Zaradi posplošenega dojemanja stečajnega postopka kot "generalne izvršbe" se lahko institutu stečaja (in s tem postopkom povezanim procesnim dejanjem) zmotno pripisujejo nekatere pravne posledice, ki sicer (nesporno) veljajo za postopek (individualne) izvršbe (in s tem postopkom povezana procesna dejanja). Tako v skladu s 365. členom Obligacijskega zakonika (OZ) vložitev predloga za (individualno) izvršbo nesporno povzroči pretrganje zastaranja terjatve, ki se uveljavlja s predlogom za izvršbo. Uporaba analogne razlage bi utegnila privesti do zaključka, da povzroči pretrganje zastaranja tudi vložitev upnikovega predloga za začetek stečaja, enako kot to velja za vložitev predloga za začetek (individualne) izvršbe. V tem prispevku je pojasnjeno, da je takšno sklepanje napačno, ker upnikov predlog za začetek stečaja (sam po sebi) ne more predstavljati dejanja zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, s katerim bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev v smislu 365. člena OZ.
Temeljne značilnosti "individualne" izvršbe in stečajnega postopka
Upnik s predlogom za začetek (individualne) izvršbe pred pristojnim sodiščem uveljavlja prisilno izvršitev svoje terjatve v razmerju do dolžnika, ki jo izkazuje z izvršilnim naslovom ali verodostojno listino. Konceptualno je individualni izvršilni postopek usmerjen v "sanacijo" relativnega razmerja med posameznim upnikom in njegovim dolžnikom, pri čemer so interesi ostalih upnikov sekundarnega pomena. V primeru obstoja večjega števila upnikov v razmerju do istega dolžnika se tem upnikom zagotavlja pravica do prisilne izvršitve njihovih terjatev po načelu prioritete (pritor tempore potior iure), zaradi česar se utegne zgoditi, da bo iz premoženja dolžnika mogoče poplačati le nekatere izmed več upnikov, če dolžnikovo premoženje ne zadošča za kritje terjatev vseh upnikov.
Nastop takšnih okoliščin z drugimi besedami poimenujemo položaj prezadolženosti, ki je ena izmed oblik dolgoročne plačilne nesposobnosti, ki vzpostavlja domnevo insolventnosti dolžnika. Ob nastopu insolventnosti pa pravni red vsem upnikom, ki imajo v razmerju do insolventnega dolžnika enak položaj, zagotavlja enakopravno udeležbo pri poplačilu iz unovčenega premoženja insolventnega dolžnika. Povedano drugače: ob nastopu insolventnosti pravni red z umikanjem od načela prioritete preprečuje neenako obravnavanje upnikov, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, v smislu, da bi nekateri izmed njih prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu kot ostali.
Takšno pravno varstvo je upnikom insolventnega dolžnika zagotovljeno s pravnim instrumentom stečaja insolventnega dolžnika, ki omogoča vsem upnikom insolventnega dolžnika (če so izpolnjene predpostavke za začetek stečajnega postopka), da se poplačajo hkrati in sorazmerno (par condicio creditorum). Navedeno tudi pomeni, da ima stečajni postopek širši domet zagotavljanja pravnega varstva oziroma "sanacije" pravnih razmerij kot individualni izvršilni postopek. V tem kontekstu je treba tudi razumeti pravni pomen upniškega predloga za začetek stečajnega postopka, in sicer kot zahtevo upnika za začetek postopka, ki bo zagotovil enakopravno obravnavanje vseh upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.
Pravne posledice vložitve predloga za začetek stečaja na tek zastaralnega roka
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v 258. členu določa, da se zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga s prijavo te terjatve v stečajnem postopku. Da se zastaranje upnikove terjatve do stečajnega dolžnika pretrga s prijavo te terjatve v stečajnem postopku, je nesporno tudi v sodni praksi ter pravni teoriji. Tako bi lahko (že) s pomočjo sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario)izpeljali sklep, da vložitev predloga za začetek stečaja ne povzroči pretrganja zastaranja, ampak to povzroči (šele) prijava terjatve v stečajnem postopku.
Ne glede na navedeno pa se ne sodna praksa ne pravna teorija nista poglobljeno opredelili do vprašanja, ali vložitev predloga za začetek stečaja s strani upnika predstavlja tisto dejanje zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, s katerim bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev v smislu 365. člena OZ, kar bi utemeljevalo sklepanje, da upnikov predlog za začetek stečaja povzroči pretrganje zastaranja terjatve.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Matic Nedog: Predlog upnika za začetek stečajnega postopka kot dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja terjatve ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 1.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
