1. Uvod
Pri obravnavi slabih bančnih kreditov so pomembni elementi (1) bančni kredit, njegov nastanek in velikost, (2) subjekt, torej osebe, ki so pri tem sodelovale, in odgovornost deležnikov za njihov nastanek ter (3) posel civilne obligacije, tj. odobritev in realizacija kredita, ki je postal slab, ker se ne odplačuje redno.
Pri nastanku slabih kreditov so tri možnosti krivde: (1) zunanje okoliščine na makro- in mezoravni, (2) slaba normativna ureditev in (3) pomanjkljivosti pri aplikaciji ureditve.
Prispevek obravnava najprej objekt, tj. slab bančni kredit, subjekte pri njegovi dodelitvi, nato pa so opisani posli odobritve kredita in znanja, ki so pri tem poslu potrebna. Za sklep so postavljena odprta vprašanja de lege ferenda. K velikosti bančne luknje so prispevale tako odločitve akterjev na makro ravni kot mikro poslovne odločitve pri odobravanju kreditov. Predmet članka so predvsem mikro odločitve, odločitve na makro ravni so le povzete.
2. Bančni krediti
2.1. Nastanek slabih kreditov
Napad na newyorška dvojčka je povzročil strah in posebno zadržano obnašanje Američanov. Monetarna ekspanzija naj bi s kreditno eksplozijo sprostila zadržanost prebivalstva in gospodarstva do trošenja. Iz ZDA se je kreditni "bum" razširil po vsem svetu in v letih 2003-2008 vodil do izjemne kreditne ekspanzije.
Koeficient, ki prikazuje razmerje med krediti domačemu zasebnemu sektorju in BDP, se je zelo povečal v vseh vsaj minimalno finančno razvitih državah. Sistem je dopustil, da so se pogoji za odobritev kreditov zelo znižali (sub-prime hipotekarni krediti v ZDA). Kreditni balon se je napihoval do leta 2008, takrat pa je njegov pok povzročil največjo finančno krizo po letu 1930. Negativne posledice finančne krize so prizadele realni sektor gospodarstva in prebivalstvo. Z vidika zavarovalništva bi krizo lahko šteli za katastrofo, ki jo je povzročil človek (man made catastrophy).
Evropa je aktivno sodelovala tako pri napihovanju balona kot pri njegovem poku. Pri naraščanju finančnega sektorja do leta 2008 in njegovi kasnejši zadržanosti je dosegala največjo amplitudo gospodarskega ciklusa predvsem zaradi naivnega vstopa na kapitalske trge v prvi fazi (nakup hipotekarnih obveznic kot najboljše naložbe AAA) in prav tako tudi zaradi reševanja po tem (denarna in še huje fiskalna restriktivnost po načelu ordoliberalizma). Restriktivna fiskalna in monetarna (kreditna) politika po letu 2008 sta povzročili zmanjšanje BDP in povečanje brezposelnosti, kot kaže med drugim empirična analiza za 43 vodilnih držav sveta in Slovenijo.
V evropskem okviru je še posebej pretiravala Slovenija, najprej pri napihovanju kreditov, zatem pri njihovi restrikciji. Po amplitudi prehitre rasti v obdobju 2004-2009 in nato upadanju v obdobju 2009-2014 je po podatkih Svetovne banke dosegla med 32 državami šesto mesto, po spremembi ranga pa celo drugo mesto. Večjo amplitudo je imela le Irska.
* Čas in radikalna negotovost prihodnosti
Banka je trgovina s tveganji: sprejema (kratkoročne) depozite in jih pretvarja v (dolgoročne) kredite. Pri kreditu gre za medčasovni prenos. Današnji depozit banka pretvori v kredit, ki se bo odplačal v prihodnosti. Prihodnost pa je radikalno negotova, kar je mnogo huje kot riziko; temu je mogoče pripisati stopnjo tveganja, negotovosti pa ne. Stopnje negotovosti ni mogoče izračunati, zato tudi ni določljiva potrebna velikost zavarovanja proti njej. Noben (bančni) mehanizem ne more odpraviti negotovosti. Prav tako ne tveganja; lahko ga le razprši, kar v praksi pomeni, da poučeni bankir tveganje s posebnim instrumentom prenese na nepoučene, podjetja. To se je zgodilo na poti v globalno finančno krizo s prenosom nepremičninskih kreditov iz ZDA prek derivativov v veliki meri tudi na naivne Evropejce.
