Ne samo za delovanje demokracije, nerazumevanje svobode izražanja in pravno neprepričljivo ali dvomljivo ravnanje oblasti s to vrednoto, eno od najvišjih vrednot ustavne demokracije, še posebej, če z njo tako ravna sodna ali celo ustavnosodna oblast, ima lahko daljnosežne posledice tudi na drugih področjih. Upam reči, da je odnos oblasti do svobode združevanja, zbiranja in zborovanja izkaznica njene ustavno-demokratične doslednosti in zrelosti, v primeru sodstva, kadar preizkuša administrativno-oblastne posege v to človekovo pravico, pa preizkusni kamen njegove neodvisnosti in avtonomnosti.
Ko je Radbruch leta 1945, neposredno po katastrofalni izkušnji z nacionalsocializmom, v drugi od Petih minut pravne filozofije zapisal, da "ne, ne sme se reči, da karkoli koristi ljudem, je pravo - velja ravno nasprotno - samo pravo je tisto, kar koristi ljudem", najbrž ni predvidel nedavnih dogajanj v Nemčiji, na Nizozemskem in v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah z znatno turško diasporo, kjer so bila iz različnih, a v bistvenem podobnih vzrokov prepovedana zborovanja turškega prebivalstva v podporo referendumu o spremembah turške ustave. Ne morem si kaj, da ob tem dogajanju, ki je posledica sodnih odločitev, ne bi pomislil na obrat Radbruchove misli, da je namreč "pravo le tisto, kar koristi". Čemur bi še dodal: in če morda tako, kakršno je, ne koristi, ni problema, ga bomo pa upognili, prilagodili trenutni koristi, če je treba, zlomili, da bo le koristilo tistemu, kar se nam, oblasti, zdi, da koristi ljudem. Dovolim si izreči, da gre za splošno, panevropsko pravno popuščanje, za enega od znakov zatona vrednot ustavne demokracije. Seveda, da ne bo pomote, ni pravo tisto, ki popušča, popuščajo temeljne institucije ustavne demokracije - sodstvo in ustavno sodstvo. In popuščanje ni povsod enako, ponekod je pretanjeno, morda celo prefinjeno, tako, da ohranja videz, kot bi rekel profesor Wojciech Sadurski, finega uglaševanja, drugje je brutalno, brezobzirno, v maniri ustavnega puča, z vsemi znaki ugrabitve sodstva. Poglejmo najprej v zahodno Evropo, v Nemčijo, zibelko ustavnega sodstva, ustavnega patriotizma in pravno-kulturno vzornico večine mladih demokracij.
Nemčija
- Köln
Vihar v odnosih med Nemčijo in Turčijo ter zatem še med Nizozemsko in Turčijo je nastal prav zaradi posegov v svobodo združevanja in zbiranja. Zgodba ima svoj uvod. Lani sredi julija je prišlo v Turčiji do poskusa državnega udara. Avtokratski, a vendar legitimno izvoljen predsednik države ga je zatrl in nato ta poskus izrabil kot alibi za utrditev svoje oblasti. Turška diaspora je še isti mesec organizirala javna zborovanja v podporo svojemu predsedniku. Ne samo v Nemčiji, tudi drugod. Vendar je najpomembnejša in najštevilčnejša prav v Nemčiji - šteje skoraj tri milijone pripadnikov. In tako se je več tisoč pripadnikov turške nacionalnosti zbralo v Kölnu na zborovanju v podporo svojemu demokratično izvoljenemu predsedniku. Zborovanje se je odvijalo pod geslom "Proti udaru - za demokracijo". Predvideno je bilo tudi, da se bo prek video konference na velikem ekranu pojavil turški predsednik in nagovoril množico. A se to ni zgodilo. Zakaj?
Zato, ker je na sceno stopilo pravo ter najvišje institucije ustavne demokracije. Nekaj dni pred dogodkom je Upravno sodišče v Kölnu kljub nasprotovanju policije sicer dovolilo zborovanje, vendar je prepovedalo video prenos nagovora turškega predsednika (odločba VG Köln št. 20 L 1790/16 z dne 29. julija 2016). Pritožbeno sodišče v Münstru (Višje upravno sodišče za Severno Porenje in Vestfalijo) je to odločitev potrdilo (odločba OVG Nordrhein-Westfalen št. 15 B 876/16 z dne 29. julija 2016), nato pa je na sceni zasijalo Zvezno ustavno sodišče, ki je s sklepom št. 1 BvQ 29/16 z dne 30. julija 2016 predlog za začasno odredbo zaradi neustreznega pooblastila zavrnilo, hkrati pa še navedlo, da ustavna pritožba tudi nima izgledov za uspeh. Odločitev pritožbenega sodišča (Višjega upravnega sodišča za Severno Porenje in Vestfalijo) je bila predmet resnih kritik, predvsem zato, ker naj bi sodišče video prenosu predsednikovega nagovora neutemeljeno pripisalo tolikšno moč imobiliziranja čustev, da bi lahko prišlo do izbruha neredov in nasilja. Sodišče je predvidelo neposredno nevarnost hujših kaznivih dejanj, predvsem zaradi možnosti spopadov med nasprotnimi skupinami.
