Obnova postopka omogoča razveljavitev pravnomočne sodne odločbe, s čimer posega v ustavno varovan institut pravnomočnosti (158. člen Ustave RS) in maje pravno varnost. Ta možnost mora biti zato ozka, poleg časovnih rokov in drugih procesnih predpostavk, pa so taksativno našteti tudi razlogi, iz katerih je obnova mogoča (394. člen ZPP). Če jo sodišče dovoli, se sodni postopek ne začne od začetka, temveč se v ozir vzame le uveljavljeni obnovitveni razlog, izvedejo ustrezna procesna dejanja ter izda nova sodna odločba. V obnovljenem postopku se tako ne sanirajo vsakršne napake strank ali sodišča, do katerih je prišlo v prejšnjem postopku, temveč zgolj uveljavljen obnovitveni razlog. Te je mogoče razdeliti v tri skupine: procesne kršitve, kazniva dejanja, ki so vplivala na sodno odločbo, ter odpad podlage pravnomočne sodbe oz. pojav novih dejstev oz. dokazov.
Iz drugih razlogov - npr. napačne uporabe materialnega prava, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (npr. nestrinjanja z dokazno oceno sodišča), poznejše sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ali procesnih kršitev, ki jih ni v 394. členu - obnova postopka ni mogoča. Stranka mora v predlogu obnovitveni razlog, ki ga uveljavlja, določno navesti, ga utemeljiti in predložiti ustrezne dokaze. Zgolj pavšalno sklicevanje na nek razlog, brez ustreznih dejstev in dokazov, pomeni nepopolnost predloga in njegovo zavrženje. Sodišče preverja le v predlogu uveljavljani obnovitveni razlog in na nobenega ne pazi po uradni dolžnosti.
PROCESNE KRŠITVE (1. - 4. IN 8. TOČKA 394. ČLENA ZPP)
Večina teh obnovitvenih razlogov (razen razloga iz 3. točke - nadomestna vročitev prve vloge) spada med absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka (339. člena ZPP), zaradi česar stranki ni treba izkazovati kavzalnosti z (ne) pravilnostjo in (ne)zakonitostjo sodne odločbe. Očitno gre za tako pomembne procesne kršitve, da jih ne ozdravi niti pravnomočnost.
Sodelovanje izločenega sodnika (1. točka)
Pravnomočno končan postopek se lahko obnovi, če je pri izdaji odločbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) oz. ki je bil s sklepom sodišča izločen. Gre za kršitev pravil o izključitvenih razlogih, ki jih lahko v postopku uveljavlja stranka sama in na katere pazita prvostopenjsko in pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (71. in 72. člen ZPP). Če je bil ta razlog v postopku na prvi ali drugi stopnji že (neuspešno) uveljavljen ali če po krivdi stranke še ni bil, obnova ni mogoča.
Obnovo je treba predlagati v 30 dneh odkar je stranka za razlog izvedela. Če je zanj izvedela pred pravnomočnostjo odločbe (ko obnova še ni mogoča), teče rok od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero se je postopek končal. Pri tem je predlagatelj omejen na dobo petih let po pravnomočnosti sodne odločbe.
Predlogov za obnovo iz tega obnovitvenega razloga v sodni praksi ni veliko, sploh pa ne uspešnih, kar očitno kaže na spoštovanje pravil o izločitvi sodnikov oz. na uspešno saniranje morebitnih napak na pritožbeni stopnji.
Onemogočena obravnava pred sodiščem (2. točka)
Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS se v ZPP izraža v 5. členu. Pravica do izjave (povezana z načelom kontradiktornosti) zagotavlja, da »bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese«, za uresničevanje tega pa je nujen predpogoj pravica do informacije, ki se zagotavlja predvsem z vročanjem. Možnost obravnavanja pred sodiščem je stranki lahko odvzeta z nezakonitim postopanjem sodišča.
Takšne kršitve procesnega prava mora stranka uveljavljati pred sodiščem prve stopnje, takoj ko je to mogoče (286.b člen ZPP), pozneje pa le, če jih brez svoje krivde ni mogla prej. Po izdaji sodne odločbe je zaradi te napake, mogoče vložiti pritožbo. Če stranka tega razloga še ni neuspešno uveljavljala v postopku na prvi ali drugi stopnji (395. člen ZPP), je mogoča obnova postopka. Predlog mora stranka vložiti v 30 dneh od vročitve odločbe oz. od njene pravnomočnosti, če bi rok začel teči prej.
