Obema vrstama služnosti je skupno, da sta samostojno neprenosljivi v tem pomenu, da ju njun imetnik z razpolagalnim pravnim poslom ne more pravno učinkovito prenesti na novega imetnika. Ker sta obe vrsti služnosti ustanovljeni v korist določene osebe, sta vezani na to osebo oziroma dosledneje v primeru pravne osebe na opravljanje podjema te pravne osebe. Zato prenehata samo takrat, kadar preneha ta pravna oseba (služnostni upravičenec) brez pravnega nasledstva.
Služnost v javno korist ima dodatno značilnost, da je vezana na pravico upravljati gospodarsko javno infrastrukturo. Zato pravno dejstvo, ki povzroči, da določena oseba pridobi pravico upravljati omrežja in naprave gospodarske javne infrastrukture ustrezne vrste, hkrati povzroči, da nanjo preide služnost v javno korist, ustanovljena za potrebe upravljanja te infrastrukture.
1. Namen prispevka
Po prvem stavku 226. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se služnost, ki je po vsebini stvarna služnost, lahko ustanovi tudi v korist določene osebe. Po drugem stavku 226. člena SPZ se glede nastanka (pridobitve) in prenehanja neprave stvarne služnosti uporabljajo pravila o osebnih služnostih.
Po splošnem pravilu, določenem v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 110. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), se lastninska pravica na nepremičnini lahko (prisilno) omeji s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Ker ZUreP-1 in posebni zakoni s področij gospodarske javne infrastrukture služnosti v javno korist ne urejajo celovito, je treba glede vprašanj, ki s temi zakoni niso (posebej) urejena, smiselno uporabiti pravila o služnostih, ki jih določa SPZ.
Razmeroma skopa ureditev nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist v praksi povzroča težave pri (pravilni, smiselni) uporabi nekaterih splošnih pravil SPZ. Pri pravilni (smiselni) uporabi splošnih pravil SPZ o stvarnih oziroma osebnih služnostih za neprave stvarne služnosti in služnosti v javno korist je treba izhajati iz analize tistih značilnosti, po katerih se neprave stvarne služnosti (5. razdelek) oziroma služnosti v javno korist (razdelek 6.1) razlikujejo od standardnih stvarnih oziroma osebnih služnosti. Analiza teh značilnosti pokaže, da so neprave stvarne služnosti in služnosti v javno korist samostojna vrsta služnosti in ne le podvrsta standardnih osebnih oziroma stvarnih služnosti (2. razdelek).
Nepravim stvarnim služnostim, služnostim v javno korist in nekaterim drugim izvedenim pravicam (osebnim služnostim in nepravemu stvarnemu bremenu) je skupno, da so samostojno neprenosljive. V 3. razdelku je razloženo, da neprenosljivost (v ožjem pomenu, v katerem ta izraz uporablja SPZ) pomeni le pravno nemožnost imetnika izvedene pravice s to pravico samostojno razpolagati tako, da jo z razpolagalnim pravnim poslom prenese na drugo osebo. To, da ima izvedena pravica značilnost samostojne neprenosljivosti, pa ne pomeni, da nikoli (z nastopom nobenega drugega pravnega dejstva) ne more preiti (se prenesti) na novega imetnika.
Značilnost (pravna lastnost) samostojne neprenosljivosti je tesno povezana z drugo skupno značilnostjo nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist, in sicer z njihovo vezanostjo na določeno osebo. Obe vrsti služnosti se pogosto ustanovita v korist pravne osebe. V razdelku 4.3 je razloženo, da teh vrst služnosti (in druge vrste izvedenih pravnih pravic, ki so ustanovljene v korist pravne osebe ter vezane na to osebo) ne prenehajo pri vseh načinih prenehanja pravne osebe. Ker so namenjene opravljanju podjema te pravne osebe, prenehajo samo takrat, kadar ta pravna oseba preneha brez pravnega nasledstva (torej s prenehanjem njenega podjema). Zato v primeru, ko ta pravna oseba preneha zaradi materialnega statusnega preoblikovanja ali pri prodaji premoženja v stečaju kot poslovne celote, navedene izvedene pravice preidejo na njenega univerzalnega pravnega naslednika (pravni subjekt, na katerega preide podjem, opravljanju katerega so te izvedene pravice namenjene).
Služnost v javno korist ima dodatno značilnost, da je vezana na pravico upravljati gospodarsko javno infrastrukturo. Zato pravno dejstvo, ki povzroči, da določena oseba pridobi pravico upravljati omrežja in naprave gospodarske javne infrastrukture ustrezne vrste, hkrati povzroči, da nanjo preide služnost v javno korist, ustanovljena za potrebe upravljanja te infrastrukture (razdelek 6.2).
