Zakaj uporabljam besedno zvezo paradni konj? Zato ker skoraj ne mine dan, da mediji ne bi poročali o odkritju kaznivega dejanja pranja denarja, v večini primerov v povezavi s predhodnim ali predikatnim kaznivim dejanjem zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (KZ-1) ali redkeje s kaznivim dejanjem neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po 186. členu KZ-1. Ob tem se zdi, kot da se izvršitvena ravnanja storilcev skozi leta niso bistveno spremenila, pri čemer se sprašujem, ali storilci kaznivih dejanj v Sloveniji ne sledijo "modernizaciji" ravnanj ali pa organi pregona modernih oblik izvršitvenih ravnanj (še) ne odkrijejo.
Dejstvo je, da število kaznivih dejanj zoper gospodarstvo iz leta v leto raste. Tako je bilo skupno število vseh obsojenih za kazniva dejanja zoper gospodarstvo med letoma 2000 in 2012 razmeroma stalno z manjšimi nihanji, in sicer okrog 400 obsojenih na leto. V letih 2013 in 2014 je opaziti strmo naraščanje števila obsojenih - leta 2013 jih je bilo 753, leta 2014 pa 669. Novejši podatki še niso dostopni, zagotovo pa bomo priča nadaljevanju tega trenda. Razloge za naraščanje gospodarske kriminalitete gre zagotovo iskati tako v leta 2012 obširneje spremenjeni kazenski zakonodaji kot tudi v gospodarski krizi, ki je prinesla velike krvoločne apetite laične javnosti po kaznovanju tovrstnih storilcev, kar je nedvomno vplivalo na delovanje organov preiskovanja in pregona kaznivih dejanj. Smiselno enako velja tudi za druga predhodna kazniva dejanja, tradicionalno zlasti za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1.
Začetki pranja denarja segajo daleč nazaj v zgodovino, vse do trenutka, ko so ljudje začeli uporabljati denar kot plačilno sredstvo. Tako lahko zametke tega kaznivega dejanja najdemo že na Kitajskem dva tisoč let pred našim štetjem. Že takrat so oblastniki poskušali trgovcem odvzeti presežke premoženja, zato so ti denar skrili oziroma ga oprali tako, da so ga naložili v posle v oddaljenih provincah oziroma celo zunaj Kitajske. V sodobni obliki se je pranje denarja pojavilo v času prohibicije v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike, samo poimenovanje pranja denarja (angl. money laundering) pa je povezano z zloglasno afero Watergate, v kateri so kovčke, polne denarja, ki so bili namenjeni za predsedniško kampanjo Richarda Nixona, nosili v Mehiko, nato pa ta isti denar - opran - vrnili v obtok prek gospodarske družbe v Miamiju.
Pri svojem delu ugotavljam, da je pregon obravnavanega kaznivega dejanja začel strmo naraščati sorazmerno s pojavom svetovne gospodarske krize leta 2008, za katero lahko rečemo, da po njej nič več ni tako, kot je bilo pred njo. Navedeno ugotavlja tudi Vrhovno sodišče RS. Vendar pa, ali to res drži? Če to velja za Slovenijo, ki je razmeroma mlada država, tega nikakor ne moremo trditi za ves svet. Gospodarsko-finančnih kriz je bilo pred letom 2008 ogromno. Naj naštejem zgolj nekaj zloglasnih letnic, ki so imele za posledico velikansko gospodarsko škodo, in sicer 1637, 1797, 1819, 1837, 1857, 1884, 1901, 1907, 1929, 1937, 1974, 1987. A hkrati bi bilo napak trditi, da je denar v teh krizah izginil - zgolj transformiral se je oziroma "skril noge".
Denar je kot energija, zato lahko zanj brez kakršnegakoli zadržka uporabimo zakon o ohranitvi energije, po katerem se skupna količina energije v izoliranem sistemu skozi čas ne spreminja. Poenostavljeno povedano, skupna energija se skozi čas ohranja. Enako velja tudi za denar, saj kot lahko denimo kemična energija postane kinetična, tako lahko denar skozi niz razpolaganj postane katerokoli drugo premoženje ali pa tudi denar, vendar v drugi, čisti oziroma oprani obliki. In nasprotno. In to je bistvo pranja denarja. Denar oziroma premoženje, ki je pridobljeno v posledici kaznivega dejanja, se s pranjem transformira v denar oziroma premoženje "zakonitega" izvora.
Kaznivo dejanje pranja denarja je v KZ-1 opredeljeno v štiriindvajsetem poglavju - Kazniva dejanja zoper gospodarstvo, in sicer v 245. členu. V skladu z navedeno določbo je lahko storilec predmetnega kaznivega dejanja vsakdo, tudi pravna oseba po deveti točki 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD). Kaznivo dejanje je mogoče storiti naklepno ali pa iz malomarnosti. Vendar pa po mojem mnenju kakršenkoli naklep ne zadošča. To sklepam na podlagi besedila prvega odstavka 245. člena KZ-1, ki določa, da mora storilec vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem. Taka dikcija seveda bistveno otežuje dokazovanje krivde storilca, vsaj takrat, ko se storilec kaznivega dejanja pranja denarja razlikuje od storilca predhodnega kaznivega dejanja. To kaznivo dejanje je mogoče storiti tudi iz malomarnosti (peti odstavek 245. člena KZ-1).
Kazenski pregon kaznivega dejanja pranja denarja po prvem in drugem odstavku 245. člena KZ-1 zastara v desetih letih, po tretjem in četrtem odstavku pa v dvajsetih letih. Podrobno se do drugih elementov in značilnosti tega kaznivega dejana, kot so subjektivni/krivdni odnos storilca, odnos kaznivega dejanja pranja denarja do kaznivega dejanja prikrivanja, predhodnega dejanja idr., ne opredeljujem, saj so ti izčrpno opisani v že objavljenih strokovnih člankih, ki jih zelo natančno in sistematično opisujejo in obrazložijo, zato se v nadaljevanju tega prispevka poskušam omejiti na izvršitvena ravnanja, zlasti na njihove moderne oblike ter na nujnost ugotavljanja subjektivnega elementa storilca ...
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
