Tako želijo zavarovati svoje terjatve pred morebitnimi posegi dedičevih upnikov, zato naj bi ga uporabljali predvsem tisti upniki, ki se bojijo, da njihove terjatve zaradi dedičeve prezadolženosti sicer ne bodo poplačane. Problem sedanje prakse pa je, da se institut uporablja tudi v primerih, ko za to ni realne potrebe. Do različnih rešitev v praksi je pripeljala tudi neenotna sodna praksa, zato je tematika vredna kritične znanstvene presoje in morda tudi sprememb de lege ferenda.
1. Uvod
Podatki kažejo, da je zadolženost danes eden temeljnih globalnih problemov, saj se je svetovni dolg v zadnjih petnajstih letih več kot podvojil. Izjemna rast zadolževanja ni značilna le za države oziroma gospodarstva, ampak tudi za gospodinjstva in posameznike. Podatki UMAR kažejo, da se zadolževanje prebivalstva v Sloveniji krepi vse od leta 2003. Takšen razvoj dogodkov je posledica spleta več okoliščin: gospodarske konjunkture, zmanjševanja obrestnih mer in s tem zniževanja stroškov posojil, sprostitev sredstev iz Nacionalne stanovanjske varčevalne sheme, razvoja finančnega trga ter razbremenjevanja dohodkov po prejšnjem večjem zadolževanju v letu 1999. Okoliščina, ki je v veliki meri prispevala k povečevanju zadolževanja (in v nekaterih primerih tudi k prezadolževanju) posameznikov, je proces, ki ga imenujemo sproščanje likvidnostnih omejitev. Gre za sprostitve omejitev zadolževanja, zaradi katerih se lahko posameznik oziroma gospodinjstvo zadolži za večji del dohodka oziroma lahko s posojilom financira večji delež vrednosti nakupa. Tu pa je tudi past, v katero se lahko ujamemo in zaradi nepremišljenih odločitev ali zaradi nepričakovanih dogodkov (izguba službe, bolezen in podobno), največkrat pa ob kombinaciji obeh, postanemo insolventni. Vse pogostejši predstavljeni razvoj dogodkov v premoženjski sferi posameznika za časa življenja se ustrezno zrcali tudi na področju dedovanja oziroma na pravnih razmerjih mortis causa. V skladu s tem je tudi vse več zapustnikov zadolženih oziroma prezadolženih. Dediči se v primeru prezadolžene zapuščine lahko dediščini odpovedo, v primerih zadolžene (ne pa nujno tudi prezadolžene) zapuščine pa se upniki v zadnjem času pogosteje odločajo za institut ločitve zapuščine. Upnikom in državi, na katero preide prezadolžena zapuščina, je na voljo tudi institut stečaja zapuščine. Zdi se, da je država v zadnjem času spoznala, da je prezadolžena zapuščina postala precej velik problem, saj je iz zadnjega predloga novele Zakona o dedovanju mogoče razbrati rešitev, ki bi odgovornost države za zapustnikove dolgove kar najbolj olajšala in prevalila breme v smer bolj odgovornega ravnanja upnikov.
2. Ločitev zapuščine (separatio bonorum)
2.1. Uvod
V slovenski dednopravni ureditvi velja sistem ipso iure dedovanja, kar pomeni, da dedič deduje v trenutku uvedbe dedovanja, to je v trenutku zapustnikove smrti, in da takrat hkrati in brez posebnih pridobitnih aktov oziroma načinov preidejo nanj vse zapustnikove pravice in obveznosti. Takrat pridobi dedič tudi vse pravice in obveznosti, ki so nastale z zapustnikovo smrtjo. V tem odločilnem trenutku se zapuščina združi oziroma zlije z dedičevim premoženjem v eno samo, poslej dedičevo premoženje.
V nekaterih primerih je iz različnih razlogov treba zagotoviti, da do take združitve ne pride. Tak ukrep praviloma velja le za določen čas, ki je potreben za zavarovanje in zadovoljitev legitimnih interesov posameznih upravičencev. Na podlagi ustreznega pravnega temelja se bo tako položaj zapustnikovega dediča odcepil od njegovega lastnega pravnega položaja in premoženjski masi, to sta zapuščina in dedičevo premoženje, se bosta ločili. Poznamo tri pravne temelje za tako ločitev. Prvi je položaj, ko je zapuščina v upravi izvršitelja oporoke, drugi položaj, ko je postavljen začasni skrbnik zapuščine, in tretji ugoditev zahtevi zapustnikovih upnikov za ločitev zapuščine (separatio bonorum).
V navedenih primerih prenehajo pravni učinki, ki jih je izzvala združitev dveh premoženjskih mas ob zapustnikovi smrti, in sicer z učinkom ex tunc, to je tako, kot da niso nikoli nastopili.
Ločitev traja vse dotlej, dokler ne prenehajo dolžnosti izvršitelja oporoke ali skrbnika zapuščine oziroma dokler velja sklep o ločitvi zapuščine.
2.2. Namen instituta
Temeljni namen instituta ločitve zapuščine je zavarovanje pravic zapustnikovih upnikov. Ko zapustnik umre, se lahko zgodi, da terjatve upnikov, ki so jih imeli do zapustnika in so ob njegovi smrti prešle na dediča, ne bodo poplačane, ker jim bodo pri tem konkurirale terjatve dedičevih upnikov. Ta nevarnost obstaja predvsem v primeru, ko je dedič prezadolžena oseba. Z uporabo obravnavanega instituta se želi tako predvsem preprečiti položaj, da bi se dedičevi upniki iz podedovanega premoženja poplačali prej, kot bi to lahko storili upniki zapustnika.
