Ta prispevek naslavlja predlog zakona izključno v delu, ki se nanaša na zastopanje Slovenije pred mednarodnimi sodišči in mednarodnimi arbitražami (3. oddelek), in sicer z vidika ustreznosti predlagane ureditve glede na pretekle izkušnje na področju nasledstva (t. i. primer deviznih varčevalcev - Ališić pred ESČP) ter nujnosti zagotovitve bolj strokovnega, koordiniranega in učinkovitejšega zastopanja interesov države pred mednarodnimi forumi.
Namen je ustreznejša ureditev zastopanja Slovenije
Predlog ZDOdv izhaja iz premise, da je potrebna ustreznejša ureditev zastopanja Slovenije pred mednarodnimi sodišči in mednarodnimi arbitražami. O tem ni dvoma. V javnosti so v zadnjih letih odmevali številni primeri izgubljenih sporov Slovenije na mednarodni sceni - od primerov izbrisanih (zadeva Kurić) ter deviznih varčevalcev Ljubljanske banke (zadeva Ališić) pred ESČP do arbitraže pred Mednarodnim centrom za reševanje investicijskih sporov (ICSID) v Washingtonu v sporu glede dobave električne energije iz Nuklearne elektrarne Krško, če omenimo le nekatere med njimi. Vsi ti primeri so imeli poleg negativnih posledic za ugled Slovenije v mednarodni skupnosti tudi ogromne finančne posledice. Tudi analiza še odprtih sodnih, izvensodnih, arbitražnih in drugih postopkov, v katerih je Slovenija udeležena kot stranka postopka, kaže, da je država izpostavljena potencialnim tveganjem v vrednosti čez milijardo evrov.
Ob tem je treba poudariti, da so vzroki za omenjene in še druge izgubljene postopke in dosojene kazni na mednarodnih sodiščih in arbitražah mnogoteri in med seboj povezani. Poenostavljeno in pristransko bi bilo trditi, da je edini vzrok za slab razplet neučinkovito zastopanje in nestrokovnost agentov Slovenije. Je pa priprava celovite ureditve državnega odvetništva priložnost, da se sistem izboljša in okrepi ter da se upoštevajo izkušnje iz prakse, tudi tiste negativne. Zdaj je čas za resen premislek o tem, kdo bo Slovenijo lahko čim bolj verodostojno in strokovno zastopal pred mednarodnimi sodišči, na kakšen način bo koordinirana vloga različnih pristojnih resorjev v državi v takšnih postopkih ter tudi kako zagotoviti kakovostno in usposobljeno mednarodnopravno stroko, predvsem v organih odločanja, ki bo kos nalogam v teh procesih. V postopkih pred mednarodnimi sodišči in arbitražami sta za uspešno zastopanje stališč države namreč ključna temeljito znanje in uporaba mednarodnega prava.
Kdo je lahko slovenski agent?
Zadeva Ališić (devizni varčevalci) je eden pomembnejših sporov, ki jih je Slovenija izgubila pred mednarodnim sodiščem. Ta primer je izjemen in specifičen tudi zato, ker so sicer pritožbo vložili posamezniki, varčevalci, vendar proti vsem petim državam naslednicam SFRJ. Lahko bi rekli, da je bila zadeva Ališić v svojem bistvu dejansko, čeprav ne formalno, meddržavni spor pred ESČP. V tako pomembne spore države investirajo najboljše pravnike, zastopnike (agente), odvetnike in potrebna finančna sredstva za ustrezno oblikovanje stališč ter zastopanje. Zato je izrednega pomena, na kakšen način je v državi organizirano vodenje postopka, oblikovanje stališč, odločitev ter izvedba zagovora. V primeru Ališić ter skladno z veljavno zakonodajo je leta 2010 Vlada RS za zastopanje Slovenije pooblastila odvetniško družbo Cleary, Gottlieb, Steen in Hamilton. Takšna odločitev je po vsej verjetnosti temeljila na prepričanju, da bo s tem v tako kompleksnem primeru zagotovljena strokovna in učinkovita mednarodnopravna podpora. Pred ESČP to ni običajna praksa, kar dokazuje tudi dejstvo, da je ESČP na prejeti sklep Vlade s pooblastilom tuji odvetniški pisarni odgovorilo, da v skladu s Poslovnikom ESČP zastopa države pogodbenice pred ESČP zgolj agent države.
Ocenjujemo, da tudi v drugih primerih zastopanja države pred mednarodnimi arbitražami in sodišči ni optimalna rešitev, da se samo zastopanje (agentura) prepusti odvetniški, sploh pa tuji pisarni. Pri tem ne gre za "ščitenje domačega strokovnega vrtička". Država naj seveda v celoti izkoristi svetovanje in sodelovanje s strokovno usposobljenimi tujimi in domačimi odvetniki, a končna odločitev in beseda glede stališč, argumentov in zastopanja države mora ostati pravica in odgovornost države in njenih za to pooblaščenih in pristojnih predstavnikov. Ali kot navaja predlagatelj osnutka zakona - pri zastopanju države "gre za izvrševanje suverenosti države pred mednarodnim sodiščem".
Nadaljevanje članka za naročnike >> Ana Polak Petrič: Država bo po novem lahko bolje ščitila svoje interese pred mednarodnimi sodišči in arbitražami ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 3-4.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
