V nadaljevanju prispevka želim predstaviti veljavno pravno ureditev, temeljne težave, s katerimi se srečujejo občine (in stečajni upravitelji ter sodišča) v stečajnih postopkih, ter podati predlog za spremembo oziroma dopolnitev veljavnih predpisov. Izhodišče prispevka je v tem, da bi morala sodišča tudi v stečajnih postopkih upoštevati določilo drugega odstavka 3. člena Zakona o cestah (ZCes-1), ki določa, da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa.
Nepremičninske evidence
Težave, s katerimi se občine srečujejo v stečajnih postopkih, so zlasti posledica neurejenega zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin, saj so kot lastniki javnih cest v nekaterih primerih še vedno vpisane fizične in pravne osebe, čeprav ZCes-1 v drugem odstavku 39. člena določa, da so državne ceste v lasti Republike Slovenije, občinske ceste pa v lasti občine. Problem predstavljajo tudi pomanjkljive evidence, saj podatek, da je neka nepremičnina javna cestna infrastruktura, v mnogih primerih ni razviden iz uradnih nepremičninskih evidenc (zemljiška knjiga, zemljiški kataster, zbirni kataster gospodarske javne infrastrukture).
V stečajih velikih gradbenih podjetij, ki so v času družbene lastnine gradila stanovanjska naselja, se velikokrat med premoženjem stečajnega dolžnika znajde večje število nepremičnin, ki so v naravi ceste in druga lokalna gospodarska javna infrastruktura. Posebne ureditve glede cest in druge javne infrastrukture ZFPPIPP ne vsebuje. Zaradi neurejenih nepremičninskih podatkov in evidenc se tako v praksi dogaja, da sodišča oziroma stečajni upravitelji v stečajnih postopkih prodajajo nepremičnine, ki so v naravi ceste, ne da bi o tem obvestili lokalno skupnost, na območju katere je cesta, in ne da bi imela lokalna skupnost oziroma občina poseben položaj (prednost) pri nakupu take nepremičnine.
Stečajni upravitelji in sodišča so glede vprašanja cest zavzeli različna stališča, zato so občine v negotovosti, kako naj v posameznem primeru postopajo. Iz odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je v večini primerov, ko je bilo pravočasno seznanjeno s tem, da gre za ceste, sprejelo stališče, da so javne ceste izven pravnega prometa, in zato ni dovolilo prodaje cest (razen občini). Če pa je bila prodaja nepremičnin, ki so v naravi ceste, že predhodno dovoljena, sodišče na podlagi obvestila občine upravitelju naloži, da prodajo ustavi. O tem, da se v konkretnem stečajnem postopku prodajajo nepremičnine, ki so v naravi ceste, občino obvestijo bodisi stanovalci naselja bodisi stečajni upravitelj ali javnost, včasih pa občina s takim postopkom sploh ni seznanjena. Ostala sodišča niso tako dosledna pri svojih odločitvah, zato pa prihaja do primerov, ko sodišče na predlog stečajnega upravitelja dovoli prodajo ceste ali jo celo brezplačno prenese na fizično ali pravno osebo, ki nato od občine terja odkup oziroma odškodnino.
Izločitvena pravica občine v stečajnem postopku
Občine se v stečajnih postopkih srečujejo z različnimi dejanskimi in pravnimi situacijami. Občina v primeru stečaja nad dolžnikom najprej preveri, ali je stečajni dolžnik v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik nepremičnine, ki je po občinskih nepremičninskih evidencah evidentirana kot (dejanska) lastnina občine (gre za stanovanja, poslovne prostore, ceste, otroška igrišča, šolska dvorišča ipd.). Če se ugotovi, da so glede konkretne nepremičnine izpolnjeni pogoji za prijavo izločitvene pravice, ki je v 2. točki prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP definirana kot pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izvirni način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, da ji ta prizna lastninsko pravico na nepremičnini, občina prijavi svojo izločitveno pravico. Najpogostejša pravna podlaga za prijavo izločitvene pravice občine v stečaju, ko gre za ceste in drugo javno infrastrukturo, je 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS).
Skladno z 299. členom ZFPPIPP morajo upniki prijaviti svoje izločitvene pravice v roku treh (3) mesecev, lahko pa tudi kasneje, saj izločitvena pravica kljub zamudi roka za prijavo ne preneha, ampak se izgubi šele s prodajo premoženja. Če pride do prodaje premoženja pred prijavo izločitvene pravice, ima upnik do objave načrta splošne razdelitve pravico zahtevati plačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo tega premoženja, zmanjšanega za stroške. O prijavljeni izločitveni pravici se mora najprej izreči stečajni upravitelj, ki lahko prijavljeno izločitveno pravico prizna ali prereka.
Praksa stečajnih upraviteljev ni enotna, kar je do neke mere odraz različnih dejanskih stanov in pravnih podlag. Če stečajni upravitelj prizna občini izločitveno pravico in je ne prereka tudi nihče od upnikov, sodišče izda sklep o preizkusu terjatev (na podlagi končnega seznama preizkušenih terjatev), ki predstavlja podlago za vpis lastninske pravice občine v zemljiško knjigo (309. člen ZFPPIPP). Velikokrat pa so na nepremičnini, ki je v naravi cesta ali druga javna infrastruktura, vpisane zastavne pravice (hipoteke). Slednje skladno s 342. členom ZFPPIPP prenehajo v primeru prodaje, ne pa tudi v primeru priznanja izločitvene pravice, tako da občina na podlagi sklepa sodišča pridobi obremenjeno nepremičnino, kar je problematično z vidika Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS), po katerem naj občine ne bi pridobivale obremenjenih nepremičnin v last.
Če stečajni upravitelj prereka izločitveno pravico občine na cesti ali drugi javni infrastrukturi, mora občina svojo izločitveno pravico uveljavljati s tožbo. Trenutno je v teku več tovrstnih pravdnih postopkov, vendar še niso zaključeni, tako da sodna praksa še ni vzpostavljena. Na splošno pa lahko ugotovimo, da stečajni upravitelji in sodišča v večini primerov občinam priznajo oziroma ugotovijo izločitveno pravico na nepremičnini, ki je cesta, ko pa gre za drugo javno infrastrukturo ali javne površine (otroška igrišča, javne zelenice ipd.), pa izločitveno pravico praviloma prerekajo.
Hipoteke
Različno je tudi odločanje stečajnih upraviteljev v primeru konkurence ločitvene in izločitvene pravice na isti nepremičnini (cesti ali drugi javni infrastrukturi). Nekateri stečajni upravitelji priznajo tako izločitveno pravico občine kot ločitveno pravico drugega (hipotekarnega) upnika na isti nepremičnini, nekateri izločitveno pravico občine prerekajo, ločitveno pravico na isti nepremičnini pa drugemu upniku priznajo ali pa jo priznajo pogojno pod razveznim pogojem, če bo sodišče v pravdi ugotovilo obstoj občinske izločitvene pravice. Sama menim, da pri nepremičninah, ki so v naravi ceste, notarji in sodišča ne bi smeli dopustiti niti vknjižbe hipoteke v zemljiško knjigo, saj so ceste izven pravnega prometa in zato v primeru unovčitve hipoteke ne morejo predstavljati unovčljivega premoženja, ki bi lahko bilo predmet zavarovanja ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Darja Gabrijelčič: Ceste in druga (lokalna) gospodarska javna infrastruktura v stečaju, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 26.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
