Zakonski znaki kaznivega dejanja morajo biti konkretizirani z dejstvi in okoliščinami. Konkretizirati pa pomeni navesti tiste specifične okoliščine vsakega posameznega historičnega dogodka, ki se ujemajo z zakonskimi znaki določenega kaznivega dejanja. Sodišče mora v vsakem posamičnem primeru presojati, ali je opis kaznivega dejanja konkretiziran do te mere, da omogoči pravno vrednotenje, ali je bilo izvršeno določeno kaznivo dejanje. V opis kaznivega dejanja sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi tiste okoliščine in dejstva, ki dokazujejo notranja oziroma subjektivna dejstva.
Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 196. členu KZ
Sodna praksa je ustaljena in enotna v tem, da mora opis dejanja vsebovati zakonske znake, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, ki so praviloma konkretizirana z dejstvi in okoliščinami, če je seveda to mogoče in smiselno. Opis kaznivega dejanja mora seveda obsegati vse prvine kaznivega dejanja. V praksi se zato uporabljajo različne tehnike, saj zakon ne določa sestavljanja opisa kaznivega dejanja. Najpogostejši način je, da se v njem prepletajo elementi abstraktnega in konkretnega dejanskega stanu.
Če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonskem opisu kaznivega dejanja, ga pri konkretnem opisu v obtožnici ali sodbi praviloma ni treba opisovati, ker to v ničemer ne prispeva k pravilnosti, jasnosti in razumljivosti izreka. Konkretizacija vsebine storilčevega zavedanja in volje, ki je izražena v očitku namena hranjenja prepovedane droge zaradi nadaljnje prodaje, z dejstvi in okoliščinami, s katerimi se utemeljuje subjektiven odnos do tega namena, sama zase ne pomeni znakov kaznivega dejanja.
Okrožno sodišče v Ljubljani je obdolženega spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Iz konkretnega opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženi "dne 18. maja 2006 okrog 18.00 ure v bližini Ulice gradnikove brigade z namenom prodaje hranil 5 zavitkov heroina, skupne teže 1,29 g".
Višje sodišče v Ljubljani je obdolženega s sodbo v zadevi II Kp 19555/2015 oprostilo obtožbe in zavzelo stališče, da je namen prodaje hranjene droge naveden le v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja, z ničemer pa ta znak v nadaljevanju ni konkretiziran. Ugotovitev, da abstraktni del opisa kaznivega dejanja niti ni nujno sestavni del opisa kaznivega dejanja, ker ne predstavlja njegovih zakonskih znakov, vodi do zaključka, da znak kaznivega dejanja, torej okoliščine, ki izkazujejo namen prodaje hranjene droge, ni izkazan. Tako je po mnenju višjega sodišča iz opisa kaznivega dejanja v konkretnem delu razvidno le, da je obdolženec določenega dne, ob določenem času in na določenem mestu hranil pet zavitkov heroina skupne teže 1,29 g. To pa je po oceni višjega sodišča le kriterij, ki zadosti posesti prepovedanih drog, kot je določeno v 5. členu Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (ZPPPD).
Zoper navedeno sodbo je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je menil, da so v opisu ravnanja obsojenca zajeti in ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. členu KZ. Zato je po njegovem višje sodišče s tem, ko je oprostilo obsojenca, kršilo Kazenski zakonik.
Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in ugotovilo, da je višje sodišče s pravnomočno sodbo kršilo določbo prvega odstavka 196. člena KZ ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Andreja Sedej Grčar: Opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja v izreku sodbe; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 26.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
