Pri zatrjevanju obstoja in odločanju o izločitveni pravici v stečaju in drugih postopkih zaradi insolventnosti je zato treba upoštevati razlike med vrstami izločitvene pravice, kot jih določa ZFPPIPP.
Uvodna razlaga izločitvene pravice iz 22. člena ZFPPIPP
Temeljno pravilo o izločitveni pravici je določeno v 22. členu ZFPPIPP. Če povzamem pogoje, ki izhajajo iz tega člena, morajo biti za obstoj izločitvene pravice po tem členu izpolnjeni pogoji povezani z (1) objektom izločitvene pravice, (2) osebo, ki izločitveno pravico uveljavlja, in (3) obstojem ustreznega pravnega razmerja med upnikom in insolventnim dolžnikom oziroma pravnega dejstva v zvezi z objektom izločitvene pravice. Omenjeni pogoji morajo biti podani kumulativno, pri čemer pa je treba vsako vrsto izločitvene pravice, ki jo 22. člen obravnava v posameznih točkah prvega odstavka, presojati posebej.
Če sledimo zapisani razlagi izločitvene pravice, prvi odstavek 22. člena ZFPPIPP glede objekta izločitvene pravice razlikuje med naslednjimi vrstami izločitvene pravice:
- kdaj je predmet izločitvene pravice lahko premična stvar, določa 1. točka tega odstavka;
- kdaj je predmet izločitvene pravice lahko nepremična stvar - nepremičnina, določa 2. točka tega odstavka;
- kdaj je predmet izločitvene pravice lahko, ne glede na primere iz drugih točk, stvar oziroma drugo premoženje, določa 3. točka tega odstavka; in
- 4. točka tega odstavka določa, kdaj so predmet izločitvene pravice lahko blagovne rezerve.
Ker nepremičnine ne morejo biti predmet fiduciarnega prenosa, saj Stvarnopravni zakonik (SPZ) na nepremičnini ne priznava (glej 205. člen SPZ) fiduciarnega prenosa v zavarovanje, se 3. točka 22. člena ZFPPIPP v delu, ki se glasi na stvari na splošno, torej tudi na nepremičnine, v praksi nanaša predvsem na premične stvari. Predmet izločitvene pravice so lahko tudi terjatve, ki jih je upnik kot cedent prenesel na cesionarja z odstopom terjatve v zavarovanje po 207. oziroma 209. členu SPZ. Že SPZ priznava fiduciantu ob stečaju fiduciarja v primeru prenosa lastninske pravice v zavarovanje izločitveno pravico na premičnini, ki je sicer v lasti fiduciarja, kakor tudi izločitveno pravico na terjatvi, preneseni v zavarovanje (glej 205. in 209. člen SPZ). Zato menim, da v primeru prenosa terjatve v zavarovanje izločitvena pravica cedenta do cesionarja kot stečajnega upnika nedvomno obstaja, ne glede na to, da to morebiti iz besedila 3. točke prvega odstavka 22. člena SPZ ne izhaja povsem jasno. Predmet fiduciarnega prenosa so lahko tudi finančni instrumenti. Najširši krog objektov izločitvene pravice tako izhaja iz 3. in 4. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, saj urejata izločitveno pravico glede stvari in drugega premoženja (3. točka) oziroma blaga (državnih rezerv) na splošno (4. točka). Prva in 2. točka istega odstavka sta omejeni zgolj na stvari.
Glede osebe, ki lahko uveljavi izločitveno pravico in ki jo ZFPPIPP v drugem odstavku 22. člena poimenuje izločitveni upnik (ta pojem bomo za tako osebo uporabljali tudi v nadaljevanju tega prispevka), ZFPPIPP izhaja iz lastnika stvari, glede drugega premoženja pa, posledično, iz njegovega imetnika. Torej:
- izločitveni upnik po 1. točki prvega odstavka v zvezi s premičnino je lahko le lastnik stvari;
- v zvezi z nepremičnino lahko izločitveno pravico uveljavi le lastnik nepremičnine, ki je lastninsko pravico pridobil izvirno (2. točka prvega odstavka);
- izločitveno pravico lahko uveljavlja oseba, ki je lastninsko pravico na stvari ali imetništvo drugega premoženja pod pogoji iz 3. točke prvega odstavka prepustila v uresničevanje insolventnemu dolžniku kot fiduciarju za njen račun;
- po četrtem odstavku lahko izločitveno pravico uveljavlja lastnik blagovnih rezerv.
