Ker so omenjene pravne podlage splošne narave, je treba za vzpostavitev natančne meje med svobodo izražanja in avtorsko pravico oceniti tudi sodno prakso, v kateri je bodisi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) bodisi Sodišče EU že tehtalo omenjeni pravici.
Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice
ESČP je tehtalo svobodo izražanja in avtorsko pravico v zadevi Ashby proti Franciji, ko je odločalo o obsodbi treh poklicnih modnih fotografov. Oliver Claise je posnel slike na pariški modni reviji, Robert Ashby Donald in Marcio Madeira Moraes pa sta jih brez dovoljenja modnih hiš objavila na spletni strani Viewfinder, ki sta jo tudi upravljala. Cour de cassation je potrdilo odločitev nižjih sodišč, ki so fotografe obsodila, in jim ponovno naložilo plačilo 8.000 evrov (prvima dvema pritožnikoma) in 3.000 evrov (tretjemu pritožniku) denarnih kazni, 15.000 evrov odškodnine Francoskemu modnemu združenju in 30.000 evrov modnim hišam za povzročeno škodo ter 5.000 evrov za objavo sodbe v modnih revijah. Zato so obsojenci vložili pritožbo na ESČP in zatrjevali kršitev svobode izražanja.
ESČP je odločilo, da je lahko svoboda izražanja omejena, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, pri čemer je treba omejitev pravice kot izjemo razlagati ozko. Ugotovilo je, da je bil ukrep predviden v francoskem Zakonu o intelektualni lastnini,8 omejitev svobode izražanja je tudi zasledovala legitimni cilj varovanja pravic drugih ter bila nujna v demokratični družbi. ESČP je navedlo, da imajo nacionalna sodišča široko polje proste presoje pri iskanju ravnotežja med svobodo izražanja in avtorsko pravico, saj objava slik ni v splošnem interesu družbe, temveč je zgolj izraz komercialnega govora, in vzpostavilo, da je spletna stran zasledovala ekonomski interes ter da pritožniki niso sodelovali v razpravi splošnega interesa. ESČP je določilo, da je poseg v svobodo izražanja utemeljen, in potrdilo odločitev nacionalnega sodišča, ki tako ni prekoračilo širokega polja proste presoje.
V naslednji zadevi Neij in Kolmisoppi proti Švedski je bilo uporabnikom iskalnika Pirate Bay omogočena peer-to-peer izmenjava elektronskega materiala prek protokola BitTorrent brez pridobljenega soglasja avtorjev in plačila za uporabo avtorskih del. Na podlagi ugotovljenega stanja sta bila ustanovitelja Fredrik Neij in Peter Sunde Kolmisoppi obtožena kršitve avtorskih pravic. Nacionalno sodišče je prvemu prisodilo deset in drugemu osem mesecev zaporne kazni ter solidarno plačilo odškodnine oškodovancem v višini 5 milijonov evrov.
Tudi v tej zadevi je ESČP opravilo test sorazmernosti na podlagi drugega odstavka 10. člena EKČP. Ugotovilo je, da so nacionalna sodišča izvedla ukrep, ki je bil predpisan v švedskem zakonu o avtorskih pravicah, da je obsodba kršiteljev avtorskih pravic zasledovala legitimen cilj z namenom varstva nosilcev avtorskih pravic in preprečevanja kriminala in da je poseg v svobodo izražanja pritožnikov nujen v demokratični družbi. ESČP je sprejelo enak sklep kot v zadevi Ashby proti Franciji in ponovno opozorilo na vlogo nacionalnih sodišč, ki v konkretni zadevi niso prekoračila širokega polja proste presoje.
V zadevi Melnychuk in Anheuser-Busch je ESČP že vzpostavilo, da so avtorske pravice, kot del pravic intelektualne lastnine, varovane s 1. členom 1. dodatnega protokola k EKČP. To pomeni, da pri tehtanju med svobodo izražanja in avtorsko pravico ni vnaprej pripisovalo večje pomembnosti eni izmed pravic, temveč ju je obravnavalo kot hierarhično enaki. Mejo svobode izražanja je določalo na podlagi drugega odstavka 10. člena EKČP. Tako je v obeh zadevah presodilo, da je poseg v svobodo izražanja skladen z omenjenim členom in da so nacionalna sodišča ravnala v okviru širokega polja proste presoje pri presoji sorazmernosti posega. Sodna praksa ESČP tako določa prevlado avtorskih pravic. Kljub skladnosti med sodbama pa ni mogoče določiti konkretnih navodil, ki bi v prihodnje služila kot vodilo pri iskanju ravnotežja med omenjenima pravicama. Edina ločnica, ki lahko pomaga pri nadaljnji presoji konkretnih zadev, je ločitev političnega govora ali govora, ki prispeva k javni razpravi, od komercialnega. V slednjih primerih naj prevlada varstvo avtorskih pravic.
Sodna praksa Sodišča Evropske unije
Tudi Sodišče EU je tehtalo med svobodo izražanja ter avtorsko in drugimi temeljnimi pravicami. V zadevi Scarlet proti SABAM je Sodišče EU v postopku predhodnega odločanja sodilo, ali je dovoljeno družbi Scarlet, ki je uporabnikom zagotavljala dostop do spleta, vendar ni ponujala storitev, kot sta prenašanje in medsebojna izmenjava datotek, naložiti obveznost nadzora in preprečevanja kršitve avtorskih pravic. Uporabniki so s pomočjo programske opreme peer-to-peer prenašali dela, navedena v katalogu družbe SABAM, kljub temu, da za uporabo avtorskih del niso pridobili dovoljenja, niti niso za njihovo uporabo plačali nadomestila ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Suzana Pecin: Evropsko sodišče za človekove pravice vis-à-vis Sodišču Evropske unije - tehtanje med svobodo izražanja in avtorsko pravico v spletnem okolju, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 16-17.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
