Ker morebitno obdolženčevo priznanje krivde zaradi predpisanih pogojev za njegovo veljavnost iz točk 1-3 prvega odstavka 285.c člena ZKP ni identično dotedanjemu priznanju krivde v okviru zaslišanja na policiji (prvi odstavek 148.a člena ZKP) ali potem pred preiskovalnim sodnikom (prvi odstavek 178. člena ZKP) ter še kasneje v zagovoru na glavni obravnavi (prvi odstavek 324. člena ZKP) in ker dejansko izključuje najpomembnejše procesno dejanje kazenskega postopka (glavna obravnava), ki je ne nazadnje civilizacijska pridobitev, je razumljivo, da je bilo v primerjavi z ostalimi možnostmi deležno največjega strokovnega zanimanja.
Vendar podobno kot pri priznanju, ki ob navedeni izključitvi glavne obravnave dejansko določa vsebinski izid zadeve, tudi druge obdolženčeve izjave na predobravnavnem naroku niso brez vpliva na to, kako bo sodišče v posamezni zadevi odločilo. V mislih imamo zlasti predlagano izločitev nedovoljenih dokazov, o čemer mora sodišče na predobravnavnem naroku posebej odločiti (drugi odstavek 285.e člena ZKP), medtem ko pri odpovedi pravicam in dokaznih predlogih sodna odločba ni predvidena, pri drugih procesnih predlogih pa je fakultativna (četrti odstavek 285.e člena ZKP). Pomembno je še, da odločitev sodišča glede izločitve nedovoljenih dokazov, ki je sicer predmet posebnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 285.e člena ZKP), oblikuje njihovo strukturo oziroma jo v primeru, ko je odločitev negativna, ohranja, kar lahko obdolženca pripravi do tega, da krivdo kasneje na glavni obravnavi prizna (330. člen ZKP), ali jo, ko je odločitev pozitivna, včasih do te mere spremeni, da zastopanje obtožbe niti ni več smiselno.
Glede na to verjetno ni dvoma, da si tudi izločitev dokazov na predobravnavnem naroku zasluži določeno strokovno pozornost, ki jo v pričujočem prispevku po uvodni razvrstitvi dokazov glede na njihovo dejansko in pravno ustreznost usmerjamo v razlikovanje med dokazi, ki morajo biti izločeni, in drugimi dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opirati (drugi odstavek 18. člena ZKP). Prispevek bo obravnaval tudi primerjavo odločitev o izločitvi dokazov pred ali med preiskavo (drugi odstavek 83. člena ZKP) in po dokaznem postopku na glavni obravnavi (četrti odstavek 340. člena ZKP). Na koncu bomo poskušali ugotoviti, ali odločanje o izločitvi nedovoljenih dokazov na predobravnavnem naroku izpolnjuje cilje, zaradi katerih je bilo z navedeno novelo uveljavljeno, in opozoriti na posamezna vprašanja, ki se jim v praksi ne moremo izogniti.
Dokazovanje kot ojnica racionalnega kazenskega postopka
Od zgodnjih nastankov državne organizacije je ta uporabo predhodno monopolizirane fizične prisile vezala na določena dejstva kot razlog in hkrati opravičilo za svoje posredovanje, in sicer z namenom zagotovitve družbenega miru, s katerim je omogočeno bolj ali manj zapovedano sožitje med ljudmi na ozemlju, ki ga je organizacija dejansko nadzorovala. Razlika v zgodovinskih obdobjih in geografskih prostorih je bila le v vprašanju, kdo je bil skrbnik teh dejstev oziroma kdo konkretno jih je ugotavljal. Če je bil to Bog ali katera od nadnaravnih sil, so bila dejstva zaradi svoje prostorske in zlasti časovne vseobsežnosti znana, le ljudem na zemlji, ki čez dane okvirje ne morejo živeti, jih je bilo treba sporočiti. Božja ali druga znamenja so bili tako lahko že običajni meteorološki pojavi sami po sebi ali pa so ljudje ta znamenja na primer z božjimi sodbami ali ordalijami izzvali sami. Taka znamenja so tvorila iracionalno-religiozno podlago, s katero so bila po nekom ali nečem že znana dejstva zgolj posredovana, in ne podlage, po kateri bi bila ta dejstva kot terra incognita šele ugotovljena. Šlo je torej za neke vrste potrdilo z učinki za nazaj, ki so jih ljudje v svoji eksistencialni nebogljenosti, v primerjavi z božjim ali nadnaravnim, morali sprejeti in jih kot pravilne le še oznaniti.