Glede pravnega razmerja med izločitvenim upnikom in insolventnim dolžnikom 22. člen ZFPPIPP določa, da:
- je v primeru premičnine iz 1. točke prvega odstavka dovolj dolžnikova posest premične stvari;
- je v primeru 2. točke prvega odstavka potrebno, da je dolžnik vpisan kot lastnik nepremičnine. Zakon uporablja le besedo »vpisan«, kar lahko pomeni le vpis v zemljiško knjigo, saj je v skladu z načelom zaupanja v zemljiško knjigo za lastništvo nepremičnine merodajen vpis v zemljiško knjigo;
- je v primeru 3. točke prvega odstavka potrebno, da insolventni dolžnik uresničuje lastninsko pravico ali pravice zakonitega imetnika kot fiduciar na podlagi prenosa lastninske pravice v zavarovanje ali drugega mandatnega pravnega razmerja v razmerju do izločitvenega upnika;
- je v primeru 4. točke prvega odstavka potrebno, da je predmet izločitvene pravice v posesti, hrambi ali uporabi insolventnega dolžnika.
Izločitvena pravica iz 1. in 2. točke prvega odstavka 22. člena ima na prvi pogled stvarnopravne temelje. Očitno je, da navedeni točki urejata položaje, ko se insolventni dolžnik, ne pa tisti (to je izločitveni upnik), ki je sicer lastnik, navzven kaže kot lastnik stvari, ki predstavlja objekt izločitvene pravice: izločitvena pravica v tem delu v stečajnem postopku omogoča izpodbijanje domneve, ki jo glede posesti premičnine in vpisa lastninske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo določa 11. člen SPZ in po kateri je posestnik premičnine oziroma oseba, ki je vpisana kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi, tudi lastnik premičnine oziroma nepremičnine. Izločitveni upnik tako po 309. členu v primeru 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP lahko zahteva izročitev premičnine oziroma v primeru 2. točke ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (saj jo je pridobil že izvirno). Glede na navedeno izločitvena pravica obstaja v situacijah, v katerih dejansko stanje navzven ne izkazuje ustreznega pravnega stanja (dolžnik posestnik ni lastnik oziroma dolžnik, ki je sicer vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, ni lastnik zadevne nepremičnine).
Podobno, a glede oseb obratno idejo lahko razberemo tudi iz 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP Obratno zato, ker se od omenjenih primerov iz 1. in 2. točke, v katerih se insolventni dolžnik kaže navzven kot lastnik, izločitveni upnik pa kot nelastnik, razlikuje po tem, da se tokrat insolventni dolžnik kot fiduciar na podlagi prenosa v zavarovanje ali mandatnega razmerja izkazuje kot lastnik oziroma zakoniti imetnik stvari ali drugega premoženja kot objekta izločitvene pravice. Vendar tako lastninsko pravico ali zakonito imetništvo uresničuje za račun drugega. Zato lahko tudi v tem primeru govorimo o lastninski pravici ali zakonitem ime-tništvu, ki navidezno pripada stečajnemu dolžniku.
Drugače kot v 1. in 2. točki prvega odstavka 22. člena, ki temeljita na stvarnopravnih institutih posesti oziroma lastništva, je pri 3. točki prvega odstavka bolj v ospredju pogodbena narava razmerja med dolžnikom in upnikom. Poleg fiduciarnega prenosa premičnin in terjatev v zavarovanj e tako lahko izločitveno pravico po 3. točki prvega odstavka 22. člena upravičijo še mandatna pravna razmerja, na podlagi katerih dolžnik kot fiduciar uresničuje lastninsko pravico ali imetništvo nad stvarjo oziroma drugim premoženjem za drugega, to je izločitvenega upnika.
