Pravni strokovnjaki doma in v tujini temu področju namenjajo manj pozornosti, kar me čudi glede na popularnost, ki ga kolektivni športi oziroma konkretno nogomet v svetu in ne nazadnje tudi v Sloveniji uživa. V slovenski literaturi je o športu napisanih sorazmerno malo strokovnih del. Prvi resnejši korak v tej smeri je bilo leta 2008 objavljeno delo skupine avtorjev z naslovom Šport in pravo.
Ni kršitev pravil, ni protipravnosti
Pri igranju nogometa so telesni stiki pogosti, kar mora odškodninsko pravo upoštevati. Pravila nogometne igre sprejema International Football Association Board, njihovo veljavnost na nacionalni ravni pa potrjuje Nogometna zveza.
Igralci se med seboj merijo na način in v okvirih, ki jih določajo pravila nogometne igre. Pravila so primarno zato, da jih igralci upoštevajo. Po drugi strani pomenijo mejo med dopustnim in nedopustnim ravnanjem na igrišču in za primere kršitev pravil igre po navadi določajo tehnično in disciplinsko sankcijo. Športnik, ki ravna po pravilih igre in pri tem drugemu povzroči poškodbo, ne ravna protipravno, saj veljajo za športno igro drugačna pravila ravnanja od splošno predpisanih. Nogometaš sprejme tveganje, da v primeru, ko nasprotni igralec upošteva pravila nogometne igre, pa kljub temu pride do poškodbe, ne more zahtevati povrnitve škode.
Običajne kršitve pravil
Če nogometaš krši pravila igre, gre čez mejo dovoljenega, saj je na igrišču dovoljeno le tisto igralčevo ravnanje, ki je v skladu s pravili igre. Po tem načelu bi lahko domnevali, da je v primeru kršitve pravil igre, ki ima za posledico poškodbo igralca, sočasno podana tudi protipravnost kršiteljevega ravnanja.
To stališče se mi glede na specifičnost nogometa kot tekmovalnega športa zdi prestrogo in dandanes v praksi zagotovo ni v celoti sprejeto. Vsaka kršitev pravil še ne more pomeniti protipravnosti ravnanja, saj se vsi igralci že pred začetkom tekme zavedajo, da bodo na primer prejeli udarce po nogah ter da bodo tudi sami kršili pravila. Kljub vsemu, kar se mi zdi bistveno, na tekmi vendarle sodelujejo in to tveganje povsem sprejemajo kot sestavni del igre.
Običajne kršitve pravil, storjene v "žaru igre" zaradi preutrujenosti ali nepremišljenosti, še ne morejo biti podlaga za odškodninsko odgovornost. Poškodbe manjše narave se igralcem zdijo povsem običajne, pa kljub temu v igri sodelujejo.
Pri običajnih prekrških lahko govorimo tudi o institutu privolitve oškodovanca v možnost nastanka prepovedane posledice, kar je lahko razlog za izključitev protipravnosti.
Standard povprečne skrbnosti kot merilo protipravnosti
Nogometaš se sicer ne more izogniti splošni zakonski dolžnosti varovanja drugih udeležencev pred posledicami svoje športne aktivnosti. Gre za posebno skrbnost, ki bi se jo dalo opredeliti s pravnim standardom povprečne skrbnosti nogometaša v podobnih primerih. V vsakem posamičnem primeru se je treba vprašati, kako bi v podobnem primeru ravnal drug povprečno skrben nogometaš oziroma ali je kršitelj ravnal drugače, kot bi ravnali drugi v podobnih primerih. To pomeni, da za presojo, ali je ravnanje športnika protipravno ali ne, ni odločilno dejstvo, ali je prišlo do kršitve pravil igre. Strinjam se z mnenjem, da je kršitev pravil igre potreben, vendar še ne zadosten razlog za podano protipravnost v posamičnem primeru.
Protipravnost posameznikovega ravnanja oziroma celovita odškodninska odgovornost povzročitelja škode se presoja kazuistično. Primeri običajnih kršitev ne pomenijo samodejno njegove protipravnosti, saj velja pravilo, da je odškodninska odgovornost v športu prej izjema kot pravilo. Kje je meja protipravnosti, ki je težko določljiva, bom poskušal prikazati z analizo konkretnega primera.
Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 108/20166
Tožnik se je kot policist udeležil policijskih iger, v okviru katerih je med nogometno tekmo, ko je imel žogo v posesti, nanj izza hrbta štartal igralec nasprotne ekipe in ga zadel v predel desnega stegna. Žoga se je v trenutku kontakta obeh igralcev nahajala na tleh, hitrost udarca je bila velika, saj je tožnik padel po tleh. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je v takih situacijah gotovo, da bo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo. Nasprotni igralec je imel namen storiti prekršek nad tožnikom, da bi zaustavil napad nasprotnega moštva, ni pa imel izrecnega namena tožnika poškodovati in ga izločiti iz igre. Ni sporno, da je prišlo do kršitev pravil nogometne igre, sodnik tekme je kršitelja opomnil (t. i. rumeni karton).
Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da pravilno odvzemanje žoge lahko vključuje borbo za žogo, vendar na način, da pri tem ni storjen prekršek nad nasprotnikom. Če bi nasprotni igralec želel pravilno odvzeti žogo, bi se moral najprej nahajati pred igralcem, in ne za njegovim hrbtom. Žoga ni bila odvzeta, niti ni bila poskušena biti odvzeta na način, da igralec pri tem prekrška ne bi storil. Nadalje sodišče ugotavlja, da je v primerih, ko je gotovo, da bo igralec s svojo potezo zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, treba šteti, da gre za premalo skrbno in zatorej protipravno ravnanje, katerega posledica je odškodninska odgovornost.
Nadaljevanje članka >> Jure Praprotnik: Presoja protipravnosti pri nogometnih prekrških, ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 12-13.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