Ko je bilo - formalno s prepovedjo božjih sodb papeža Inocenca III. na četrtem laterantskem koncilu leta 1215 - takšno oznanjevanje dejstev po Bogu ali nadnaravnih silah opuščeno, je gospodar nad dejstvi znova postal človek, skupaj z vsemi bivanjskimi omejitvami. Največja med njimi je kakopak človekova priklenjenost na sedanjost, zaradi katere je že na začetku onemogočen, da bi sam iz prve roke izvedel, kaj se je zgodilo v preteklosti ali kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Za preseganje neizogibne informativne globeli med sedanjostjo in za kazenski postopek pomembno preteklostjo je tako treba imeti na voljo sredstva z vsebinami, ki nas bodo preteklosti vsaj približala, če že popoln uvid vanjo ni mogoč oziroma je v njeni edinstvenosti ni več mogoče ponoviti. Ta sredstva so dokazi kot gradniki ugotavljanja dejstev na racionalno-izkustvenih podlagah.
Domneva je naslednja: več kot jih je, več vsebine lahko posredujejo, s čimer se razdalja med sedanjostjo in preteklostjo sorazmerno zmanjšuje vsaj toliko, da je mogoče o posameznem dogodku kot delu preteklosti zadosti izvedeti, da zgoraj omenjena fizična prisila ne bo zmotno uporabljena. Če bo, jo bo bržkone težko upravičiti, kar ob pozornosti glede količine terja določeno pozornost še glede vrste dokazov in vprašanja, kaj nam lahko ti informativno, če sploh, posredujejo. Sprašujemo se torej o ustreznosti dokazov kot o pogoju za zgornjo domnevo, ki brez odgovora praktično nikoli ne more biti potrjena.
Ustreznost dokazov
V splošnem dokazi ustrezajo tedaj, ko po vsebini omogočajo formalno logično pravilen sklep, da je posamezno dejstvo kot pojav v stvarnosti podano. Če iz dokaza vsebina ni razvidna ali je neartikulirana, zahtevani formalno logično pravilen sklep ni možen. Primer takšnega nezmožnega dokaza je izpovedba otroka, ki že zmore posredovati svoje osebne podatke, ne pa tudi reproducirati tistega, kar je zaznal ali kar je drugače (iz)vedel. Nezmožnost dokaza je tedaj absolutna, relativna pa bo takrat, ko dokaz ni v zvezi z nobenim od dejstev, ki jih je treba ugotoviti, ali ko je ugotovitev posameznega dejstva odvisna prav od določenega dokaza.
Za praktika tako ni nič novega, ko se med zaslišanjem priče izkaže, da dejansko izpoveduje o dogodku, ki ni predmet obravnave, in verjetno ga ni praktika, ki bi vrsto in naravo telesnih poškodb ugotavljal z zapisnikom o ogledu kraja dejanja ali neposrednega vzroka za prometno nesrečo z izvedenskim mnenjem izvedenca psihiatra. Poleg tega, da morajo ustrezati dejansko, morajo dokazi ustrezati še v pravnem smislu. Kot vemo, dokazovanje v kazenskem postopku izvedbeno ni prosto, ampak je zapovedano s pravili in hkrati sankcionirano, če so ta kršena. Dokazi tedaj niso dovoljeni, kar pa še ne pomeni, da bodo dovoljeni vedno, ko ta pravila niso bila kršena, in da je odziv na nedopustnost v vseh primerih enak. Vrsta sankcije je, enako kot pri kršitvi kateregakoli materialnega pravila, odvisna od zakonodajalčeve presoje teže kršitve in od tega, katera ali kako pomembna vrednota bi bila z uporabo nedovoljenih dokazov v širšem smislu prizadeta. Zopet obstaja domneva, da težja kot je kršitev in pomembnejša kot je vrednota, strožja je sankcija.
