Sama sem pravniški državni izpit opravila pred kratkim, kar me je tudi spodbudilo k razmišljanju o smiselnosti njegove ureditve in posledično k predmetnemu zapisu. Porajata se mi predvsem dve vprašanji. Prvič, ali je trenutna tehnična izvedba pisnega dela izpita dejansko najboljša rešitev, ki smo je sposobni? In drugič, s kakšno utemeljitvijo država omejuje posameznikovo možnost opravljanja izpita?
Pisni del izpita
O pisnem delu izpita Zakon o pravniškem državnem izpitu (ZPDI) določa sledeče:
"Pisni del izpita traja za vsako pisno nalogo po osem ur. Kandidat ima lahko pri pisnem delu izpita pri sebi zakone in druge predpise ter strokovno pravno literaturo".
Dodatno je izvedba opredeljena še v Pravilniku o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju: Pravilnik):
"Če je za rešitev zadeve potrebno uporabiti določbe predpisa, ki ni naveden v seznamu pravnih virov in literature za izpit, mora biti nalogi priloženo njihovo besedilo."
V praksi to pomeni, da se pričakuje, da ima kandidat s seboj fizično obliko pravnih predpisov, ki so navedeni v seznamu pravnih virov in literature za izpit, sicer tvega možnost, da bo za rešitev primera ostal brez ustrezne podlage oziroma pripomočkov. Seznam, dostopen na spletni strani ministrstva, zajema 27 pravnih predpisov s področja civilnega prava in 9 s področja kazenskega prava. To skupaj pomeni 2.226 strani (1.446 strani s civilnega področja in 780 strani s kazenskega) zgolj pravnih predpisov, brez upoštevanja morebitnih komentarjev zakona, relevantne sodne prakse ali strokovne literature, ki bi te predpise dopolnjevali.
Ne samo da pomeni takšna zbirka zakonodaje finančni zalogaj, fizično breme in precejšnjo škodo v okoljevarstvenem smislu, temveč je tudi izjemno nepraktična za uporabo. V današnjem svetu, ki teži k poenostavljanju uporabe in dostopnosti informacij, se v vsakdanjiku le redko kdo še poslužuje tiskanih verzij zakonov in sodne prakse. Učinkovito brskanje po virih danes predvideva uporabo raznih iskalnih funkcij, ključnih besed, hitrega preskoka med stranmi ipd. V ročnem podčrtovanju in barvanju zakonodaje, mnogih samolepilnih lističih za oznako poglavij zakonov ter organizaciji številnih fasciklov s sodbami sama ne vidim nikakršne dodane vrednosti.
Razumljivo je, da uporaba sodobne tehnologije odpira problematiko možnega komuniciranja med kandidati ali celo s tretjimi osebami. Pa vendar ne morem verjeti, da tehnično ne bi bilo izvedljivo, da se kandidatom omogoči izdelava pisnih izdelkov s pomočjo računalnikov ter se jim obenem zagotovi dostop zgolj do vnaprej odobrenih pravnih virov s seznama literature in zbirke sodne prakse.
Trenutni sistem, ki od kandidatov terja ročno pisanje izdelkov v obliki sodbe, je povsem neživljenjski. Ne samo z opisanega vidika "knjižnice", ki jo mora vsak kandidat fizično pritovoriti s seboj, temveč tudi z vidika organizacije pisnega izdelka. Pisanje na roko predpostavlja, da se mora kandidat s prvo zapisano besedo popolnoma obvezati h končnemu izdelku, saj sproti zapisanega ne bo več mogel spreminjati. Če se mu porodi zamisel, ki jo bo želel vključiti ob koncu obrazložitve, si jo bo moral pač zapomniti, saj pisanje na roko ne omogoča vrivanja odstavkov, menjave vrstnega reda besed, dopolnitve z dodatnimi argumenti ipd. Tak način pisanja sodb (ali katerihkoli drugih pravnih pisanj) zagotovo ne more biti vrlina, ki je iskana in cenjena pri dobrem pravniku. Zakaj jo torej spodbujamo v trenutku najpomembnejše preizkušnje pred vstopom v svet pravosodja?
Glede na to, da je število kandidatov na posameznem pisnem preizkusu le redko večje od 30, omejitve v finančnem smislu ne bi smele biti izgovor ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ana Hederih: Pravniški državni izpit - ali je trenutni sistem res učinkovit in pravičen? ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 20-21.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.