Predstavniki Inštituta za kriminologijo Pravne fakultete v Ljubljani spremembo označujejo kot smiselno, po njihovem mnenju pa bi bilo treba razmisliti, ali je nujno alternativno navajati povzročitev škode in pridobitev koristi. Vrhovno državno tožilstvo podpira spremembo ter predlaga proučitev tudi s primerjalnopravnega vidika in jasno zamejitev naklepa glede na predpisano posledico, ki bi sicer lahko imela naravo objektivnega pogoja kaznivosti, medtem ko se povzročitev koristi ali škode mora navezovati na razpolaganje s premoženjem, ki je storilcu zaupano, in ne na katerokoli tuje premoženje. Odvetniška zbornica Slovenije z obsežno obrazložitvijo, ki izhaja iz zatrjevanega osnovnega namena gospodarske družbe - pridobivanja dobička za družbenike, predlaga drugačno besedilo 240. člena KZ-1 s črtanjem pridobitve "protipravne" premoženjske koristi ter izključitvijo kaznivosti, če je storilec ob sprejemanju poslovne odločitve zadostil načelom, izpeljanim iz pravila "Business Judgement Rule".
Vprašanje razmerja med ravnanjem in posledico v aktualnem prvem odstavku 240. člena KZ-1, torej, ali gre za inkriminacijo dokončanega kaznivega dejanja ali poskusa, bo v tem prispevku posebej izpostavljeno ob predstavljenem primeru iz prakse, ko se je storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prej veljavnem 244. členu Kazenskega zakonika (KZ) očitala likvidacijskemu upravitelju delniške družbe in predsedniku nadzornega sveta te družbe. V sklenjeni, po obtožbi škodljivi pogodbi sta se slednja namreč odpovedala velikanskemu odškodninskemu zahtevku, za katerega se je kasneje v ločenem civilnopravnem postopku (gospodarskem sporu) ugotovilo, da z njim oškodovana družba nikakor ne bi mogla uspeti, ker ni bila upravičena do tega zahtevka. Tožilstvo je obtožbo gradilo na očitku ravnanja obtoženih v nasprotju z dolžno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika (263. člen ZGD-1) in namenu pridobitve protipravne premoženjske koristi drugemu (eni od slovenskih ustanov). Potreba po predlagani spremembi in njena primernost bosta ob uporabi jezikovne in teleološke razlage sedaj veljavnega določila ocenjeni tudi z zgodovinskega in primerjalnega vidika.
Neuravnoteženost izvršitvenih ravnanj in posledice
Iz prvega in tretjega odstavka 244. člena KZ je izhajalo, da stori kaznivo dejanje tisti, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabi svoj položaj, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi dolžnosti, vse to pa z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil (ne)premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo. V skladu s takšnim opisom so pravni teoretiki opozarjali, da je bilo kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic v prvem in tretjem odstavku 244. člena KZ neuravnoteženo v smislu razmerja med ravnanjem in posledico, saj uresničitve slednje nista zahtevala. Je pa to izhajalo iz drugega odstavka, ko je morala z ravnanjem storilca nastati velika premoženjska korist ali biti povzročena velika premoženjska škoda. Nastopa navadne premoženjske koristi, škode in nepremoženjske koristi pa opis kaznivega dejanja ni vseboval. Tako sta bila po njihovem mnenju v 244. členu inkriminirana poskus kaznivega dejanja in njegova kvalificirana oblika, ne pa tudi temeljna oblika kaznivega dejanja.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da protipravnost ravnanja in posledice izhaja iz opisa zakonskih znakov kaznivega dejanja. Torej je obravnavano kaznivo dejanje spadalo v skupino kaznivih dejanj, pri katerih je posledica vsebovana v samem opisu dejanja in je ni moč ločiti od storitve. Opis kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu KZ-1 je prav tako sestavljen na način, da ne zahteva uresničitve posledice in je zgolj ob uporabi jezikovne razlage te kazenskopravne norme dovolj, da storilec ravna z namenom (zato), da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo (prvi odstavek) oziroma pridobil nepremoženjsko korist (tretji odstavek). Vendar je nastanek teh posledic, ki so razvidne iz opisa kaznivega dejanja, bistven za obstoj tega kaznivega dejanja, sicer bo dejanje ostalo pri poskusu. Do take razlage pridemo v skladu s teleološko metodo, ki jo je treba uporabiti, saj se šele v tem primeru pokaže prava vsebina besedila člena, ki ne more obsegati zgolj poskusa dejanja.
Takšno razlago pa ob uporabi primerjalne metode, tako z normami iz zakonodaje s področja (statusnega) gospodarskega prava kakor iz tuje zakonodaje, utemeljuje tudi dejstvo, da je treba kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja obravnavati kot gospodarsko in premoženjsko kaznivo dejanje, kakor je urejeno tudi v sorodnih nemški in hrvaški ureditvi. V nemškem kazenskem zakoniku (Strafgesetzbuch) je kaznivo dejanje zlorabe zaupanja (Untreue) predpisano v § 266 in se glasi: "Kdor zlorabi pooblastilo za razpolaganje s tujim premoženjem ali za zadolžitev drugega, ki izhaja iz zakona, akta oblastnega organa ali pravnega posla, ali kdor krši dolžnost skrbeti za tuje premoženjske interese, ki izhaja iz zakona, akta oblastnega organa, pravnega posla ali zaupnega razmerja, ter s tem tistemu, za čigar premoženjske interese je dolžan skrbeti, povzroči škodo, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do petih let."
Zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe zaupanja oziroma predpisana posledica je le škoda, povzročena tistemu, za čigar premoženjske interese je dolžan storilec skrbeti. Čeprav mu bo (ali drugemu) ob tem skoraj vedno nastala še premoženjska korist, se vprašanje motivov, ki so storilca vodili pri storitvi kaznivega dejanja, obravnava le znotraj odmere kazni. Za razliko od prej veljavnih zakonikov je novi hrvaški Kazenski zakon iz leta 2011 vsa kazniva dejanja zoper gospodarstvo uzakonil v posebnem, 28., poglavju. S tem je prevzel rešitev slovenskega zakonodajalca, gospodarsko poslovanje pa je postalo skupna pravno zaščitena vrednota vseh kaznivih dejanj iz citiranega poglavja. Ne le da so kazniva dejanja iz tega poglavja storjena v okviru gospodarskega poslovanja, ampak predstavljajo tudi škodo za splošno gospodarstvo kot pravno vrednoto, ki presega posamezne pravne dobrine, zaščitene s kaznivimi dejanji iz tega poglavja. Med temi je najpogostejša premoženje in tako je tudi v primeru kaznivega dejanja zlorabe zaupanja v gospodarskem poslovanju po 246. členu KZ/11.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Mojca Turinek: Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1 v luči predvidene novele E ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 3-4.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