ZPP kot primer nezakonitega postopanja, ki je stranki onemogočilo obravnavanje pred sodiščem, navaja opustitev vročitve. Pri tem gre v sodni praksi najpogosteje za nevročitev oz. nepravilno vročitev tožbe, za kar stranka izve, ko ji je (pravilno) vročena (zamudna) sodba. Vendar lahko pride med postopkom tudi do drugačnih kršitev strankine pravice do izjave, npr. nemožnost seznanitve s procesnim gradivom, nepravilna vročitev drugih sodnih pisanj, ki strankam omogočajo sodelovanje v postopku (vabila na narok ...) in drugo. Sem ne spadajo primeri, ko je bilo pisanje (npr. vabilo na narok) stranki sicer vročeno nepravilno, vendar se je z njim seznanila in tako imela možnost sodelovati v postopku, ki pa je po lastni volji ni izkoristila.
Z napako se stranka seznani najpozneje ob vročitvi končne sodbe (v primeru napačne vročitve tožbe, bo to zamudna sodba). Vendar se lahko stranka ob tem s sodbo (in posledično z napako v postopku) ne seznani. Pritožbe, v kateri bi uveljavljala nepravilno vročitev tožbe, tako ne vloži, in če je ne vloži niti nasprotna stranka, rok za predlaganje obnove teče od nastopa pravnomočnosti. Tako ima stranka skupno 45 dni (30 dni po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka), da izve za odvzeto možnost sodelovanja v postopku in predlaga obnovo, kar je v praksi nerealno. Posledično učinka ne doseže niti neobstoj (5-letnega) objektivnega roka, saj se bo možnost vložitve predloga iztekla bistveno prej.
Subjektivni rok tako vedno začne teči in preteče navkljub strankini neseznanitvi s sodno odločbo, ne glede na to, ali se stranka z njo ni seznanila po lastni »krivdi« (ker npr. sodišču ni sporočila novega naslova in ji je bila sodna odločba vročena s pritrditvijo na sodno oglasno desko ali jo oseba, ki je bila pri pooblaščenkini organizaciji zaposlena po pogodbi o začasnem delu študentov in ki ji je bila sodna odločba pravilno vročena, ni obvestila o tem) ali zaradi napačne vročitve. Ob prepoznem predlogu sklicevanje na nepravilno vročitev sodbe ne pomaga, kar se zdi neustrezno. Pri obnovitvenem razlogu po 3. točki, kjer gre za enako navezno okoliščino za začetek teka subjektivnega roka, je mogoče najti posamezna nasprotna stališča, ki štejejo subjektivni rok od strankine seznanitve s sodno odločbo.
Kljub neseznanitvi s sodno odločbo, postane ta uradno pravnomočna, dejansko pa ne, saj zaradi nepravilne vročitve pritožbeni rok še ni niti začel teči. Kljub drugačnemu stališču Ustavnega sodišča, po večinski sodni praksi zoper tako (dejansko nepravnomočno) sodbo obnove postopka ni mogoče dovoliti. Sodišča zato prepozen predlog zavržejo, saj mora predlagatelj to uveljavljati s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, nakar mu je sodba ponovno, tokrat pravilno, vročena. Zoper njo lahko nato vloži pritožbo, v kateri uveljavlja nepravilno vročitev tožbe. Vendar je po mnenju Vrhovnega sodišča (VS RS) siljenje k podvojenosti pravnih sredstev neekonomično (prvi odstavek 11. člena ZPP). Če sta bili stranki napačno vročeni tožba in sodba, ni nujno, da najprej predlaga razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in doseže sanacijo napak pri vročitvi sodbe zato, da bi pozneje napačno vročitev tožbe uveljavljala s pritožbo. Tak cilj ji mora biti omogočeno doseči z obnovo postopka. Pri tem pa VS RS, sicer ne povsem nedvoumno, opozarja tudi na nepravilnost takega štetja subjektivnega roka.
Ta obnovitveni razlog pa obstoji le, če stranka ni imela možnosti obravnavanja pred sodiščem zaradi nezakonitega postopanja sodišča, in ne zaradi njene napake, če npr. pooblaščenec, ki mu je bila sodna odločba pravilno vročena, o tem ni obvestil svoje stranke, zaradi česar ta ni vložila pravnega sredstva; če je pri pooblaščencu stranke prišlo do napake pri zapisu datuma prejetja sodne odločbe, zaradi česar je bil predlog za obnovo vložen prepozno; če se je tožnik med postopkom preselil in novega naslova ni sporočil sodišču, ki mu je zato nadaljnja pisanja vročalo na sprva sporočeni naslov.
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc: Razlogi za obnovo postopka v individualnih delovnih sporih, Delavci in Delodajalci, 2016, št. 2-3
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
