1. Uvod
Po 44. členu Ustave Republike Slovenije ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Upravljanje (lat. gubernatio) lahko razumemo kot proces vodenja in usmerjanja sredstev za uresničevanje ciljev družbenega sistema, s tem pa med upravljanje in racionalnost navadno postavljamo enačaj, ker ima slednja podoben opis. Toda podoben ni enak, enačenje pa postane napaka. Osebe naj bi bile racionalne, če delujejo v smeri pričakovanih koristi glede na njihova prepričanja in pripisane verjetnosti. Racionalnost je bila od Descartesa (ki ni zaupal pluralnosti mnenj) naprej povezana z iskanjem analitičnih, reduktivnih metod za univerzalnost, zanesljivost in učinkovitost pravilnega vodenja lastnega razuma v iskanju resnice. Iz Razprave o metodi je razvidna njegova univerzalna skepsa, po kateri je resnico težko odkriti prek množic, zato jo je iskal pretežno prek posameznikov, čeprav se je zavedal prednosti, ki jo daje raznolikost in pravilna raba misli.
Že pred njim se je s podobno vsebino srečal Aristotel pri vprašanju umestitve vrhovne oblasti v polisu med mnoštvo, bogataše, najboljše med vsemi in tirane; po razpravi se je odločil za mnoštvo, ki vodi polis v skupno korist (politeja). Težavo v zvezi s tem je videl v krivičnosti in nespametnosti posameznikov ter njihovem delanju krivic in napak, skratka nepopolnosti, vendar se je tej pasti ognil z združevanjem posameznikov v celoto, ki sodeluje v političnem življenju kot skupnost (v posamičnih zadevah pa ima navadno večjo veljavo strokovnjak ali izvedenec zaradi svojih veščin):
»Mnogi, izmed katerih vsakdo tudi ni vrl mož, so namreč, če se združijo, vendarle lahko boljši od onih [najboljših], vendar ne kot posamezniki, ampak kot celota, kakor so tudi pojedine, za katere prispevajo vsi udeleženci, boljše od tistih, za katere nosi stroške en sam. Ker jih je namreč veliko, ima vsakdo del vrline in pametnosti, in ko se zberejo, je mnoštvo kakor en človek, z mnogimi nogami, z mnogimi rokami in z mnogimi čutili, enako pa velja tudi za [njihove] značaje in razum. Zato mnogi tudi bolje sodijo o glasbenih in pesniških delih; eni so sodniki za en, drugi za drug del, vsi pa za vse.«
Menil je, da je mnoštvo kot celota večje od kateregakoli posameznika, zato morajo imeti vrhovno oblast zakoni o zadevah, v katerih ni možno podati natančnih navodil, medtem ko slednje dajejo eden ali več nosilcev oblasti. Mnenji Aristotela in Descartesa lahko poskusimo združiti tako, da posamičnosti bolje pozna posameznik, splošne resnice pa širša množica, pri čemer sta raznolikost in prava izbira metode pomembni v obeh primerih. Če želimo učinkovito (tudi e-) participacijo, morajo biti torej prisotne prave predpostavke in pogoji (demokratično teorijo sestavlja ne le procesno oblikovanje in ohranjanje demokratičnega življenja, ampak tudi njegova krepitev).
Ekonomski, družbeni in okoljski del je treba racionalno (tj. s pravo izbiro ciljev, sredstev, preferenc in k njim pripisanim verjetnostim nekega dogodka) povezati z najprimernejšimi metodami za doseganje javnih ciljev, pri čemer je ta nujnost povezana s čedalje bolj zapletenimi in negotovimi normativnimi okolji. Epistemološki pristopi k demokraciji se osredotočajo predvsem na razpravo, ki se jo razume kot obliko vzajemnega dialoga in argumentacije med predstavniki ljudstva (posredno tudi med državljani), čeprav obstajajo tudi drugi načini; eden od njih je kolektivna modrost kot skupek posameznih agregiranih (združenih) mnenj, ki lahko da bolj nepristranske in neodvisne odločitve.
Taka metoda je koristna, če je možno doseči večjo natančnost odločitev s kolektivno presojo, kot pa z oceno strokovnjakov. Pod katerimi pogoji lahko torej skupina običajnih ljudi odloča tako dobro ali celo bolje kot strokovnjaki? Kako to, da je toliko govora o sodelovanju javnosti pri upravljanju javnih zadev (ki je določeno kot ena od človekovih pravic), medtem ko še vedno v glavnem države delujejo po dobri stari metodi hierarhičnega sprejemanja pravil? Eden najbolj pronicljivih ljudi, ki so se poglobili v odnose moči, je zagotovo Michel Foucault; po njem »oblast govori, in to je predpis«.
