Dobesedno se besedilo člena glasi:
»(1) Kdor izdeluje ali sodeluje pri izdelovanju ali poskusih izdelovanja ali križanja človeka ali drugih vrst, kar je za človeštvo škodljivo in prepovedano po predpisih in po mednarodnem pravu, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.
(2) Če gre pri dejanjih iz prejšnjega odstavka za ustvaritev človeškega bitja, ki je genetsko istovetno z drugim živim ali mrtvim človeškim bitjem, za ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne, industrijske ali komercialne namene ali za zamenjevanje pomembnih človeških delov telesa ali organov, kar po predpisih in po mednarodnem pravu ni dovoljeno, se storilec kaznuje z zaporom od desetih do petnajstih let.
(3) Kdor opravlja genetske preiskave, ki lahko napovejo dedne bolezni ali omogočajo določitev nosilstva gena, odgovornega za bolezen, ali odkrijejo genetsko nagnjenost ali dovzetnost za bolezen, vendar se te preiskave ne opravljajo izključno v zdravstvene namene ali kot zdravstvene raziskave v zdravstvene namene, ali kdor pri opravljanju preiskav opusti ustrezno genetsko svetovanje ali s kršitvijo predpisov izvaja znanstvene preiskave na področju biologije in medicine, ki so prepovedane po predpisih in po mednarodnem pravu, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
(4) Enako kot v prejšnjem odstavku se kaznuje, kdor pri raziskovanju na človeških zarodkih ogrozi integriteto ali življenje človeškega zarodka.
(5) Kdor omogoča dejanja iz prvega ali drugega odstavka tega člena s financiranjem, s tem, da daje na razpolago objekte, pripomočke ali tvarine za izdelavo živih bitij ali njihovo križanje, s pridobivanjem sodelavcev ali z drugačnim organiziranjem izdelave, se kaznuje z zaporom od treh do desetih let.«
Pri vsebini 114. člena KZ-1 gre za očiten odziv slovenskega zakonodajalca na mednarodno pravo, vendar z močno omejitveno (zaradi svoje kumulativne omejitvenosti v posebnem delu kazenskega prava redko videno) kombinacijo zakonskih znakov »kar je za človeštvo škodljivo in [sic!] prepovedano po predpisih in [sic!] po mednarodnem pravu«. Škodljivost za človeštvo je vsaj z vidika naravoslovnih strok mogoče razumeti predvsem v smislu, da bi z nestrokovnim pristopom in nepooblaščenim posegom v človeški genom lahko prišlo do neslutenih posledic in degeneracij v sami človeški vrsti. Vendar pa je treba poudariti naslednje: kakor so tako kumulirane blanketnostne omejitve v inkriminaciji načeloma očitno smiselne za zavarovanje biomedicinske znanosti in njenega splošnega napredka, tako očitna privzdignjenost zakonskih znakov škodljivosti za človeštvo (ki ni toliko blanketnostni institut, ampak predvsem posebna konkretizacija pravil skrajne sile, kumulativno kombinirana z izrecnim blanketnim sklicevanjem v nadaljevanju) zaradi svoje neuporabnosti v kazenskopravnih okvirih določnosti norm deluje kontraproduktivno, toliko bolj v kumulaciji z blanketno prepovedanostjo s predpisi in, to je dodatno, hkrati še po mednarodnem pravu. Zastavlja se nelagodno vprašanje, ali mednarodno pravo kot pravo ne tvorijo predpisi, pa tudi, s kakšnimi predpisi in(!) pravom imamo opraviti, da je potreben še poseben korektiv neškodljivosti za človeštvo v naši kazenski zakonodaji.
Posebej redko obliko izrecne blankete najdemo na primer v tretjem odstavku 114. člena KZ-1, ko se zakonodajalec odloči uporabiti zakonski znak »ustrezno [genetsko svetovanje]«. Ni dvoma, da gre tu za neobičajno lakonično, enostavno sklicevanje na posebna blanketno izpolnitvena pravila »ustrezne« naravoslovne stroke (biologije, genetike, medicine), vključno z njihovo strokovno deontologijo in »ustreznostjo« vsega tega v očeh kazenskega prava, kolikor je to pač še združljivo s strogimi pravili načela zakonitosti v kazenskem pravu.
Vse tri taksativno alternativno predvidene oblike posebnih namenov storilca iz kvalificirane oblike tukaj obravnavane inkriminacije v eni od alternativ drugega odstavka 114. člena KZ-1, raziskovalna, industrijska in komercialna, so očitno precej blanketno zahtevne, še prav posebej pa se zdita komentarja vredna zakonska znaka komercialnosti in industrijskosti. Zakonodajalec se ni odločil za odplačnost ali koristoljubnost, ampak uporabi v slovenskem kazenskem pravu redkejšo obliko: komercialni namen. Glede na to, da je zakonodajalec odstopil od sicer pogosteje uporabljenega pojma odplačnost, gre razumeti, da je s pojmom komercialni namen zakonodajalec želel doseči neko drugo kakovost. Zato komercialnega namena ne smemo zreducirati na pojem odplačnega namena, četudi je v praksi in siceršnji jezikovni rabi beseda komercialnost pogosto povezana prav z odplačnim pravnim poslom.
