno ne ustreza več njenim pričakovanjem oziroma kadar bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi takšno, kakršna je. Sodišče pri odločanju o zahtevi za razvezo pogodbe upošteva zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste, in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.
Ne glede na navedeno pa stranka razveze pogodbe ne more zahtevati, če spremenjene okoliščine nastanejo po izteku roka, ki je bil določen za izpolnitev obveznosti, ali če bi stranka morala ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati oziroma če bi se jim lahko izognila oziroma odklonila njihove posledice.
Zakon nadalje določa, da se pogodba (kljub obstoju spremenjenih okoliščin) ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo, če do tega ne pride in sodišče pogodbo razveže, pa lahko sodišče stranki, ki je razvezo zahtevala, naloži, naj drugi stranki povrne pravičen del škode, ki ji je zaradi razveze nastala. Pravičen del škode obsega zgolj navadno škodo, ne pa tudi škode iz naslova izgubljenega dobička.
3. Vsebinska vprašanja v slovenski sodni praksi
Stranka lahko zahteva razvezo pogodbe, če po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki ji znatno otežujejo izpolnitev obveznosti ali zaradi katerih ne more doseči prvotnega namena, tako da pogodba očitno ne ustreza več njenim pričakovanjem in bi jo bilo (takšno, kakršna je) po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi. Glede na to, da OZ okoliščine zgolj opisno opredeljuje, se postavi vprašanje, katere so tiste okoliščine, ob obstoju katerih stranka lahko zahteva razvezo pogodbe.
Institut spremenjenih okoliščin je urejen že v Splošnih uzancah za blagovni promet iz leta 1954, in sicer v uzanci št. 55. Nadalje pa so v uzanci št. 56 primeroma navedene spremenjene okoliščine, ob katerih se lahko zahteva razveza pogodbe. Kot takšne veljajo naravni dogodki (suša, poplava, potres), upravni ukrepi (prepoved ali omejitev uvoza ali izvoza in druge omejitve blagovnega prometa, sprememba sistema cen, sprememba tarif in predpisanih cen, sprememba standardov) in gospodarski pojavi, kot je na primer posebno nagel in velik padec ali skok cen. Iz navedenega lahko sklenemo, da se okoliščine praviloma nanašajo na izpolnjevanje nedenarnih obveznosti in glede izpolnitve od dolžnika terjajo povečane napore ali višje izpolnitvene stroške. V sodni praksi pa se je postavilo predvsem vprašanje, ali je mogoče zahtevati razvezo pogodbe tudi v primeru, kadar sprememba okoliščin oteži izpolnitev denarnih obveznosti.
Na razvoj novejše sodne prakse glede uporabe instituta spremenjenih okoliščin so pomembno vplivali predvsem dogodki v zadnjih letih, ki so bila zaznamovana z večjimi gospodarskimi pretresi. Korenite spremembe so se začele v drugi polovici leta 2008, in sicer z zlomom nepremičninskega trga, nadaljevale pa so se z gospodarsko in finančno krizo.
3.1. Otežena izpolnitev denarne obveznosti v starejši sodni praksi
Vrhovno sodišče RS je leta 1993 v sodbi z opravilno številko III Ips 17/93 zavzelo stališče, da zaradi "otežkočenja" izpolnitve denarne obveznosti ni mogoče zahtevati razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Sodišče je svojo odločitev argumentiralo na podlagi primerjave instituta spremenjenih okoliščin z institutom prenehanja obveznosti zaradi nemožnosti izpolnitve v primeru generičnih in individualno določenih stvari. "Če je predmet pogodbe species obveznost, je pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin, katerih posledica je otežkočenje (ne pa še onemogočenje) izpolnitve, možno razvezati. Ne preneha pa generična obveznost, četudi so vse po vrsti določene stvari, ki jih ima dolžnik, uničene zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja." Na podlagi navedene primerjave in na podlagi dejstva, da je tudi denar generična stvar, je sodišče sklenilo, da v primeru otežene izpolnitve denarne obveznosti razveze pogodbe ni mogoče zahtevati.
Odločitev sodišča pa v teoriji ni veljala za najbolj prepričljivo. Po mnenju Dolenca se stranka pri izpolnjevanju denarnih obveznosti sicer ne more sklicevati na svoje finančne težave (na primer na svojo nelikvidnost ali ker ni prejela kredita ipd.). Kljub temu pa po njegovem mnenju stranka lahko zahteva razvezo pogodbe tudi za primer izpolnjevanja denarnih obveznosti, še posebno takrat, kadar po sklenitvi pogodbe nastanejo okoliščine, ki (grobo) porušijo ekvivalenco vzajemnih obveznosti.
V nadaljevanju je predstavljen pregled novejše sodne prakse glede možnosti razveze pogodbe zaradi otežene izpolnitve denarnih obveznosti, in sicer najprej zaradi porušene ekvivalence vzajemnih obveznosti, v nadaljevanju pa tudi zaradi finančnih težav dolžnika, ki ne vplivajo nujno na razmerje med vrednostjo dajatev v konkretnem pogodbenem razmerju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