Kaj nam torej govori oblast prek predpisov? Če bi sledili argumentom v nadaljevanju, vsekakor to, da obstaja prevelika razdalja med teorijo in prakso, med uradno oziroma ustavno določeno demokratično participacijo in zakonskimi praksami, ki bi lahko ljudem dale možnost večjega odločanja. Nastopil je čas, da bi morali priznati to razdaljo in neustreznost starodavnih zakonodajnih tehnik; po tem priznanju pa bi morali imeti odgovore na to, koliko sodelovanja, kje, kako, kdaj, kdo in zakaj ter na drugi strani kako, kdaj in za koga je treba uporabiti rezultate participacije. Ta prispevek namerava podati nekaj odgovorov v tej smeri.
Legitimnost, učinkovitost in odgovornost - in s tem boljše ravnotežje med uradniki, politiki in ljudstvom - so lahko kot stranski produkt sistematično okrepljene z večjo vključenostjo ljudi pri upravljanju javnih zadev. Volja do znanja je lahko sopomenka za moč, če bi lahko zbrali znanje na vseh ravneh, če bi lahko vzpostavili javno mnenje na sistematičen način v realnem času in prostoru ter za to uporabili sistemski pristop razmišljanja s pomočjo vhodov, izhodov, formul in povratnih zvez, ki bi z uporabo načina agregacije mnenj podal videnje problemov ali sveta skozi prizmo ljudi, ki bi dali svoja individualna mnenja o javnih zadevah, agregacija pa bi zagotovila njihovo nepristranost.
S tem bi lahko hkrati vzpostavili javno odgovornost in svobodo ljudi z vzpostavitvijo novega pojma demokratične republike kot sistemskega cilja, ki bi vključeval vsako osebo v odnose z državo ali posameznim državnim organom, tako da posameznik ne bi »izgubil« svoje osebnosti, skupnost pa bi pridobila na skupnem rezultatu. Javna odgovornost od držav zahteva njihovo odzivnost na družbene interese, svoboda pa bi morala celotni družbi omogočiti, da svoje interese tudi izrazi. Izbiro med različnimi družbenimi interesi je treba opraviti v najbolj odprti sferi življenja, pri čemer bi bilo lahko sodelovanje javnosti kot sistemsko sredstvo pravi odgovor.
Čeprav je udeležba javnosti pri upravljanju oblasti že stara zamisel, je tu ne razumemo niti kot tradicionalno-liberalni model ustavne demokracije niti kot posvetovalni model, ki je včasih predstavljen kot nadomestek za prvo; razumemo jo kot kolektivno modrost z drugačno obliko vložka (inputa) številnih ljudi (njihovih sklepanj, mnenj, ocen, kritik, predlogov, številk itd.), ki lahko glede na njene lastnosti prilagojenim pravilom predvidevanja da relevantnejše rezultate od prej omenjenih oblik. Ta ideja, tu predstavljena kot »individualizem, združen v kolektivizem« se umešča v okvir demokratične republike in bo predstavljena s pomočjo ideje Wikinomics, Coasevega teorema, modela statističnega predvidevanja, Slovicevega tradicionalno sprejemljivega tveganja v okviru psihometrične paradigme, Gigerenzerjevega naravnega vzorčenja, eksperimentov s področja socialne psihologije, Dawesovega učinka napačnega soglasja, Kauffmanovega brezplačnega reda (angl. order for free) in Bayesove verjetnosti.
Podrejene ideje tega prispevka so:
1. za usklajenost javnega upravljanja s potrebami ljudi je nujno sodelovanje javnosti;
2. ljudje so lahko pametnejši od strokovnjakov; in
3. pravila predvidevanja prekašajo pravne norme, nedotaknjenost strukture norme (hipoteza, dispozicija in sankcija) pa se ohrani.
Na teh idejah je utemeljena glavna ideja: Pravila delovanja ljudi so ustreznejša, če so odkrita s pomočjo informacij, ki jih da reprezentativno vzorčenje podatkov, in nato obdela s statističnimi metodami sklepanja (metode mehanskih napovedi) ali vsaj prek napovednih trgov (angl. prediction markets).
Za raziskavo teh idej je treba iti čez formalno-procesne ravni države ter iskati odgovore za participacijo ljudi pri pomoči, komunikaciji z in pri odločanju države, saj bi bil lahko ta način boljši napovednik dogodkov, kot je mnenje strokovnjakov ali obstoječ sistem pravil. Tak način pristopa bo prikazan s pravili o sodelovanju javnosti in pravili predvidevanja kot matematičnimi oziroma statističnimi orodji, ki usmerjajo sprejemanje odločitev (v današnjem času je to lažje storiti s pomočjo informacijske tehnologije, ki jo ima na voljo država oziroma vsak odločevalec) ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Mirko Pečarič: Kolektivna modrost - nova oblika sodelovanja ljudstva pri upravljanju javnih zadev, Zbornik znanstvenih razprav, 2016, št. 76
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.