V tem prispevku podrobneje analiziram primer z namenom osvetlitve vzroka problema, za katerega menim, da izhaja iz nepravilno vodenega upravnega postopka, v katerem je Urad RS za intelektualno lastnino podelil dovoljenje novi kolektivni organizaciji, s čimer je podelitev novega dovoljenja vplivala na prenehanje začasnega dovoljenja druge kolektivne organizacije.
Začasno dovoljenje je v izreku vsebovalo razvezni pogoj, katerega izpolnitev povzroči, da dovoljenje preneha veljati. Vendar ker so bile v upravnem postopku izdaje (novega - stalnega) dovoljenja storjene očitne postopkovne kršitve, je organ moral novi kolektivni organizaciji izdati drugo novo dovoljenje, pri tem pa ni odpravil predhodno izdanega. Ob takem dejanskem in pravnem stanju se pojavi vprašanje, katero od obeh (novo izdanih) dovoljenj vpliva na prenehanje začasnega dovoljenja. Da bi bila zmeda še večja, je organ izdal neizvršljivi dovoljenji, in sicer zato, ker obe v izreku dodeljujeta pravice osebam, katerim zakon neposredno ne priznava materialnih pravic na avdiovizualnem delu. S tega vidika se postavlja sicer retorično vprašanje, ali lahko z dovoljenjem v upravnem postopku organ podeli nekomu več pravic, kot jih že ima. To obenem dá odgovor na vprašanje, ali je bil razvezni pogoj, določen v začasnem dovoljenju, sploh izpolnjen.
Upravni postopek izdaje dovoljenja za kolektivno upravljanje
Zaključek vsakega upravnega postopka se odraža v izdaji posamičnega upravnega akta, to je upravne odločbe, s katero organ odloči o predmetu postopka, oziroma v sklepu, s katerim organ odloči o procesnih vprašanjih. V materialnem smislu predstavlja akt vsebinsko odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega in določljivega posameznika, v formalnem pogledu pa predstavlja akt v predpisani obliki, s katerim pristojni organ po predpisanem postopku odloči o upravni stvari.
Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: organ) je na podlagi Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) pristojen za izdajo dovoljenj za kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Dovoljenje izda na podlagi vloge zainteresirane pravne osebe, v postopku izdaje dovoljenja pa se uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.
ZASP določa, da pristojni organ izda dovoljenje na podlagi pisne vloge, ki mora imeti obvezne priloge, med drugim tudi izjavo o številu oseb, ki so pooblastile kolektivno organizacijo za upravljanje avtorske pravice na njihovih delih, združenih v repertoar. Izjava pravzaprav predstavlja predmet kolektivnega upravljanja, zato mora biti ta določno opredeljen: imetniki pravic, in ne kdorkoli, morajo pooblastiti kolektivno organizacijo, ki bo upravljala njihova (avdiovizualna) dela.
Upravni organ v skrajšanem ali posebnem upravnem postopku ugotavlja dejansko stanje, in ko ga ugotovi, pristopi k odločanju v upravni zadevi, ki je predmet postopka. Ugotovljeno dejansko stanje primerja z materialnim predpisom, ki ga je dolžan uporabiti, in sklepa, ali je to stanje skladno s pogoji, določenimi v materialnem predpisu za nastanek, spremembo ali prenehanje oziroma ugotovitev pravnega razmerja. Sklepanje organa predstavlja odločanje o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika v upravni zadevi, oblikovanje vsebine sklepa pa pomeni izdajo odločbe v upravnem postopku.
Z izdajo odločbe organ oblikuje svojo voljo in jo izrazi na predpisani način, torej v obliki upravne odločbe z vsemi sestavinami. Trenutek izdaje odločbe pomeni zaključek odločanja v upravnem postopku in je izjemno pomemben za uporabo rednih in izrednih pravnih sredstev, ki so namenjena zagotavljanju zakonitosti in pravilnosti odločbe glede na dejansko in pravno stanje v trenutku njene izdaje. Z izdajo in vročitvijo odločbe se na prvi stopnji konča upravni postopek. Trenutek izdaje upravne odločbe (dovoljenja) je v konkretnem primeru pomemben tudi zaradi izpolnitve razveznega pogoja, ki ga vsebuje začasno dovoljenje druge kolektivne organizacije, v tem primeru Združenja SAZAS.
Trenutek izdaje odločbe pomeni zaključek odločanja v upravnem postopku.
