Pri tem ne merim na metode policijskega dela ter s strokovno-tehničnega vidika izjemno zahtevno zavarovanje in zbiranje dokazov, temveč na procesni položaj povzročitelja tega kaznivega dejanja. Preprosto povedano, gre za vprašanje, kdaj se sum pri preiskovanju kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti v tolikšni meri osredotoči na določeno osebo, da ta postane subjekt procesnih upravičenj, predvsem privilegija zoper samoobtožbo.
Do tega vprašanja pravzaprav nihče ne bi smel biti povsem ravnodušen. Drugače kot druga, večinoma naklepna kazniva dejanja se malodane vsakomur lahko pripeti, da postane udeleženec kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti. Zgolj trenutek nepazljivosti pri še tako previdnem vozniku zadošča, da povzroči prometno nesrečo, pri kateri je soudeleženec hudo telesno poškodovan ali celo mrtev. In obratno: tudi oškodovancu pri prometni nesreči je v interesu, da je postopek že v zgodnji fazi preiskovanja kaznivega dejanja izpeljan pravilno in zakonito, saj se tako bistveno zmanjša možnost, da kazenski postopek zaradi kakšne procesne napake pri zbiranju dokazov ne bo uspešno izpeljan.
Zbiranje dokazov, povezanih s kaznivim dejanjem povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, je s strokovnega, predvsem pa psihološkega vidika zagotovo eno najzahtevnejših policijskih opravil. Dostikrat policija na kraj storitve kaznivega dejanja prispe še pred ekipo nujne medicinske pomoči, zato mora po najboljših močeh vsaj v osnovi poskrbeti za ponesrečence, zagotoviti je treba varnost drugih udeležencev cestnega prometa, zavarovati sledove kaznivega dejanja, delo opraviti na prostem, v pogosto izjemno slabih vremenskih pogojih in podobno. Laičnemu opazovalcu dogajanja bi se najverjetneje zdelo, da se je v takšnih trenutkih povsem odveč ukvarjati se še z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oziroma temeljnimi ustavnimi jamstvi obdolženca. Pomembno je pač zbrati čim več materialnih dokazov in čim prej sprostiti promet na cesti. Vendar ni tako.
Policija mora, enako kot pri drugih kaznivih dejanjih, tudi pri preiskovanju storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, ko so za to izpolnjeni pogoji, ravnati v skladu z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP.
Policija mora na podlagi te določbe v vsakem primeru, in ne samo pri odvzemu prostosti osebi, za katero obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, in od katere želi dobiti izjavo, dati pouk o pravnih jamstvih obdolženca v kazenskem postopku. Pravni pouk v najširšem smislu pomeni pouk državnega organa, s katerim se procesnega udeleženca pouči o njegovih pravicah in dolžnostih oziroma o pravnih posledicah njegovega (ne)ravnanja. Policija mora tako osebi, za katero obstajajo razlogi za sum, da je storila kaznivo dejanje, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo, ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja. Če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Osebo je treba nadalje poučiti, da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Takšna ureditev velja od novele ZKP-E, torej že od leta 2003. Pred to novelo so bile izjave, ki so jih obdolženci dali v predkazenskem postopku, predmet izločitve po 83. členu ZKP.
Obvestila oziroma izjave, ki jih policija zbere od osumljenca po danem pouku, se ne izločajo iz spisov, saj niso nedovoljeni dokazi, vendar pa tudi ne gre za dokaze, na katerih bi lahko temeljila sodba. So vir dokazov v spoznavnem, ne formalnem smislu, na njihovi podlagi pa se lahko v kazenskem postopku pridobijo procesno veljavni dokazi. Vse, kar je osumljenec izjavil policiji, preden je dobil pravni pouk, mora biti v skladu z določbo 83. člena ZKP izločeno iz sodnih spisov. To velja tudi za materialne dokaze, ki jih je policija zbrala na podlagi njegove izjave, preden mu je bil dan pouk, če ga je dejansko že obravnavala kot osumljenca. Gre za tako imenovano obligatorno izločitev, ki je ukrep, s katerim se prepreči vpliv dokaznega gradiva iz predhodnih faz postopka na odločitev sodečega sodnika.
Strogost tega pravila je nekoliko omiljena z doktrino neizogibnega odkritja. Če policija pridobi priznanje osumljenca o storitvi kaznivega dejanja, ne da bi bil pred tem poučen skladno s četrtim odstavkom 148. člena ZKP, je treba vpliv takega priznanja na ostale zbrane dokaze - sadeže zastrupljenega drevesa - presojati z vidika vzročno-posledične odvisnosti med priznanjem in ostalimi dokazi. V tem pogledu je treba upoštevati tako dokaze in druge podatke, ki jih je policija (zakonito) zbrala že pred tako pridobljenim priznanjem, kot tudi dejanski vpliv tega priznanja na kasneje zbrane dokaze ter realnost pričakovanja, da bi policija pridobila te dokaze ne glede na (nezakonito) pridobljeno priznanje osumljenca.
Bistvo pravnega pouka iz četrtega odstavka 148. člena ZKP je v privilegiju zoper samoobtožbo - nemo contra se prodere tenetur. Organi pregona morajo obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma da se sam zavestno, razumno in povsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Luka Vavken: Osredotočenost suma pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 28-29.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