Pri oceni krivde bankirjev za slabe kredite je treba upoštevati dva vidika zunanjih okoliščin:
- če globalne finančne krize ne bi bilo, potem tudi ne bi smelo biti napihovanja kreditov, likvidnosti, kar je pripeljalo do krize,
- če bi bila kriza kratkotrajna, bi ji sledila hitra vrnitev v prejšnje stanje; nekateri slovenski "tajkuni" so se izgovarjali, da njihovega problema nevračila kreditov ali njihovega prenizkega zavarovanja sploh ne bi bilo, če bi lahko počakali samo nekaj mesecev, da se trgi uredijo in se cene delnic in nepremičnin vrnejo na staro raven. Na žalost vsaj pri nas krizno stanje nizkih cen vztraja že osem let brez možnosti povrnitve na napihnjene cene iz časov pred letoma 2008 in 2009.
* Kako se banke zaščitijo pred tveganji nevračila kredita
Skrb regulatorjev je, da banka ostaja solventna (kar izkazuje aktiva, ki je večja kot dolgovi v pasivi bilance stanja oziroma kjer razliko pomeni pozitivni lastniški kapital v pasivi) in likvidna (denarni priliv mora biti večji od denarnega odliva). Skrb lastnikov banke je, da je profitna (dohodki v obdobju morajo biti večji od izdatkov). V času krize se je vrednost vrednostnih papirjev in nepremičnin v aktivi bank tako znižala, da je postala manjša od dolgov banke. Lastniki niso mogli (oziroma hoteli) povečati kapitala za kritje dolga banke do deponentov in posojilodajalcev (pri tem jih varuje omejena odgovornost delničarjev samo z vloženimi sredstvi za izgube delniške družbe - banke), tako da bi morala banka bankrotirati, tj. iti v stečaj. Prevelika (sistemska, TBTF - too big to fail, TBTB - too big to bail) banka bi s propadom ogrozila celotni finančni in posledično gospodarski sistem, zato vstopi država (davkoplačevalci) in banko sanira z dodatnim kapitalom.
* Urejanje slabih kreditov v Sloveniji
Pri nas je država odkupila slabe kredite bank, diskontirane na prenizkih 30 odstotkov nominalne vrednosti, z donosnimi in netveganimi državnimi obveznicami, ki prinašajo bankam stalni obrestni dohodek. Slabi krediti so bili preneseni na slabo banko, ki jih "uspešno" prodaja, na primer za 40 odstotkov nominalne vrednosti, s čimer dosega 33-odstotni donos in kupcu (večinoma tujcem) daje možnost poceni pridobitve lastništva podjetij, ki so dejansko vredna vsaj dvakrat toliko. Zadovoljni so skoraj vsi:
- Banka Slovenije je rešila problem slabih kreditov,
- slaba banka in vlada, ki jo je imenovala, sta zadovoljni zaradi visoke profitnosti posla (čeprav slaba banka presenetljivo še vedno zahteva dodatni kapitalski vložek države),
- tujci dobijo delnice slovenskih podjetij ali nepremičnine za največ polovico dejanske tržne vrednosti.
Toda zadovoljni so na račun slovenskih davkoplačevalcev. Javni dolg se je samo zaradi tega povečal vsaj za desetino BDP in plačevati moramo milijardne evrske letne obresti, nekoč pa bo treba odplačati še glavnico.
* Kako se rešuje problem bančnega tveganja pri odobravanju kreditov
Tveganja nevračila odobrenega kredita ni mogoče odpraviti, ker gre za bodoče objektivno negotovo dejstvo. Lahko se samo razprši, prenese na več drugih nosilcev tveganja.
Prednost naj bi imelo posojanje denarja prek banke (tj. posredno financiranje, ko prejeti depozit banka da naprej kot odobreni kredit), ker ima banka informacijski kapital. Bolje ve, kdo bo ob zapadlosti posojila vrnil denar. Zato so ta tveganja manjša od neposrednega posojanja na kapitalskem trgu (z nakupom obveznic ali delnic), vendar so manjši tudi donosi. Pri neposrednem financiranju je možna tudi izguba, saj je simetričnost posla + ali -. Problem kreditojemalcev in finančnikov, posebno tistih na kapitalskih trgih, je, da vedno poudarjajo samo pričakovane pozitivne posledice, torej dobičke projekta, kot da niso enakovredno možne tudi negativne posledice - izgube. In tudi če se v določenem odstotku pozitivni izhodi za posameznega akterja uresničijo kot lastni zasebni produkt oziroma dohodek, je dvomljivo, kakšen je družbeni učinek tega projekta, če se poleg pozitivnih upoštevajo tudi negativne posledice za okolico (eksternalije). V večini finančnih poslov gre za igro ničelne vsote: eden pridobi samo na račun izgube drugega akterja v igri.