Dedič načeloma odgovarja svojim upnikom s celotnim premoženjem: s tistim, ki ga je imel pred zapustnikovo smrtjo, pa tudi s podedovanim premoženjem. Če je prezadolžen, se lahko s posegom dedičevih upnikov v dedičevo celotno premoženje občutno zmanjša možnost, da pridejo do poplačila zapustnikovi upniki. V razmerju do zapustnikovih upnikov so dedičevi upniki v boljšem položaju, saj ni zakonske omejitve za njihove terjatve, kot to velja za terjatve zapustnikovih upnikov. Te so namreč s pravilom o odgovornosti dediča omejene do višine vrednosti podedovanega premoženja. V našem dednem pravu je torej uveljavljena vrednostno omejena, predmetno (stvarno) pa neomejena dedičeva odgovornost za zapustnikove dolgove. Govorimo o tako imenovani odgovornosti pro viribus hereditatis.
Zaradi predstavljene nevarnosti Zakon o dedovanju (ZD) določa, da zapustnikovi upniki lahko zavarujejo svoje terjatve tako, da zahtevajo ločitev zapuščine od premoženja dediča (separatio bonorum). To morajo storiti v določenem času, to je v treh mesecih od uvedbe dedovanja oziroma zapustnikove smrti. Če tega v predvidenem času ne storijo, je pravica izgubljena. Trimesečni rok je torej prekluzivne narave.
Če sodišče zahtevi zapustnikovih upnikov ugodi, ima dedič poslej dve vrsti premoženja: podedovano premoženje in siceršnje (lastno) premoženje. Premoženji sta ločeni toliko časa, kolikor traja postopek poplačila terjatev zapustnikovih upnikov, ki so zahtevali ločitev. Te upnike imenujemo separatisti.
Dokler sta premoženji ločeni, dedič ne more razpolagati s stvarmi in pravicami iz zapuščine, prav tako se njegovi upniki iz njih ne morejo poplačati, dokler se ne poplačajo upniki, ki so zahtevali ločitev. Pravico do zapuščine bo dedič pridobil le, če bo po poplačilu zapustnikovih upnikov, ki so zahtevali ločitev, še ostalo kaj zapuščinskega premoženja. Terjatve, ki presegajo vrednost zapustnikovega premoženja oziroma se iz njega ne morejo poplačati, ugasnejo.
Ločitev zapuščine velja samo za tiste upnike, ki so jo zahtevali, to je za upnike separatiste. Za vse preostale upnike ostane režim poplačila terjatev do zapustnika nespremenjen. Dedič je odgovoren po splošnih pravilih odgovornosti za dolgove zapustnika: s podedovanim premoženjem, ki ostane po poplačilu separatistov, in s svojim premoženjem do višine vrednosti podedovanega premoženja (pro viribus hereditatis). Pomembna pravna posledica ločitve zapuščine pa je v tem, da upniki separatisti lahko zahtevajo plačilo svojih terjatev samo iz zapuščinskega premoženja. V tem primeru govorimo o tako imenovani dedičevi odgovornosti cum viribus hereditatis. Gre za vrednostno in predmetno omejeno odgovornost dediča za zapustnikove dolgove: odgovarja torej zgolj s predmeti zapuščine oziroma s pravicami, ki jo tvorijo.
Predlog za ločitev zapuščine se lahko nanaša samo na celotno zapuščino in ne le na njen del. V primerih, ko bi dedič zapustnikove upnike izplačal ali ko bi dal ustrezno zavarovanje za plačilo zapustnikovih dolgov, sodišče zahtevi za ločitev zapuščine ne bi smelo ugoditi. Izjema so primeri, ko dano zavarovanje ne bi zadostovalo za popolno kritje terjatev zapustnikovih upnikov.
2.3. Presoja zahtevka za ločitev zapuščine
Upniki, ki zahtevajo ločitev, morajo kot verjetno izkazati, da imajo terjatev proti zapustniku. Določbe ZD nikjer eksplicitno ne urejajo vprašanja, ali morajo upniki hkrati izkazati (zatrjevati oziroma dokazovati) tudi morebitni obstoj nevarnosti, da njihova terjatev ne bo poplačana. Teorija zagovarja stališče, da to ni potrebno, sodna praksa pa je glede tega vprašanja razcepljena in tako lahko najdemo odločitve, ki utemeljujejo tako eno kot drugo rešitev. Glede na to, da odločbe Vrhovnega sodišča o problematiki še ni, navajam primera odločitev višjih sodišč, v katerih je bilo zahtevano izkazovanje prezadolženosti dedičev oziroma nevarnosti za poplačilo zapustnikovih dolgov. Gre za sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2909/2014 in I Cp 1663/2010. V treh v nadaljevanju navedenih primerih odločitev višjih sodišč pa zahteva po izkazovanju prezadolženosti dediča oziroma nevarnosti za poplačilo dolgov zapustnika ni bila podana. To so odločitve v sklepih VSL I Cp 1722/2005, VSL I Cp 1077/2015 in VSL II Cp 1953/2015.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Viktorija Žnidaršič Skubic: Problematika zadolžene zapuščine - separatio bonorum, Podjetje in delo, 2016, št. 6-7
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