Zlasti na področju prava intelektualne lastnine je pojem komercialnost (uporaba intelektualne lastnine za komercialno rabo) namerno uporabljen kot nekaj drugega kot odplačnost. Tako se je recimo v nemški sodni praksi s področja intelektualne lastnine že izoblikovalo stališče, da na primer objava fotografije na spletni strani pomeni uporabo za komercialne namene tudi v primeru, ko je konkretna spletna stran za uporabnike brezplačno dostopna in tako objavljena fotografija ni dana na vpogled proti plačilu. Plačilo je lahko zgolj posredno, ko na primer zaradi večje gledanosti spletne strani, ki je objavila na primer fotografijo nekega zvezdnika, imetnik spletne strani zasluži preko oddanih oglasov, ki jih objavlja na tej spletni strani. Pojem komercialnost pa se po zgoraj izpostavljeni tuji sodni praksi v primeru intelektualne lastnine apriorno ne omejuje niti s posrednim plačilom, temveč se s tem pojmom razume vse, kar vpliva na poslovanje pravnega subjekta, četudi se to konkretno ne odrazi v nekem konkretnem denarnem plačilu.
Za pojem komercialnost zadostuje, da obstaja vpliv na poslovanje pravnega subjekta, ki deluje na trgu. Takšna fotografija lahko na primer izboljša videz spletne strani in posledično veča tako število ogledov te spletne strani kot ugled poslovnega subjekta, ki se s spletno stranjo predstavlja. Tudi v tem primeru, ko objavljena fotografija ne služi niti neposrednemu plačilu preko obiska spletne strani niti posrednemu plačilu preko trženja oglasnega prostora, pravni subjekt uporablja fotografijo v poslovne in zato komercialne, ne pa v zasebne namene. Tudi v kazenskem pravu in v smislu razlage obravnavanega kaznivega dejanja bi veljalo slediti izhodišču, da je komercialen namen (ki ga je zakonodajalec uporabil, četudi je imel na voljo sicer v kazenski zakonodaji pogosteje uporabljen pojem odplačnost) drugačen, širši pojem od odplačnega namena. Pri tem je glede vprašanja obstoja komercialnega namena treba izhajati iz tega, ali ustvarjanje človeških zarodkov služi kakršnemukoli poslovnemu namenu oziroma ali se z ustvarjenimi človeškimi zarodki vabi druge osebe k poslovnemu sodelovanju, in to za potrebe kakršnekoli (tudi neodplačne) izmenjave dobrin ali koristi. Komercialen namen pa bo vselej izključen takrat, ko bi storilec človeške zarodke ustvarjal zgolj za svoje zasebne potrebe, to je za namene zasebne uporabe.
Pojma komercialnost nadalje ne gre enačiti s pojmi, kot so koristoljubje, zaslužek ali dobiček. Četudi storilčev namen ni v pridobivanju dobička, temveč zgolj v kritju stroškov poslovanja, je takšen namen lahko komercialen. Zato je v smislu te alternative iz drugega odstavka obravnavanega kaznivega dejanja storilec lahko tudi dobrodelna ustanova, društvo, skratka negospodarski subjekti, ki z ustvarjanjem človeških zarodkov ne bi ustvarjali dobička in bi recimo prihodek od prodaje uporabili zgolj za kritje nujno potrebnih stroškov takšnega poslovanja. Tudi v teh primerih imamo namreč opraviti z izmenjavo dobrin ali koristi in v tem smislu s komercialno dejavnostjo.
V zvezi s pojmom »za industrijske namene« je treba za potrebe obravnave te alternativne oblike kaznivega dejanja opozoriti predvsem na to, da ta pojem za razliko od pojma komercialnost (že obravnavan) predpostavlja izdelavo oziroma ustvarjanje večjih količin človeških zarodkov in da zgolj en človeški zarodek ali nekaj le-teh ne zadostuje za utemeljitev kaznivega dejanja po tej alternativi. Na ta način je blanketni pojem industrijskosti kazenskopravno dogmatično nadvse zanimiv vsebinski most, ki privede do problematike zlasti trajajočih kaznivih dejanj, posredno pa tudi vsaj deloma kolektivnih deliktov, nadaljevanih deliktov in podobnih oblik navideznih realnih stekov kaznivih dejanj (podrobneje v nadaljevanju). Vsebino pojma industrijskosti je treba sicer nasploh iskati v znanostih o gospodarski proizvodnji dobrin, morda pa komplementarno tudi v strojništvu, logistiki in še kje ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> prof. dr. Damjan Korošec, dr. Aleš Vodičar: Prepovedana tvorba živih bitij v KZ-1, Odvetnik, 2017, št. 82.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
