Odpoved pravici do pritožbe je institut, katerega glavni namen v upravnem postopku je zagotoviti čimprejšnje uresničevanje pravic in obveznosti, ki izhajajo iz določenega razmerja. Institut izvira iz pravdnega postopka, v katerem dve ali več med seboj prirejenih strank s pomočjo neodvisnega in nepristranskega sodišča rešuje sporna razmerja. Na upravnopravnem področju odpoved pravici do pritožbe do novele ZUP-E ni bila uzakonjena kot možnost, ki bi se je udeleženci lahko posluževali v vseh vrstah upravnih postopkov, dopustna pa je bila na nekaterih materialnih področjih, na katerih je potreba po takšnem institutu izhajala že iz same narave postopka. V postopku sprejemanja novele ZUP-E je zakonodajalec ocenil, da bi bilo pozitivne učinke odpovedi pravici do pritožbe z navedenih področij smiselno prenesti tudi na splošni upravni postopek. Zasledovanju ciljev skrajšanja postopka in hitrejše realizacije z odločbo dodeljene pravice oziroma obveznosti je tako sledila uvedba instituta odpovedi pravici do pritožbe v ZUP.
Primernost instituta v upravnem postopku
Na prvi pogled se zdi, da institut prinaša za stranko ugodne izboljšave upravnega postopka, saj omogoča hitrejšo realizacijo z upravno odločbo dodeljene pravice. Vendar je ob njegovem podrobnejšem preučevanju moč zaznati številne probleme, ki kažejo na neprimernost instituta v splošnem upravnem postopku in tudi na njegovo nesistemsko in nejasno ureditev.
Prvi problem, ki izvira iz obravnavanega instituta, je možnost njegove zlorabe s strani upravnega organa. Upravni postopek namreč poteka med upravnim organom (državo) kot zastopnikom javnih koristi in stranko kot zastopnico zasebnih koristi. Odločitve v upravnem postopku torej ne sprejema neki tretji, popolnoma nepovezan organ, temveč odloča ravno upravni organ. Drugače kot pravdnemu postopku bi torej lahko upravnemu postopku v določeni meri očitali pristranskost. Uvedba možnosti odpovedi pritožbe pa lahko to neravnovesje še poveča v škodo strank. Čimprejšnji zaključek postopka namreč ni le v interesu stranke, temveč tudi v interesu upravnega organa kot nasprotne stranke. Bojazni glede zlorab instituta so še dodatno utemeljene z dejstvom, da pravno zastopanje v upravnem postopku ni zakonsko predpisano. Zato so stranke, ki nimajo ustreznega pravnega znanja, še toliko bolj dovzetne za morebitne zlorabe s strani upravnega organa.
Zelo problematična je tudi dopustnost odpovedi pravici do pritožbe že pred samo seznanitvijo z vsebino odločbe. Takšno možnost je zakonodajalec predvidel za enostavne upravne zadeve in zadeve manjšega pomena. Nelogičnost opisane ureditve je očitna že na prvi pogled. Stranka namreč z odločitvijo upravnega organa sploh še ni seznanjena, ko se že lahko odpove eni izmed svojih najpomembnejših procesnih pravic, tj. pravici do pravnega sredstva.
Če upoštevamo, da stranka zaradi uporabe instituta ostane brez pravnega varstva, bi bilo z vidika načela varstva pravic stranke treba dopustiti opcijo preklica. Tega zakonodajalec ni predvidel, je pa dopustil preklic izjave v enostavnih zadevah in zadevah manjšega pomena, in sicer do trenutka vročitve odločbe. V skladu s trenutno ureditvijo se torej od stranke pričakuje, da bo sprejela zase ugodno odločitev o pritožbi zoper odločbo, še preden se sploh seznani z njeno vsebino. Takšna ureditev je enako nesmiselna, kot je nesmiselna možnost odpovedi pred vročitvijo.
Po prepričanju zakonodajalca naj bi institut odpovedi pravici do pritožbe bistveno pospešil potek upravnih postopkov. Vendar če primerjamo trenutek nastopa dokončnosti in s tem možnost realizacije z odločbo priznane pravice v primeru, ko se stranka pritožbi zoper odločbo odpove, in v primeru, ko stranka tega instituta ne uporabi, pridemo do ugotovitve, da dokončnost v prvem primeru nastopi kvečjemu le nekaj dni prej kot v drugem primeru. Čas, ki ga stranka pridobi zaradi odpovedi pritožbi, je tako sorazmerno kratek. Na tem mestu se upravičeno postavi tudi vprašanje ustavnosti instituta odpovedi pravici do pritožbe z vidika načela sorazmernosti. Če namreč primerjamo cilj oziroma prednosti, ki jih želi zakonodajalec doseči z institutom, s posledicami, ki lahko zaradi njegove uporabe nastanejo za stranke (zmanjšanje pravne varnosti), je očitno, da so slednje nesorazmerne glede na zagotovljene prednosti.
Alternative Podrobnejša analiza učinkov instituta odpovedi pravici do pritožbe v splošnem upravnem postopku kaže na neprimernost trenutne ureditve. Na eni strani namreč možnost odpovedi pritožbe pomembno znižuje pravno varstvo strank, na drugi strani pa le neznatno skrajšuje trajanje upravnih postopkov, čeprav je bil to glavni motiv zakonodajalca za vključitev v ZUP. Zato se lahko utemeljeno vprašamo, ali bi lahko dosegli cilj pospešitve upravnega postopka in hitrejše realizacije pravic strank s katerim drugim, bolj optimalnim ukrepom.
a) Odpoved pritožbi le v posebnih upravnih postopkih Institut odpovedi pravici do pritožbe je že dalj časa poznan v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ti so že po svoji naravi precej zapleteni in dolgotrajni. Zahtevajo obsežna ugotovitveni in dokazni postopek, poleg tega pa ima v njih možnost sodelovati večje število udeležencev, ki varujejo svoje interese, v katere bi načrtovana gradnja lahko posegla. Preden torej upravni organ sprejme končno odločitev v postopku, lahko mine kar precej časa, tekom katerega vlagatelj zahteve ne more začeti z gradbenimi deli, saj šele nastop dokončnosti daje stranki pravico graditi ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Karin Drole: Možne alternative institutu odpovedi pravici do pritožbe v upravnem postopku, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 23.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
