Prav tako je osebju bolnišnice očitala grob odnos v času hospitalizacije, predvsem ob injiciranju zdravila proti njeni volji. Posebej je izpostavila tudi, da naj bi ji ob tem slekli spodnji del trenirke in spodnje hlače ter jo tako (brez oblačil) prenesli po hodniku vpričo drugega osebja in pacientov. Ker menimo, da gre za problematiko, ki je zanimiva tudi za širši krog javnosti, želimo s tem prispevkom nanjo še dodatno opozoriti.
Medicinski poseg oziroma zdravstvena oskrba z oziroma brez privolitve pacienta
V primeru prisilne hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici nedvomno ne gre za zadržanje pacienta na oddelku pod posebnim nadzorom na podlagi njegovega soglasja. Še več, dostikrat bodo pacienti ob prisilni hospitalizaciji v psihiatrično bolnišnico nasprotovali vsakršnemu posegu ali zdravljenju. Zato se nam je postavilo vprašanje, ali je pred odločitvijo sodišča, ki jo za takšne primere določa Zakon o duševnem zdravju (ZDZdr), in tudi kasneje po njegovi morebitni odločitvi o zadržanju v oddelku pod posebnim nadzorom tak poseg (bodisi posebni varovalni ukrep (PVU) bodisi zdravljenje proti volji pacienta) sploh dopusten oziroma ali za takšno ravnanje zdravstvenega osebja obstaja pravna podlaga in ali je ustrezna.
Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) določa, kdo in na kakšen način lahko privoli v zdravstveno oskrbo. Praviloma bo privolitev podal sam pacient, v določenih (izjemnih) okoliščinah lahko tudi nekdo drug. Če pacient ni sposoben odločanja o sebi ali ni zmožen izraziti svoje volje, se lahko brez njegove privolitve izvaja le nujna medicinska pomoč (28. člen). Pod določenimi pogoji, ki jih izrecno določa zakon, se lahko brez njegove privolitve opravi tudi medicinski poseg, ki ni poseg oziroma oskrba v obliki nujne medicinske pomoči in hkrati ni operativni ali drug medicinski poseg, povezan z večjim tveganjem ali obremenitvijo (29. člen). Omenjeni zakon pa v 37. členu posebej določa, kdo lahko da soglasje v primeru pacienta s težavami v duševnem zdravju, torej takrat, ko pacient zaradi težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, ni sposoben privolitve v medicinski poseg. Pri tem izrecno določa (le), da zakoniti zastopnik in druge osebe iz četrtega odstavka tega člena ne morejo zavrniti nujne medicinske pomoči pacientu s težavami v duševnem zdravju (peti odstavek 37. člena).
Bolnišnica je glede navedb pobudnice pojasnila, da je bila obravnavana v skladu s strokovnimi smernicami in v skladu z ZDZdr. Kljub temu se je direktorica pobudnici pisno opravičila. Ministrstvo za zdravje pa je v svojem odgovoru zadržanje v psihiatrični bolnišnici povezalo s samim zdravljenjem. Poudarilo je, da sicer zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice pomeni hud poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, zlasti v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pa tudi v pravico do prostovoljnega zdravljenja in pravico do odklonitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člena Ustave RS). Vendar je hkrati pripomnilo, da z Ustavo zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine niso neomejene in da že sama Ustava dopušča, da zakon določi izjeme od načela prostovoljnega zdravljenja. Legitimna cilja in namena neprostovoljnega zadržanja in zdravljenja v psihiatrični bolnišnici sta namreč odvrnitev nevarnosti, ki jo bolnik zaradi bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, pa tudi odprava razlogov za zadržanje v psihiatrični bolnišnici.
Naloga zakonske ureditve pa je po navedbi ministrstva, da zadržanje osebe na neprostovoljnem zdravljenju na oddelkih pod posebnim nadzorom psihiatričnih bolnišnic uredi tako, da bo zagotovljena učinkovita uresničitev legitimnega namena, ki upravičuje tovrsten ukrep (odvrnitev nevarnosti, ki jo bolnik zaradi duševne bolezni povzroča bodisi drugim bodisi sebi, in odprava razlogov, ki to nevarnost povzročajo), hkrati pa mora biti zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Ministrstvo je zaključilo, da je namen neprostovoljnega zadržanja na oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice prav zdravljenje, ki je namenjeno odpravi razlogov za zadržanje oziroma pogojev za hospitalizacijo po določbah ZDZdr. Dodalo je celo, da bi v primeru, če namen zadržanja v psihiatrični bolnišnici ne bi bilo zdravljenje, tega izvajale druge institucije, saj so zdravljenju namenjeni zdravstveni zavodi. Zato je po njegovem mnenju zdravljenje, katerega namen je odprava razlogov za zadržanje, potrebno tudi v primerih, ko o tem še ni odločalo sodišče, po potrebi pa pride v poštev tudi uporaba posebnega varovalnega ukrepa (recimo telesnega oviranja), in sicer v primeru izpolnjevanja pogojev iz 29. člena ZDZdr.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ivan Šelih: Ali so pri zadržanju v psihiatrični bolnišnici dovoljeni tudi medicinski posegi brez privolitve ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 18.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
