Iz tega razloga je treba zaščito elementarnih dobrin družbe s prenosom težišča kaznovanja in prevencije zagotoviti v sklopu izravnalne funkcije odškodninsko-pravnega področja. V osrčju slednjega dandanes sicer še vedno prevladujeta oškodovanec in njegov pravni položaj, kar pa bi bilo treba spremeniti s postopnim uvajanjem kaznovalnih odškodnin, ki se kot zelo priročne izkažejo v primerih "stavke" kriminalitetno-penalnega sistema.
Zgodovina, pojem in namen
Odškodnine, s katerimi se posameznik kaznuje za njegovo nevzdržno ravnanje in se mu kaj podobno nedopustnega skuša preprečiti v prihodnosti, niso modernega izvora. Že na zametkih človeške družbe je obstajalo pravilo lex talionis, po katerem je bil posameznik za tisto, kar je povzročil drugemu, sam kaznovan z enakim ("oko za oko, zob za zob"). S tem je prvotno oškodovani posameznik potešil svojo željo po maščevanju oziroma dobil svoje zadoščenje, s čimer pa škoda ni bila odpravljena, temveč se je celo podvojila. Modreci davnega časa so iz tega razloga skušali najti drugačen način izravnave povzročene škode in pri tem izoblikovali reparacije, ki spominjajo na današnje kaznovalne odškodnine. Pojavile so se že pred 4000 leti v Hamurabijevem zakoniku starih Babiloncev in nadalje v zakonih anatolskega ljudstva Hetitov okrog leta 1400 pr. n. št., zakoniku Hebrejcev okrog leta 1200 pr. n. št., v drugi Mojzesovi knjigi judovske Tore ter krščanske Stare zaveze (Svetega pisma) okrog 5. stoletja pr. n. št. in zakoniku Hindujcev okrog leta 200 pr. n. št. Kaznovalno funkcijo odškodnine je nato prevzelo rimsko pravo, takšna konceptualna ureditev pa se je v evropskem kontinentalnem prostoru ohranila vse do zgodnjega kapitalizma. Od tedaj naprej so se kaznovalne odškodnine izoblikovale predvsem v državah z anglosaško pravno tradicijo. Tako so bile v sklopu angleškega običajnega prava (ang. common-law) pravno priznane s primeroma Huckle in Wilkes, v Združenih državah Amerike (ZDA) pa s primeroma Genay in Coryell, pri čemer je njihov obstoj v ZDA kasneje potrdilo še Vrhovno sodišče ZDA v primeru Day.
Kaj kaznovalne odškodnine sploh so? Kaznovalne oziroma penalne odškodnine so denarni zneski, ki se s sodno odločbo izrečejo poleg odškodnine, ki predstavlja oškodovančevo izravnavo v okviru škodnega dogodka. Od slednje se razlikujejo tako po svojem temelju kot tudi po višini, pri čemer so v diskrecijski pristojnosti porote. Sprva so se dosojale zaradi maščevanja, nato kaznovanja, zatiranja bodočih protipravnih ravnanj in kompenzacije za pretrpljene duševne bolečine oškodovanca, služile pa so tudi preprečevanju zlorabe bogastva in položaja na socialni lestvici, izoblikovanju socialnih standardov ter reševanju pravnih vprašanj v zvezi s spreminjajočimi se potrebami družbe. Z njimi se torej zasleduje več posebnih namenov - kaznovanje, preprečevanje, ekonomska učinkovitost in (dolgoročno) izboljšanje socialnega stanja znotraj družbe, na kar kaže tudi raznolikost teoretičnih izhodišč s tega področja. Problematiko kaznovalnih odškodnin, ki so v ZDA razumljene med javnim in zasebnim, obravnavata dva tabora: zagovorniki prvega trdijo, da kaznovalne odškodnine služijo razširitvi reparacijske odškodnine (ang. Broadening Compensatories), pripadniki drugega (ang. Privatizing Punishment) pa po namenu kaznovalnih odškodnin ločujejo med kaznovalnimi odškodninami kot a) kaznimi za nedopustna ravnanja, usmerjena zoper posameznika in zoper družbo, ter b) kaznimi, ki so zadane povzročitelju s strani posameznika oziroma s strani države.
