K pisanju pričujočega članka me je spodbudila praksa številnih prvostopenjskih sodišč pri obravnavanju predhodnih vprašanj: včasih sodišča po nepotrebnem prekinejo postopek, dokler drugo sodišče oziroma organ ne reši predhodnega vprašanja, včasih, celo pogosteje, pa sodišča sama rešujejo predhodna vprašanja, četudi bi bilo glede na okoliščine primera bolj smotrno, da bi njihovo reševanje prepustili matičnemu sodišču ali organu.
Predhodna točka, predhodno vprašanje in predhodno odločanje
Vsaka sodba je izid sodnikovega miselnega procesa, ki iz določenega izhodišča pride do določenega sklepanja z verigami konceptualno odvisnih in medsebojno pogojenih osrednjih točk. Sojenje in njegov izid (sodna odločba) si torej lahko vizualno predstavljamo kot ravno neprekinjeno črto, ki izvira iz določene točke (izhodišče) in prek virtualno neomejenih točk (predhodne točke/predhodna vprašanja/predhodna odločanja) pride do zadnje, do sklepa. V procesnem pravu se sklep kaže v obliki izreka sodne odločbe. Pravilnost in zakonitost sodne odločbe sta odraz pravilnega in zakonitega reševanja vseh predhodnih točk, ki so privedle do končnega sklepa. Napačno, zmotno ali nepopolno reševanje določene predhodne točke neizogibno privede do napačnosti, zmotnosti ali nepopolnosti končnega sklepa, ki se zrcali v izreku sodne odločbe.
Potreba po reševanju predhodnega vprašanja vedno nastane iz norme materialnega prava. Če določena norma materialnega prava za določene učinke predpostavlja obstoj ali neobstoj določenih pravic ali pravnih razmerij, se ta potreba "prenese" v sojenje, saj mora sodišče, ki sodi o glavni stvari, predhodno razrešiti vsa vprašanja, ki jih norma materialnega prava (pred)postavlja za ustvarjanje določenega pravnega učinka. Primer bo olajšal razumevanje te pomembne točke. Določilo 159. člena OZ določa, da za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe oziroma prostora, iz katerega je stvar padla. Če preberemo navedeno določilo, ugotovimo, da odškodninska odgovornost imetnika stavbe (ki jo bomo označili s črko X) predpostavlja, da so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: A) da je prišlo do pravno priznanega škodnega dogodka; B) da je škodni dogodek v vzročni zvezi s stvarjo; C) da je oseba imetnica te stvari. Torej A + B + C = X. Sodišče, ki odloča o odškodninski odgovornosti na podlagi 159. člena OZ, mora zato ugotoviti vse točke (A, B in C), šele nato lahko izreče sodbo, s katero ugotovi odškodninsko odgovornost toženca (X) in s katero mu naloži plačilo odškodnine. Vse te vmesne točke (A, B in C), ki vodijo do končnega sklepanja (tj. ali je toženec odškodninsko odgovoren), so prejudicialne končni odločitvi, saj je od njih odvisna izpolnitev vseh pogojev, ki jih 159. člen OZ določa za odškodninsko odgovornost imetnika stvari.
Predhodno vprašanje v pravdnem postopku je lahko predmet samostojnega obravnavanja v nekem drugem postopku (civilnem, kazenskem ali upravnem). Če je na primer prejudicialnega pomena za končno odločitev ugotovitev obstoja lastninske pravice nad določenim delom zemljišča, gre pri tem lahko za predhodno vprašanje; če pa je prejudicialnega pomena za končno odločitev ugotovitev naravne vzročne zveze med ravnanjem povzročitelja škode in škodnim dogodkom, to ne more biti predmet predhodnega vprašanja, saj ugotovitev vzročne zveze ne more biti predmet samostojnega obravnavanja v nekem drugem postopku.
Vse vmesne točke enačbe, ki vodi do končnega sklepa, nimajo enake teže. Na najnižjem mestu najdemo predhodne točke. Te so tiste nesporne pravne podlage, od katerih sta odvisna sam obstoj in vsebina pravnega razmerja, predmet sodnega obravnavanja. Te so na primer obstoj pogodbe v razmerju do terjatve, ki se iz te pogodbe vtožuje v pravdi; obstoj zakonske zveze v razmerju do zahteve za razdelitev skupnega premoženja; solastninska pravica v zadevah, povezanih z delitvijo solastnine. Značilnost predhodnih točk je ravno v tem, da med strankama niso sporne in jih sodišče že samo po sebi obravnava kot del dejanskega stanja. Če pa je določena predhodna točka med pravdnima strankama sporna, imamo opravka s predhodnim vprašanjem. Sodišče v tem primeru ne sme šteti nekega pravotvornega dejstva kot danega, temveč mora razrešiti negotovost, ki je posledica različnih interesov ali pogledov pravdnih strank, zaradi katerih vsaka od njiju zatrjuje drugače.