Osebne služnosti, ustanovljene v korist pravne osebe, so časovno omejene tudi v tem pomenu, da jih je dovoljeno ustanoviti samo za določen čas, in sicer najdalj za trideset let (primerjaj drugi odstavek 227. člena SPZ). Razlog za dodatno časovno omejenost osebnih služnosti, ustanovljenih v korist pravne osebe (njihove ustanovitve za določen čas), je, da lahko (drugače kot stvarne služnosti) osebne služnosti vsebujejo upravičenje uporabe, katerega izvrševanje lahko v celoti izključuje upravičenje uporabe, vsebovano v lastninski pravici na služeči nepremičnini. Tega razloga pri nepravih stvarnih služnostih ni, zato zanje ni primerna uporaba drugega odstavka 227. člena SPZ. To pomeni, da je nepravo stvarno služnost dovoljeno ustanoviti tudi za nedoločen čas (5. razdelek).
Enako velja za služnost v javno korist. Da je služnost v javno korist dovoljeno ustanoviti za nedoločen čas, izhaja tudi iz prvega odstavka 110. člena ZUreP-1, po katerem se lastninska pravica na nepremičnini lahko trajno obremeni s služnostjo v javno korist (razdelek 6.1.3).
2. Splošno o služnostih
2.1. Pojem služnosti
Služnost je v 210. členu SPZ opredeljena kot pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar).
Različnim vrstam služnosti je skupno, da omejujejo upravičenje uporabe, vključeno v lastninski pravici na nepremičnini, ki je omejena s služnostjo, in hkrati obremenjujejo lastninsko pravico na tej nepremičnini z obveznostjo dopustiti služnostnemu upravičencu (imetniku služnosti), da izvršuje upravičenje posesti, uporabe oziroma uživanja te nepremičnine (v obsegu, ki je vsebina služnosti), ali z obveznostjo opustiti uporabo te nepremičnine.
Za nepremičnino, lastninska pravica na kateri je omejena (obremenjena) s služnostjo, uporabljamo izraz služeča nepremičnina.
Posamezne vrste služnosti se razlikujejo po vrsti in vsebini upravičenj, ki jih vključujejo (vsebujejo). Kot sinonim za upravičenja, ki jih vključuje posamezna služnost, pogosto uporabljamo izraz vsebina služnosti.
2.2. Vrste služnosti
2.2.1. Merila za razvrščanje služnosti
Merila za razvrščanje služnosti so tiste značilnosti (pravne lastnosti) služnosti, po katerih se te razlikujejo med seboj. Najpomembnejša je razvrstitev služnosti na stvarne in osebne služnosti. To razvrstitev uporablja večina pravnih ureditev pri urejanju služnosti. Zato ji lahko rečemo tudi standardna razvrstitev.
1. Izhodiščno merilo standardne razvrstitve služnosti je odgovor na vprašanje, kakšen je namen (funkcija) posamezne vrste služnosti, oziroma dosledneje, kakšen je namen (podelitve in izvrševanja) upravičenj, ki jih vključuje služnost.
1.1. Služnost je lahko namenjena uporabi druge nepremičnine. To je značilno za (prave) stvarne služnosti. Za nepremičnino, uporabi katere je namenjena stvarna služnost, uporabljamo izraz gospodujoča nepremičnina.
1.2. Lahko pa je namenjena zadovoljevanju osebnih potreb določene fizične osebe ali opravljanju podjema določene pravne osebe. To je značilno za osebne služnosti in neprave stvarne služnosti.
Namen (podelitve in izvrševanja) upravičenj, ki jih vključuje služnost, je hkrati razlog (vzrok) za druge značilnosti (pravne lastnosti) služnosti.
2. Od namena služnosti je odvisno, v čigavo korist učinkuje služnost. Odgovor na vprašanje, v čigavo korist učinkuje služnost, pove, kdo je upravičen v razmerju do lastnika služeče nepremičnine uveljavljati upravičenja, ki jih vključuje stvarna služnost.
2.1. Ker je stvarna služnost namenjena uporabi druge (gospodujoče) nepremičnine, učinkuje v korist (vsakokratnega) lastnika gospodujoče nepremičnine in drugih oseb, ki so upravičene uporabljati gospodujočo nepremičnino.