Pravna negotovost: dve upravni odločbi o isti zadevi z istim izrekom
Med pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi bila vloga popolna za meritorno obravnavo, sodijo pooblastila določenega števila imetnikov avtorske pravice na avdiovizualnih delih. Ta pogoj je ključen, kajti če kolektivna organizacija nima ustreznih pooblastil, potem imetniki pravic ne obstajajo oziroma ne izkazujejo interesa za kolektivno varstvo svojih pravic. O tem vprašanju bom konkretnejši v naslednji točki, v tej pa se osredotočam na upravni postopek izdaje dovoljenja novi kolektivni organizaciji - Zavodu AIPA. Organ je v istem upravnem postopku na podlagi ene vloge izdal dve upravni odločbi oziroma dovoljenji za kolektivno upravljanje: dovoljenji sta v izreku enaki, bolj ali manj se razlikujeta le v datumu izdaje in razlogih za izdajo. Sprašujem se - preprosto laično: zakaj dve upravni odločbi v isti upravni zadevi in zakaj ena od teh ni bila odpravljena oziroma nadomeščena z novo odločbo? Dejstvo, da gre za isto upravno zadevo, izhaja iz številke dokumenta obeh upravnih odločb. Obe dovoljenji sta označeni z isto številko dokumenta, zato o tem ni dvoma. Dovoljenji se znotraj iste upravne zadeve razlikujeta le v zaporedni številki dokumenta. Že to dejstvo omogoča razlago, da velja pozneje izdana upravna odločba, skladno tudi z maksimo "lex posterior derogat legi priori", saj drugega razloga za njeno izdajo, kot je ponovna odločitev o zahtevi AGICOA, preprosto ne more biti in ga tudi ni mogoče opravičevati z drugimi okoliščinami.
Zavod AIPA je dne 1. julija 2008 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za kolektivno upravljanje pravic avtorjev, izvajalcev in filmskih producentov, in sicer pravice radiodifuzne retransmisije v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Vlogo je dne 21. septembra 2009 dopolnil tako, da je zahteval izdajo dovoljenja za upravljanje pravic soavtorjev, in ne več avtorjev.
Sprememba vloge je zelo pomembna za nadaljnje razumevanje problematike, saj ni najti nobenega posebnega in zakonsko vzdržnega razloga za oženje zahteve za izdajo dovoljenja na soavtorje avdiovizualnih del.
Sicer je vložnik z vlogo zahteval dovoljenje tudi za t. i. drugo vrsto pravice, ki jo opredeljuje 37. člen ZASP, tj. pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojega dela, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (t. i. prazni nosilci). V prispevku se osredotočam zgolj na pravico iz 31. člena ZASP, tj. pravico radiodifuzne retransmisije za primer avdiovizualnih del. Radovednega bralca naj zato ne zmede izrek v izdanih dovoljenjih, ki se v drugi in tretji točki nanašata na druge upravičence in drugo pravico, kajti dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic izvajalcev in filmskih producentov se nanaša zgolj in samo na pravico iz 37. člena ZASP - pa še to velja zgolj in samo za delitev, kar pomeni, da v tem primeru kolektivna organizacija ne sme zbirati nadomestil.
AGICOA, neprofitno mednarodno združenje neodvisnih producentov za uveljavljanje njihovih pravic v kabelski retransmisiji za mednarodno kolektivno upravljanje z avdiovizualnimi deli, je kot stranski udeleženec želelo sodelovati pri upravnem postopku za izdajo dovoljenja, začetem na podlagi vloge Zavoda AIPA. Organ je zahtevo za priznanje statusa stranskega udeleženca zavrnil s sklepom št. 31227-1/2008-80 (103) z dne 30. decembra 2009, AGICOA je nato s tožbo v upravnem sporu izpodbijalo sklep organa o zavrnitvi zahteve za stransko udeležbo. Na tem mestu se začne zadeva dodatno zapletati. Organ je namreč popolnoma ignoriral upravni spor, saj je ne glede na tekoči sodni nadzor o pravilnosti in zakonitosti njegovega sklepa, izdal upravno odločbo, s katero je izdal dovoljenje Zavodu AIPA.
Nekaj dni po tem, ko je organ izdal dovoljenje, je Upravno sodišče izdalo sodbo, s katero je razsodilo o tožbenem zahtevku AGICOA v upravnem sporu. Tožbi je ugodilo in odpravilo sklep organa, samo zadevo pa je vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. Organ se je znašel v navzkrižni pravni situaciji: po eni strani je z izdano upravno odločbo zaključil upravni postopek izdaje dovoljenja, po drugi strani pa je bil na podlagi sodbe zavezan k ponovnemu odločanju o statusu AGICOA in posledično o ponovni izdaji dovoljenja Zavodu AIPA.
Nedvoumno je, da organ dovoljenja ne bi smel podeliti, dokler ni bilo odločeno o statusu oziroma pravnem interesu za stransko udeležbo v upravnem postopku, zato se na tem mestu odpira vprašanje učinkovitosti sodnega varstva in nasploh načina odločanja organa.
Kršitev upravnega postopka - odrekanje pravice do pritožbe
Oseba, ki ima pravni interes, ima namreč tudi procesno upravičenje, da sodeluje v postopku in da je pred izdajo odločbe seznanjena z dejanskim stanjem upravne zadeve, o katerem se lahko izjavi. To predstavlja vsebino načela zaslišanja, ki je podrobneje konkretizirano v 149. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), postopanje v nasprotju z navedenimi določbami pa je sankcionirano kot bistvena kršitev določb upravnega postopka ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Almin Gorinjac: Absurdenija - pravna dežela neizvršljivo-izvršljivih upravnih odločb, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 24-25.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.