Globalna finančna kriza leta 2008 je bila enkratni dogodek ("črni labod" - gre za neznane neznanke). Bančniki nanj niso bili pripravljeni, in to kljub neposredno pred kolapsom sprejetim novim ostrejšim baselskim standardom BIS2 s tremi stebri (prvi zahteva 8-odstotni koeficient kapitala na tveganju prilagojeno aktivo, drugi zahteva nadzor nad vsemi vrstami tveganj, tretji pa transparentnost poročanja), ki naj bi zagotavljali solventnost in likvidnost bank. Odziv na krizo je bila zahteva po globalni finančni reformi, ki pa je hitro razvodenela, saj je bila z neposredno monetarno in fiskalno stimulacijo vseh držav nevarnost kolapsa (pre)hitro odpravljena. Od vseh reform (predlaganih na primer v Oxfordski knjigi 2010) je ostala najbolj živa zahteva po povečanju kapitala za solventnost in izpolnjevanju likvidnostnih standardov za likvidnost bank. Gre za BIS3 in že razmisleke o BIS4. Takšno dodatno reguliranje postaja vse bolj kompleksno, netransparentno in neobvladljivo, poleg tega pa ne zaščiti pred naslednjim "črnim labodom". Ena od idej je, da bi koeficiente zahtevane minimalne solventnosti in likvidnosti bank zamenjali s kazalniki kulture tveganj v banki, ki bi komitentom povedali, kateri banki lahko zaupajo svoje prihranke.
* Strožje nadziranje bank problema slabih kreditov v finančnem sistemu in gospodarstvu ne odpravi
Z novimi predpisi so bili postavljeni strožji pogoji poslovanja bank (višje zahtevane rezervacije, večji osnovni kapital), zato je njihova kreditna aktivnost zelo umirjena. Čeprav centralna banka z ekspanzivno politiko celo negativnih obrestnih mer in količinskim rahljanjem (quantitative easing) tiska denar, bančni krediti ne rastejo, ponekod njihov obseg upada (v Sloveniji že sedmo leto, tako da leta 2016 ne dosegajo niti polovice tistih v letih 2008/2009). V prazen prostor se je naselilo "bančništvo v senci": denar si izposojajo in ga podeljujejo naprej v obliki kreditov nebančne finančne in nefinančne institucije. Posebno aktivna je fin-tech industrija, ki naj bi bila znanilec finančne inovacije, v resnici pa bo ta razvoj pripeljal do napihovanja naslednjega finančnega balona in njegovega poka v obliki nove finančne krize. Pri vseh teh "finančnih podjetjih" (sem se uvrščajo tudi podjetja iz realnega sektorja, tudi pri nas na primer Telekom) ni nobenih zahtev po zaščiti pred tveganji v obliki kapitalskih zahtev, rezervacij za dane kredite itd., podobnih zahtevam za banke.
Bančna luknja je zamašena, a je nastalo tisoče novih lukenj, saj se pojavljajo nova tveganja, pred katerimi pa ni zaščite. Tudi ta balon bo enkrat eksplodiral in nova "finančna podjetja", ki bodo dovolj velika, da zaradi nevarnosti za celoten sistem in gospodarstvo ne smejo propasti, bodo izgubila samo vloženi kapital (kot delničarji), njihove dolgove do deponentov pa bo spet sanirala država z denarjem davkoplačevalcev. Pri tem se poglablja razslojevanje: reveži plačujejo davke državi, da bi z njimi pokrila finančni primanjkljaj, bogataši, ki so ustanavljali finančna podjetja kot "finančni inovatorji", pa jo odnesejo samo z izgubo vloženega kapitala in brez zavarovanja z osebnim imetjem. Kapital takšnih "finančnih podjetij" zajema le nekaj odstotkov aktive. Izgubo finančnih podjetij bodo pokrili davkoplačevalci, reveži, dobičke pa si prisvajajo lastniki (bogataši). Poskrbeti morajo samo, da so njihova finančna podjetja dovolj velika - TBTF in TBTB. Politični sistem pa pod geslom tehnološkega napredka tak razvoj še podpira.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Franjo Štiblar: (Kazenska) odgovornost bankirjev za slabe bančne kredite, Podjetje in delo, 2016, 6-7.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
