Obenem so takšne sodelovalne platforme odprle številna vprašanja glede pravne in davčne obravnave njihovih dejavnosti. Da slednja še danes niso dokončno rešena in da na tem področju lahko pričakujemo še kar nekaj razvoja, kaže tudi nedavno mnenje pravobranilca Macieja Szpunarja v odmevni zadevi Uber, ki v pravno razpravo vnaša novo dinamiko ter odpira nekaj pred tem povsem prezrtih vprašanj.
"Kaj je Uber? Ali gre za prevozno podjetje oziroma, natančneje, taksi podjetje? Ali pa gre zgolj za elektronsko platformo, ki omogoča, da se najde, rezervira in plača storitev prevoza, ki jo opravlja druga oseba?"
Evropska agenda za sodelovalno gospodarstvo in dosedanji razvoj na tem področju
Temeljni evropski dokument s področja sodelovalnega gospodarstva je nedvomno Evropska agenda za sodelovalno gospodarstvo iz junija 2016, ki sva ga avtorja v Pravni praksi že predstavila. Glavni prispevek navedene - pravno sicer nezavezujoče - agende je tako v priznanju pomena in potenciala novega področja (za gospodarsko rast, nove zaposlitvene priložnosti, več izbire za potrošnike, racionalno rabo virov in trajnostni razvoj) kot tudi v predlogu enotne pravne definicije sodelovalnega gospodarstva oziroma spletnih platform za sodelovanje kot poslovnih modelov, pri katerih se "dejavnosti omogočajo prek platform za sodelovanje, ki ustvarjajo odprt trg za začasno uporabo blaga ali storitev" in vključujejo naslednje kategorije akterjev: (i) ponudnike storitev, ki si delijo sredstva, vire, čas in/ali znanja in spretnosti; (ii) uporabnike teh storitev ter (iii) posrednike, ki prek spletne platforme povezujejo ponudnike z uporabniki in olajšujejo sklepanje poslov med njimi ("platforme za sodelovanje").
Navedena opredelitev je pomembna zlasti zato, ker - drugače od javnega poljudnega ali sociološko-ekonomskega diskurza o dejanski "sodelovalnosti" takšnih novih poslovnih modelov - lahko predstavlja izhodišče za pravno definicijo spletnih sodelovalnih platform v nacionalnih zakonodajah, s tem pa prvi korak za nadaljnjo regulacijo tega področja, ki naj bi prinesla bolj urejeno, bolj pregledno in bolj varno okolje za vse.
Evropska agenda je poleg tega identificirala glavna področja, na katerih prihaja do pravnih izzivov (vstop na trg, odgovornost platform, delovno pravo, varstvo potrošnikov in vprašanja obdavčitve), pri čemer je državam članicam predstavila tudi izhodišča in vodila za to, kako se je navedenih vprašanj mogoče lotiti. Velja sicer pripomniti, da se je Evropska komisija omejila na vprašanja umestitve sodelovalnih poslovnih modelov v že obstoječi evropski pravni okvir, ne da bi izkoristila možnost predstavitve možne bodoče (de lege ferenda) ureditve in ukrepov na tem področju. Prav tako je Evropska komisija - hote ali nehote - spregledala konkurenčnopravne vidike sodelovalnih platform, ki so se - sodeč po sodnih postopkih (prav tako v zvezi z Uberjem) v sosednjih Italiji in Hrvaški - izkazale za v praksi najbolj pereče vprašanje.
Kar zadeva pogoje vstopa na trg, je izhodišče Evropske komisije v agendi sistematičen, "stopenjski" pristop, ki temelji na ločeni obravnavi:
1. posredovalnih storitev, ki jih bodisi za ponudnike bodisi za uporabnike storitev izvajajo same platforme (primer: spletna platforma posreduje med uporabniki in ponudniki za rezervacijo in plačilo prenočišča, za kar si obračuna provizijo). Če se storitev običajno opravi odplačno, na daljavo, elektronsko in na zahtevo prejemnika, gre za storitev informacijske družbe v smislu direktive o e-poslovanju in za takšno storitev ne morejo veljati zahteve po predhodnem dovoljenju ali podobne zahteve, ki so izrecno in izključno usmerjene v takšne storitve;
2. temeljnih (ang. underlying) storitev, ki jih za uporabnike platform izvedejo ponudniki storitev (primer: lastnik stanovanja, ki prek platform oddaja sobe, zagotovi storitev prenočevanja uporabniku platforme, ki je prek platforme rezerviral in plačal prenočišče). Kakršnekoli zahteve v nacionalnih zakonodajah glede dovoljenj za poslovanje, licenc ali minimalnih standardov morajo biti skladne s temeljnimi svoboščinami iz 49. in 56. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije (PDEU) ter direktive o storitvah. To pomeni, da morajo biti morebitne zahteve nediskriminatorne, nujne za doseganje jasno opredeljenega cilja javnega interesa in sorazmerne z doseganjem tega interesa (kar velja tudi za morebitno regulacijo poklicev). Pri tem dejstvo, ali takšne storitve prek sodelovalnih platform ponujajo poklicni ponudniki teh storitev ali pa jih posamezniki (t. i. peers) zagotavljajo zgolj občasno, skladno z mnenjem Komisije predstavlja pomemben element za oceno, ali je zahteva za dostop do trga potrebna, upravičena in sorazmerna. V zvezi s slednjim Komisija zato državam članicam predlaga oblikovanje vsebinskih in kvantitativnih meril (tj. pragov), pod katerimi se takšne občasne storitve lahko izvajajo tudi brez posebnih dovoljenj ali licenc.
Na podobni "dihotomiji" med posredovalnimi storitvami sodelovalnih platform in "temeljnimi storitvami" (ang. underlying services), ki jih prek platform ponujajo bodisi profesionalni bodisi neprofesionalni ponudniki, temeljita tudi delovni dokument Komisije ter mnenje Odbora za DDV glede obravnave sodelovalnega gospodarstva za namene DDV, ki sva ju avtorja prav tako že predstavila. K temu sicer velja pripomniti, da bi bilo skladno s smernicami iz agende v določenih primerih mogoče šteti, da platforma sama - ne pa posamezni ponudniki - poleg posredovalnih storitev (ki običajno predstavljajo storitev informacijske družbe) izvaja tudi same osnovne storitve (tj. prevoz, oddajanje sob itd.). Skladno z mnenjem Komisije bi šlo za tak primer takrat, ko platforma določa ceno, druge ključne pogodbene pogoje storitev ali pa ima v lasti ključna sredstva, s katerimi se te storitve zagotavljajo. V takšnih primerih bi bila tudi platforma sama (glede teh osnovnih storitev) podvržena zahtevam nacionalnih zakonodaj v zvezi z licenciranjem. Slednje pa na osnovno izhodišče analize storitev sodelovalnega gospodarstva, tj. sistematični dvostopenjski pristop in posledično ločeno obravnavo posredovalnih storitev informacijske družbe ter "temeljnih" storitev (za katere je mogoče nato presojati, ali je mogoče šteti, da jih opravlja platforma sama ali ne), seveda ne vpliva.
Zato sklepni predlogi v zadevi Uber, ki namesto dvostopenjskega pristopa Komisije temeljijo na presoji samostojnosti oziroma prevladujočih elementov posameznih komponent storitve, v diskurz glede obravnave sodelovalnega gospodarstva vnašajo dodatno kompleksnost, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Primož Mikolič, Ivo Grlica: Kaj je Uber?, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 23.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