Corrective Justice Theories (prvi tabor) temeljijo na tem, da so kaznovalne odškodnine bistveni del civilnega prava, saj naj bi bile sorazmerne s prestanimi bolečinami, trpljenjem in prizadeto častjo. Če so po višini enake reparaciji, so odškodnine, če pa so večje, že postanejo kazni. Nasprotniki teh teorij ponujajo argument, da bi s takšnim mišljenjem kaznovalne odškodnine izgubile historično jedro, po katerem se z njimi ni zasledovala reparacija oškodovanca, ampak se je želelo v družbo ponovno vnesti red in škodno ravnanje označiti kot nedopustno. Redish and Mathews Theory (prvi tabor) hipotezira, da kaznovalna odškodnina služi dvojnemu namenu: oškodovancu omogoča povrnitev škode za nastalo nepremoženjsko škodo in hkrati kaznuje povzročitelja škode. Vendar pa ob tem spregleda, da je oškodovancu zadoščenje za pretrpljeno nepremoženjsko škodo lahko povrnjeno brez izreka kaznovalne odškodnine (v okviru priznane reparacijske odškodnine), razvoj kaznovalnih odškodnin pa enako kot zgoraj pokaže, da te nikoli niso bile namenjene reparaciji. Zagovorniki teorij Social Compensatory Damages (prvi tabor) trdijo, da so kaznovalne odškodnine pravične, saj je z njimi mogoče poplačati ne le oškodovanca, temveč tudi druge, ki so bili z ravnanjem povzročitelja neposredno prizadeti, v njihovem primeru pa je bila dosojena le reparacijska odškodnina, ker je bila na primer kaznovalna odškodnina že upoštevana (seveda je to mogoče le v tistih zveznih državah ZDA, kjer država, nevladna ali dobrodelna organizacija dobi del penalne odškodnine in jo je mogoče razdeliti). Ta, po mojem mnenju sicer primerna, stališča pa so kritizirana v smislu, da kaznovalni namen z razdelitvijo zneska med druge oškodovance izgubi svoj učinek, saj je razdelitev namenjena zadoščenju oškodovancev, ne pa uveljavitvi krivdne odgovornosti povzročitelja, poleg tega pa ravnanje z denarjem pade v roke države in s tem preide iz sfere zasebnega (civilnega) sektorja v sfero javnega (kazenskega).
Private Wrongs (drugi tabor) je teorija, ki razloguje, da so kaznovalne odškodnine znotraj civilnega prava dopustne, dokler kaznujejo povzročiteljevo ravnanje napram konkretnemu oškodovancu, če pa so prisojene zaradi le abstraktne ali konkretne ogrozitve družbe, ki se je kasneje manifestirala v povzročitvi škode konkretnemu oškodovancu (glej spodaj opisani primer s podjetjem, ki dostavlja pice), pa bi jih bilo treba uvrstiti med sankcije kazenskega prava. Kljub tej tezi je mogoče trditi, da je kazen zaradi ravnanja proti zasebniku ali širši javnosti še zmeraj kazen, prav tako pa ni jasno, zakaj v drugačnem postopku kaznovati krivca za ogrozitev in povzročitev škode, čeprav gre za hkratno ravnanje. Galanter in Luban (drugi tabor) pa sta predstavila teorijo, po kateri so kaznovalne odškodnine nujne, saj (1) mora biti pravo dovolj fleksibilno, da prepreči povzročanje škode drugim, še posebej na račun dobička, (2) mora pravo pokazati uravnoteženost tako, da prek penalne odškodnine javnosti sporoči, da je položaj med povzročiteljem in oškodovancem zopet enak in da sta si med seboj enakovredna, ter (3) pravo z njihovim izrekom postane učinkovito, ker zasebne sankcije krivca prizadenejo veliko bolj kot tiste, ki jih izreče država. Ker pa takšen način razlage vodi v spoznanje, da država dejansko omogoča decentralizirano kaznovanje po svojih rezidentih v smislu talionskega načela (do izenačitve njunih položajev, čeprav denarno), je tudi ta teorija predmet ostrih kritik.
Kaznovalne odškodnine pa so tudi predmet ekonomske analize prava, katere cilj je z ekonomskega stališča analizirati pravna pravila in preveriti, ali spodbujajo oziroma motivirajo subjekte k sprejemljivemu ravnanju. S tega vidika kaznovalne odškodnine po mnenju nekaterih vplivajo na ravnanja drugih, ki se nedopustnega ravnanja ne bodo poslužili ravno zaradi izrečene kazni v obliki kaznovalne odškodnine, saj običajna civilnopravna sankcija (na primer v znesku odškodnine) v nekaterih primerih nima želenega vpliva, zato je poleg nje treba prisoditi še kaznovalno odškodnino.
Kaznovalne odškodnine v pravnem sistemu Združenih držav Amerike
Historično
V začetni fazi razvoja se je s kaznovalnimi odškodninami, kot pove že samo ime tega instituta, na prvem mestu kaznovalo žaljivo, kruto in ponižujoče ravnanje storilcev, ki so s svojim ravnanjem prizadeli oškodovanca, šele podredno pa se je z njimi skušalo zadovoljiti oškodovanca. Njihovo kompenzacijsko vlogo je proti koncu 18. stoletja nadomestila prevencijska, saj so sodišča pričela dopuščati odmero odškodnine, ki je ustrezala prestanemu trpljenju aktualnih poškodb oškodovanca. Pri tem je bilo kaznovalno odškodnino še vedno mogoče odmeriti poleg kompenzacijske odškodnine zaradi njene vloge kaznovanja ter specialne in generalne prevencije. Takšnemu konceptu so nekateri sicer nasprotovali, ne glede na to pa so se kaznovalne odškodnine z namenom kaznovanja in predhodne intervencije v ZDA uveljavile v sredini 19. stoletja. Nadaljnji razvoj so okrepila delavska gibanja, zaradi manifestacij katerih so sodišča ZDA v začetku 20. stoletja kaznovalne odškodnine pričela dosojati podjetjem, ki so zlorabljala svoj ekonomski položaj. Navsezadnje so kaznovalne odškodnine v ZDA prešle še v sfero poslovne odškodninske odgovornosti v okviru odgovornosti proizvajalca za njegov izdelek, s čimer je bila njihova forma, kot jo brez nekaterih omejitev poznamo še danes, dokončno izoblikovana.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Katja Piršič: Sivo polje kaznovanja - pravičnost kaznovalnih odškodnin, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 22.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