Predhodno vprašanje je na primer vprašanje veljavnosti pogodbe v pravdi za njeno izpolnitev, kadar tožnik meni, da je veljavna, toženec pa, da ni (ali da je celo neobstoječa). Od reševanja tega predhodnega vprašanja je odvisen izid pravde. V odškodninski pravdi je lahko predhodno vprašanje obstoj samega škodnega dogodka, ki pa ga oškodovanec zanika.
Predhodno odločanje je oblika predhodnega vprašanja, reševanje katerega je v pristojnosti nekega drugega (praviloma sodnega) organa in od katerega rešitve je odvisen izid pravde. Tipična primera predhodnega odločanja, ki pa seveda ne izčrpata vseh primerov predhodnega odločanja, sta ocena ustavnosti in zakonitosti predpisa, ki ga mora sodišče uporabljati, kadar sproži postopek pred Ustavnim sodiščem, ali vprašanje pravilne razlage evropskega predpisa, za katerega je pristojno Sodišče (EU). Predhodno odločanje je že lahko bilo predmet obravnave (na primer kadar prvostopenjsko sodišče uporablja predpis, o katerem se je Ustavno sodišče že izreklo v neki drugi zadevi); lahko pa je tudi incidenčno sporu, ki ga to sodišče vodi. Tu sodišče prekine postopek, dokler drugo sodišče (na primer Ustavno sodišče, Sodišče EU ipd.) ne poda svoje končne odločbe. V tem primeru imamo dva postopka: glavni postopek, v katerem teče pravda o glavni stvari, in incidenčni postopek, v katerem se obravnava tisto sporno vprašanje, od katerega je odvisen izid glavnega postopka.
Pogoj odvisnosti (prejudicialnost)
Pri predhodnem vprašanju (ali predhodnem odločanju) je bistvenega pomena obstoj pogoja odvisnosti: vprašanje je predhodno le, kadar utegne vplivati na glavno stvar, o kateri teče postopek. Gre za relacijo odvisnosti dveh pravnih razmerjih, ko obstaja etiološka povezava med dvema vprašanjema. To nesporno izhaja iz določila prvega odstavka 13. člena ZPP, s katerim se sodišču omogoča reševanje predhodnega vprašanja, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve tega vprašanja.
Primer: tožnik toži na vračilo tistega, kar je bilo dobljeno na podlagi nične pogodbe (kondicijski zahtevek po prvem odstavku 87. člena OZ); v tem primeru je prejudicialna za ugoditev tožbenemu zahtevku ugotovitev ničnosti pogodbe, saj je od pravnega razmerja odvisno, ali in v kateri meri lahko tožnik uveljavlja kondicijski zahtevek. Drugi primeri odvisnosti pravnih razmerjih so lahko: obstoj terjatve v razmerju s pravico do obresti; obstoj in veljavnost najemne pogodbe v razmerju s pravico do najemnine; status dediča v razmerju z obveznostjo plačila zapustnikovih dolgov ipd.
Če se pogoj odvisnosti odraža v pogojeni relaciji dveh pravnih razmerij, je logično, da glavna stvar ne more biti obenem rešena kot predhodno vprašanje. Relacija namreč predpostavlja najmanj dva elementa; če pa ni dveh elementov (ker je predhodno vprašanje enako glavni stvari), potemtakem lahko zaključimo, da nimamo opravka s predhodnim vprašanjem. To v praksi pomeni, da se glavna stvar ne more rešiti kot predhodno vprašanje, temveč mora biti vsebovana v izreku končne odločbe.
Pravica in pravno razmerje
Predmet predhodnega vprašanja je pravica ali pravno razmerje. Ugotovitev (ne)obstoja nekega dejstva, historičnega dogodka ali dejanske okoliščine je lahko ključni obroč v verigi, ki vodi do končne odločitve, vendar s procesnopravnega vidika ne gre za predhodno vprašanje. Naš zakon pojmuje predhodno vprašanje kot obliko reševanja vprašanja obstoja "pravice ali pravnega razmerja", od katerega je odvisen izid pravde. Ker sam zakon na tak način definira predhodno vprašanje, je ureditev iz 13. člena ZPP izključena za vsa dejanska vprašanja. Kakšen je pomen te definicije in kakšne so njene posledice v sodnem odločanju?
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Luigi Varanelli: Predhodno vprašanje v civilnem postopku; ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 12-13.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