Fiduciar se v 3. točki prvega odstavka 22. člena lahko pojavlja kot pridobitelj (fiduciar) oziroma zavarovani upnik v smislu prenosa premičnine v zavarovanje (201. in 207. člen SPZ) in kot fiduciar v splošnem smislu zaupnika oziroma skrbnika, ki drži stvar ali drugo premoženje za drugega na podlagi drugega mandatnega razmerja. V slednjem primeru causa posla in uresničevanja lastninske pravice ali imetništva ni v zavarovanju terjatve, temveč insolventni dolžnik kot mandatar oziroma fiduciar drži premoženje za drugega zaradi drugega namena (hrambe, skrbništva). V primeru prenosa v zavarovanje se zdi vloga fiduciarja v prvi vrsti varovanje lastnih interesov kot interesov zavarovanega upnika, v drugem primeru, ko fiduciar nastopa kot neke vrste zaupnik, pa predvsem varovanje strankinih interesov pri izvršitvi posla, ki ga opravi za stranko.
Premoženje, ki ga fiduciar kot mandatar drži navzven kot lastnik ali zakoniti imetnik, je mandatar pridobil ali ga drži za drugega, ne zase, saj opravlja posle za svojo stranko. Uresničevanje lastninske pravice oziroma imetništva premoženja za račun drugega, to je fiducianta, v primeru stvarnopravnega prenosa v zavarovanje sam razumem predvsem v smislu zaupanja večje oblasti nad stvarjo (to je lastninske pravice) oziroma terjatvijo (imetništvo), kot bi jo upnik zgolj za namene zavarovanja terjatve sicer potreboval na premičnini oziroma terjatvi, ki je predmet prenosa lastninske pravice oziroma imetništva. Dolžnik, to je fiduciant, je fiduciarju, upniku, prenesel močnejšo pravico (oblast) na preneseni stvari oziroma terjatvi, a z zaupanjem, da jo bo ta uresničeval omejeno, v skladu z namenom, zaradi katerega jo je na njega prenesel, namreč zaradi zavarovanja v primeru neplačila zavarovane terjatve. Ob neplačilu terjatve fiduciar bodisi prejme stvar v posest, da jo obdrži ali se iz nje poplača, bodisi izterja terjatev kot njen imetnik, vendar tudi takrat samo do višine zavarovane terjatve, ker mora presežek še vedno vrniti fiduciantu oziroma cedentu, torej ravna za račun druge stranke.
V tem sam vidim podobnost med fiduciarjem pri prenosu v zavarovanje in položajem mandatarja in mandatnim razmerjem ter razlog za to, da je zakonodajalec v 3. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP vključil besedno zvezo »drugega mandatnega razmerja«.
Četrta točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP ima specifično pravno naravo in ureja izločitveno pravico lastnika glede blaga državnih rezerv. Iz obrazložitve predloga zakona lahko razberemo, da je bil razlog vključitve navedene točke v ZFPPIPP v prenosu Direktive Sveta 2009/119/ES z dne 14. septembra 2009 o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov, ki države zavezuje, da sprejmejo ukrepe, potrebne za preprečitev ovir, ki bi lahko onemogočale razpoložljivost državnih blagovnih rezerv. Glede na specialno naravo in razloge za sprejem omenjenega člena, ki se v primerjavi z drugimi zdijo predvsem pravnopolitični, izločitvena pravica na državnih blagovnih rezervah ni predmet tega sestavka, če ni izrecno zapisano drugače.
Stvar iz 1. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP
Za namene 1. in 2. točke, pa tudi v delu 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP, ki se nanaša na stvar, mora biti predmet izločitvene pravice stvar, torej premičnina ali nepremičnina. Glede na sodno prakso zakon ne predpisuje, da so lahko predmet izločitvene pravice samo individualno določene stvari (species), temveč da so predmet izločitvene pravice (22. člen ZFPPIPP) lahko tudi generične stvari (genus ), tudi denar.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Špec: Denar je danes redko stvar: izločitvena pravica na premičninah in drugem premoženju
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