2.2. Ker je osebna služnost namenjena zadovoljevanju osebnih potreb ali opravljanju podjema določene osebe, učinkuje v korist (poimensko) določene osebe.
3. Namen služnosti pogojuje vsebino upravičenj, ki jih vključuje služnost, oziroma dosledneje, dovoljeno vsebino upravičenj, ki jih lahko vključuje služnost določene vrste.
3.1. Ker je stvarna služnost namenjena uporabi druge (gospodujoče) nepremičnine, lahko vključuje upravičenje uporabe služeče nepremičnine v obsegu in na način, ki sta potrebna (koristna) za uporabo gospodujoče nepremičnine. Gospodujočo nepremičnino je mogoče uporabljati na različne načine, ki so odvisni tudi od njenega namena (gospodujoča nepremičnina se na primer lahko uporablja za prebivanje ali za opravljanje določenega podjema). Zato je (dovoljena) vsebina stvarne služnosti v zakonu (SPZ) opredeljena zelo splošno (abstraktno). To pomeni, da (pozitivna) stvarna služnost lahko vključuje upravičenje uporabe služeče nepremičnine v kakršnemkoli obsegu ali na kakršenkoli način, ki sta potrebna za uporabo gospodujoče nepremičnine. Dovoljeni obseg (vsebina) upravičenja uporabe, ki ga lahko vključuje stvarna služnost, je omejen samo z zahtevo, da obseg in način izvrševanja tega upravičenja (objektivno) omogočata (boljšo) uporabo gospodujoče nepremičnine. To pomeni, da je z izvrševanjem tega upravičenja (z opravljanjem dejanj, ki pomenijo izvrševanje tega upravičenja) objektivno mogoče doseči (boljšo) uporabo gospodujoče nepremičnine. Običajno je tak namen mogoče doseči z uporabo prostorsko omejenega dela služeče nepremičnine.
3.2. Osebne služnosti so namenjene zadovoljevanju osebnih potreb. Zato lahko poleg upravičenja uporabljati služečo nepremičnino vključujejo tudi upravičenje uživanja plodov, ki jih daje služeča nepremičnina (kar je značilno za užitek). Po drugi strani je vsebina upravičenj, ki jih lahko vključujejo posamezne vrste osebnih služnosti, v zakonu (SPZ) opredeljena bolj določno (tipizirano).
4. Namen služnosti pogojuje tudi trajanje služnosti določene vrste.
4.1. Ker je gospodujoča nepremičnina, uporabi katere so namenjene stvarne služnosti, trajna dobrina (v pomenu, da se navadno uporablja relativno daljše časovno obdobje), so stvarne služnosti časovno neomejene. Trajnost stvarne služnosti ne pomeni, da bi jo bilo prepovedano časovno omejiti (bodisi tako, da jo je dovoljeno izvrševati samo v določenem letnem času, bodisi tako, da preneha s potekom določenega časa). Pomeni le, da je stvarno služnost dovoljeno ustanoviti za nedoločen čas in da ni vezana na določeno osebo.
4.2. Ker je osebna služnost namenjena zadovoljevanju osebnih potreb ali opravljanju podjema določene osebe, je vedno časovno omejena. Osebna služnost je vezana na imetnika, v pomenu, da preneha s smrtjo fizične osebe oziroma s prenehanjem opravljanja podjema pravne osebe. Hkrati je osebno služnost v korist pravne osebe dovoljeno ustanoviti za največ 30 let.
2.2.2. Sodobna razvrstitev služnosti
3. Prenosljivost izvedenih stvarnih pravic
4. Časovna omejenost izvedenih pravic
4.1. Pojem in pomen časovne omejenosti izvedenih pravic
4.2. Pravice, katerih trajanje (obstoj) je časovno omejeno
4.3. Pravice, vezane na določeno osebo
5. Pravne značilnosti neprave stvarne služnosti
6. Služnosti v javno korist
6.1. Pojem in značilnosti služnosti v javno korist
6.1.1. Splošno
6.1.2. Upravičenja, ki jih lahko vključuje služnost v javno korist
6.1.3. Pomen javne koristi in časovna neomejenost služnosti v javno korist
6.2. Razpolaganje s služnostjo v javno korist in njen prenos (prehod) na novega upravljavca infrastrukture
6.2.1. Splošno
6.2.2. Prenos (prehod) služnosti v javno korist na novega upravljavca infrastrukture
Nadaljevanje članka >> Nina Plavšak in Renato Vrenčur: Prenosljivost in časovna omejenost nepravih stvarnih služnosti in služnosti v javno korist, Podjetje in delo, 2016, št. 8.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.