Vendar pri tem ni upoštevalo, da je standard neposredne nevarnosti sodna praksa razlagala zelo strogo. Špekulacije niso dovolj, neposredna nevarnost mora biti ugotovljena onkraj razumnega dvoma. Omejitve svobode združevanja ne smejo temeljiti na fiktivnih projekcijah in hipotetičnih predvidevanjih. Taki so tudi standardi, ki jih je vzpostavila jurisprudenca ESČP. Tako celo manjši izgredi ob prejšnjih zborovanjih, organiziranih v znak obeleževanja istega zgodovinskega dogodka, katerih posledica niso bili kazenski pregoni, ne morejo biti podlaga za sklepanje o resnih motnjah javnega reda.
V svobodo zborovanja tudi ni mogoče posegati z izgovorom, da obstaja nevarnost občasnih pojavov nasilja ali drugih prepovedanih in kaznivih ravnanj, ki bi jih med zborovanjem lahko storili posamezni udeleženci. Taka ravnanja namreč nikoli niso vnaprej izključena. Zato tudi možnost, da bi se ekstremisti in osebe s slabimi (nasilnimi) nameni, ki niso del organiziranega zborovanja, vključili v zbrano množico, ne more biti opravičilo za posege v svobodo zborovanja. In tudi če obstaja stvarna nevarnost, da bi se zborovanje, demonstracije in protesti sprevrgli v nerede kot posledica razvoja in vpliva dogodkov, ki so onkraj nadzora organizatorja zborovanja, takemu zborovanju samo zaradi te zunanje, čeprav stvarne nevarnosti še ni mogoče odreči atributov iz prvega odstavka 11. člena EKČP - vsako omejevanje mora biti zato v skladu z zahtevami iz drugega odstavka.Glede teh pa nosi dokazno breme tisti, ki posega v svoboščino. Kaj to pomeni oziroma kakšen je dokazni standard, je ESČP že večkrat povedalo - načelno gre za standard "onkraj razumnega dvoma" s potrebno prilagodljivostjo naravi posamezne sporne pravice in morebitnim dokaznim težavam (na primer dokazni stiski). A praviloma velja: "Dokazanost je lahko samo posledica soobstoja dovolj močnih, jasnih in soglasnih sklepov ali podobnih neovrženih dejanskih domnev."
V konkretnem primeru bi moralo zato sodišče skoraj z gotovostjo predvideti, da bo turški predsednik s svojim nagovorom podžgal nasilje in nered. Vendar vsi dosedanji javni nastopi turškega predsednika v Nemčiji nikoli niso povzročali nemirov. Ob tem ni mogoče spregledati, da so leta 2011 pomembni funkcionarji Kurdske delavske stranke (ki je v EU na listi terorističnih organizacij) prek živega video prenosa nagovorili množico na nogometnem stadionu v Kölnu. Prav tako ne gre prezreti demonstracij in pohodov pripadnikov Nacistične stranke. Zato velja, kar ESČP večkrat ponavlja: "Četudi se zdijo posamezne besede in pogledi oblastem še tako šokantni in nesprejemljivi in četudi so izražene zahteve še tako nelegitimne, pomenijo radikalni preventivni ukrepi zoper svobodo zborovanja in izražanja, razen v primerih spodbujanja k nasilju ali zavračanja demokratičnih načel, medvedjo uslugo demokraciji in njeno ogrozitev."
Druge pravne podlage, razen paragrafa 15 I VersG, v sodbi št. 15 B 876/16 niso bile posebej omenjene. Pa vendar. Prenos nagovora ne more ogrožati cestnega prometa - in tudi sam ekran, ki je bil postavljen na odru, ni potreboval dodatnega prostora. V skladu s 16. členom EKČP so sicer dovoljene omejitve političnega delovanja tujcev tudi glede svobode zbiranja in združevanja. Vendar bi morala biti potem prepoved naslovljena na tuje govorce - in ne na organizatorja zborovanja. Uporaba 16. člena EKČP mora biti omejena le na skrajno izjemne primere nastopov, ki pomenijo neposredno grožnjo nacionalni varnosti. Predvsem pa je ta določba odsev zastarelega razumevanja mednarodnega prava. Je tudi v neskladju s temeljnim duhom konvencije, izraženim že v 1. členu ("Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije."), in njeno splošno zasnovo. S to določbo se je ESČP v vsej svoji zgodovini ukvarjalo samo dvakrat, pri čemer svoje sodbe nikoli ni oprlo nanjo.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jan Zobec: Svoboda zborovanja v sodobnem evropskem (pravnem in političnem) kontekstu, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 15.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