Razmerje med zmožnostjo in dovoljenostjo dokazov je, ko gre za absolutno nezmožne dokaze, pogojno. Če s posameznim dokazom določenih dejstev ni mogoče ugotoviti, je tudi ugotavljanje dovoljenosti in posledično sankcioniranje takšnega dokaza dejansko nepotrebno. Podobno velja za relativno nezmožne dokaze, če ti niso v zvezi z nobenim od dejstev, ki jih je treba ugotoviti, čeprav se po drugi strani ne bo mogoče izogniti slabi vesti, ker so bili ti dokazi v postopku pridobljeni ali izvedeni na pravno nedovoljen način. Več od slabe vesti pa je pričakovati, če je ugotovitev posameznega dejstva odvisna od točno določenega dokaza in ko je treba biti pozoren, ali morebiti z "nepravim dokazom" ni mogoče dokazati katerega drugega pomembnega dejstva. Tedaj se ugotavljanje dovoljenosti takšnega dokaza razume samo po sebi in jasno je, da ne more biti sankcionirano drugače kot v primerih, ko dokazi informativno povsem ustrezajo dejstvom, ki morajo biti ugotovljena.
Razmerje med zmožnostjo in dovoljenostjo dokazov je tako tudi v primeru nekaterih relativno nezmožnih dokazov ter pri zmožnih dokazih pogojno, vendar v nasprotni smeri, saj je sedaj od predpisa odvisno, kaj vse in kako bo pri dokazovanju smelo biti uporabljeno ter kakšne bodo posledice, če to ne bo spoštovano. Ker pravo v tem razmerju dobesedno kroji informativno pot, so napetosti pri odločanju o dovoljenosti, zlasti vsebinsko izdatnih dokazov ali drugih ključnih dokazov, pričakovane in zahtevajo jasen pregled nad pridobljenimi in izvedenimi dokazi, kršitvami, do katerih je v teh procesih prišlo, in na koncu nad sankcijami, ki, kot bomo videli, niso v vseh primerih enake, kaj šele da bi enako učinkovale.
Ustreznost dokazov po ZKP
a) Dejanska ustreznost
Predhodne opredelitve vrst dokazov kot denimo opredelitev procesnih udeležencev v t. i. statičnem delu ZKP ali celo delitve na nezmožne in zmožne dokaze ne bomo zasledili. Razlog gre bržkone iskati v načelu materialne resnice, opredeljenem v prvem odstavku 17. člena ZKP, ki kot antipod opuščenemu načelu formalne resnice, odvisne od točno določenih dokazov, ne trpi uokvirjanj in togosti. Vendar če je sodišče po prvem odstavku 18. člena ZKP prosto pri presoji/oceni dokazov, je pred tem vezano z metodo, po kateri so dokazi pridobljeni ali kasneje izvedeni. Vezanost se kaže v zakonsko predpisanih procesnih dejanjih, ki smejo biti opravljena pod določenimi pogoji in na določen način. Dokazi, ki so bili pridobljeni izven teh dejanj, so zato v kazenskem postopku omejeno uporabni, medtem ko so dokazi, ki so bili v kazenskem postopku pridobljeni mimo navedenih pogojev in načinov, nedovoljeni ter kot takšni predmet sankcioniranja. Pri prvih, ki so lahko dokazi iz drugih postopkov doma in v tujini ali dokazi neznanega izvora, je pomembno, koliko so v dejanskem in včasih v pravnem smislu združljivi z dokazi, ki so bili v kazenskem postopku pridobljeni po opravljenih procesnih dejanjih, oziroma ali jih je mogoče skozi ta dejanja pretvoriti.
Dober primer so rezultati poligrafskega postopka po 48. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki dejansko v kazenskem postopku nima ustreznika, hkrati pa niti kot poizvedovalno dejanje iz drugega odstavka 148. člena ZKP neposredno ni predviden. Po drugi strani glede izpovedbe priče v postopku o prekršku ne vidimo posebne ovire, da ne bi bila s pričinim ponovljenim zaslišanjem v kazenskem postopku dejansko pridobljena "nova" izpovedba, namenjena potrebam tega postopka. Ali bi v tem primeru izpovedba iz postopka o prekršku zadržala svojo vsebinsko samostojnost, je odvisno od skladnosti z vsebino izpovedbe v kazenskem postopku. Večja kot je skladnost, manjša je samostojnost in obratno, kar lahko v skrajnih točkah pomeni dobesedno prelivanje vsebine izpovedbe iz enega postopka v izpovedbo v drugem postopku ali položaj, ko bo treba izpovedbi zaradi nepomirljivih razlik v vsebini oceniti vsako zase. Podobno bržkone velja še za obdolžencev zagovor in izvedensko mnenje kot preostala dva osebna dokaza, medtem ko pri drugih (listine, tonski in video posnetki ipd.) samostojnost zaradi nespremenljive vsebine nima posebnega pomena ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Aleksander Karakaš: Obseg odločanja o dovoljenosti dokazov na predobravnavnem naroku, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 16-17.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
