Društvo bi želelo izpostaviti le en bistven segment ministrove predstavitve. Minister je izjavil naslednje: »Ljubi bog, odvetnik ne more biti samostojen. Delovati mora v okviru strokovnih in etičnih standardov, drugače pa mora slediti navodilom tistega, ki mu jih je dal. Če so ta navodila koruptivna, če so ta navodila nesprejemljiva, če ta navodila niso v javnem interesu, mora odgovarjati tisti, ki jih je dal. In to je posamezni minister ali Vlada.« V tem vidi društvo bistvo problema. Državni pravobranilci že ves čas v svojih strokovnih pripombah navajajo, da bodo v primeru, da jim bo odvzeta funkcija, kot javni uslužbenci zavezani delati po navodilih vsakokratne politične oblasti.
Bistveno je, da Vlada v skladu s 7. členom Zakona o Vladi Republike Slovenije zastopa Republiko Slovenijo kot pravno osebo, če glede posameznih zadev s posebnim zakonom ni drugače določeno. Z Zakonom o državnem pravobranilstvu je funkcijo zastopanja Republike Slovenije pred sodišči in upravnimi organi podeljena Državnemu pravobranilstvu. Državno pravobranilstvo torej ni odvetnik, ki zastopa vsakokratnega naročnika storitev, temveč zastopa Republiko Slovenijo, ki je po Ustavi Republike Slovenije pravna država.
Državno pravobranilstvo je torej tudi varuh “pravnosti”, je zastopnik javnega interesa in ne, ne more ravnati v skladu s koruptivnimi navodili, ne more delovati v skladu z navodili, ki niso v javnem interesu. Politična odgovornost predstavnikov Vlade ni dovolj, če je zaradi navodil, ki so v nasprotju z zakoni pravne države, odškodovan državni proračun in s tem davkoplačevalci. To je tisto, kar državni pravobranilci ves čas poudarjamo. V kolikor se državnim pravobranilcem odvzame status pravosodnih funkcionarjev, bodo primorani delovati v skladu z navodili, pa kakršna koli ta že bodo.
Država je sama z Zakonom o državnem pravobranilstvu iz leta 1997 omejila izvorne vladne pristojnosti tako, da je za zastopanje v sporih pred sodišči mandat dala Državnemu pravobranilstvu. Večkrat se je v javnosti ustvarjal vtis, da je Državno pravobranilstvo nekakšen “vsiljen odvetnik”, ki ga pravzaprav nobena Vlada ne želi. In prav je tako. Vlada namreč ni zasebni lastnik države, temveč je v službi pravne države in v službi le-te je tudi Državno pravobranilstvo, kot pomemben dejavnik v sistemu “checks and balances”. V tem smislu ni zgolj del izvršilne oblasti, kot se želi prikazati.
Državni pravobranilci so soglasni, da so določene spremembe zakona nujne, vendar po tehtnem premisleku in ob upoštevanju strokovnih argumentov. Pavšalna zatrjevanja, da Državno pravobranilstvo ne deluje dobro, brez predočenih dejstev in poglobljene analize, tega pač ne zagotavljajo. Zdi se, da se dogaja prav to, kar je minister Goran Klemenčič izpostavil v v enem od svojih člankov, natančneje v Uvodniku k Žirovskemu časniku v letu 2008, ko je zapisal: “Včasih ima človek občutek, da je scenarij predvidljiv: v ponedeljek se zgodi neko kriminalno dejanje, v četrtek so o tej temi na sporedu Trenja, v petek pa nek državni uradnik dobi nalogo, da napiše nov osnutek zakona ...”.
Nihče ni nezmotljiv. Vsakdo, ki dela, dela tudi napake in gotovo tudi pravobranilci. Vendar kot pravi danski pregovor – Ne posekaš drevesa, če najdeš črva v jabolku.
Neva Aleš Verdir, predsednica Pravobranilskega društva
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
