1. Uvod
Želja po takšni harmoničnosti pravnega reda, ki korenini na starorimskem idealu o Ius kot o ars boni et aequi, marsikdaj ni uresničena in tudi ni uresničljiva. V tem prispevku se omejujem na nekatere razloge za to v ureditvi pravdnega postopka.
Široko normativno izhodišče o tem, na kaj je sodnik tudi v civilnem pravdnem postopku vezan, so določbe Zakona o sodiščih (ZS), po katerih je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon ter v skladu z ustavo tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.) Nadalje je deklarativno določeno, da mora pravnomočno odločbo sodne oblasti spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji in da odločbe sodne oblasti vežejo sodišča in vse druge državne organe.
Iz hierarhičnega ustroja sodišč in sistema pravnih sredstev, a hkrati načela sodnikove neodvisnosti nadalje izhaja določba, da lahko sodišče višje stopnje pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva (le) usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon, in da je sodnik pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje.
Čeprav so formalno le za senate Vrhovnega sodišča obvezna pravna mnenja, ki jih sprejme Občna seja VS RS, se tudi sodniki pritožbenih sodišč na več načinov trudimo usklajevati različna stališča in poenotiti sodno prakso tudi v drugih primerih, kjer je to smiselno, možno oziroma zaželeno. Gotovo je zaželeno, da se pravna varnost zagotavlja tudi skozi predvidljivost sodnega odločanja, zato je ustaljena sodna praksa pomemben neformalni pravni vir. Vendar je disharmonija odločitev marsikdaj prevelika, nepričakovana in nezaželena, tudi v idealno delujočem sistemu. Prvi razlog je že človeška lastnost, da se zmoti ali si premisli. Višja ko je instanca sojenja, manj zaželeno je bodisi eno bodisi drugo, čeprav se temu ne da izogniti.
2. Problem pristojnosti in procesnega vodstvaNaslednji razlog za neharmonične ali celo za možne diametralno različne odločitve je odsotnost procesnih pravil, ki bi določala enotno obravnavo ali včasih tudi ustrezno pristojnost za spore, ki bi po materialnem pravu ali po naravi stvari ne smeli biti rešeni različno.
Tak problem se pokaže v primeru delitve skupnega premoženja, ko v nepravdnem postopku postane sporno, kaj vanj spada. En zakonec je denimo napoten na pravdo zaradi ugotovitve, da v skupno premoženje spada neko premoženje, ki je vredno manj kot 20.000 EUR, in je torej za odločitev o sporu pristojno okrajno sodišče, medtem ko je drugi zakonec napoten na pravdo zaradi ugotovitve, da v skupno premoženje spada neko drugo premoženje večje vrednosti, zaradi česar bo v sporu pristojno okrožno sodišče. Ker bo torej o eni tožbi odločalo okrajno, o drugi pa okrožno sodišče, ki bosta hkrati odločali tudi o deležu zakoncev na spornem premoženju, grozi nevarnost, da bodo deleži na posameznih premoženjskih enotah zakoncev določeni različno, kar pa načeloma po materialnopravnem pravu ni dopustno. Enako nevarno je, ko v sporih odločajo različna prvostopenjska sodišča iste vrste zaradi različne krajevne pristojnosti ali celo ko sta obe tožbi vloženi pri istem sodišču, pa sta v skladu s pravili sodnega reda dodeljeni dvema različnima sodnikoma. Združitev postopkov po 300. členu ZPP namreč ni obligatorna.
Višje sodišče v Ljubljani je v nekem takem primeru zagato rešilo tako, da je v sporu o pristojnosti določilo okrožno sodišče, ki je obravnavalo tožbo, tudi za obravnavanje nasprotne tožbe, za katero bi bilo glede na vrednost označenega spornega predmeta pristojno okrajno sodišče, rekoč, da materialnopravna narava tožbe in nasprotne tožbe za ugotovitev deležev na skupnem premoženju onemogočata ločeno obravnavo in da se zato morata obe tožbi obravnavati skupaj ter da pri odločanju o isti stvari ne more priti do dveh različnih odločitev. Isto bi bilo mogoče doseči z delegacijo pristojnosti prek Vrhovnega sodišča, vendar še vedno ostaja odprto praktično vprašanje neobligatornosti združitve postopka. Ločeno obravnavanje tožbe in nasprotne tožbe v primeru, ko so razlogi smotrnosti narekovali njuno skupno obravnavanje, je sicer lahko relativna bistvena kršitev postopka, vendar je vprašanje, kako bi se v končni fazi lahko sanirala, ko bi posledično že prišlo do različnih odločitev.
Do absurdne situacije zaradi odsotnosti procesnih pravil o medsebojni (po)vezanosti lahko pride v dveh ločenih pravdah za znižanje oziroma zvišanje preživnine (za isto osebo), v postopku zadržanja osebe na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), ko lahko glede iste osebe za isto časovno obdobje teče več postopkov zaradi možnosti, da tak postopek predlaga več oseb (bolnica, CSD in najbližje osebe). Podobno nevzdržna je možnost nasprotujočih si odločitev glede izrekanja in podaljševanja ukrepov v nepravdnem postopku po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND).
3. Predhodna vprašanjaPri medsebojni vezanosti na odločbe sodišč v civilnih zadevah imajo poseben pomen predhodna vprašanja, saj je sodišče glede na dikcijo 13. člena ZPP vezano na pravnomočno rešeno predhodno vprašanje.
Kdaj gre za dejansko in kdaj tudi za pravno vezanost (pravo predhodno vprašanje), ni vedno enostavno oceniti ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Vesna Bergant Rakočević: Medsebojna vezanost na odločbe sodišč v civilnih zadevah; Pravni letopis, 2016.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
