Predstavljena je ugotovitev, da so obravnavane situacije predvsem posledica neustrezne ureditve izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, katere protiustavnost je ugotovilo tudi Ustavno sodišče. Poleg predloga spremembe pravne ureditve, s katero bi preprečili nastanek premoženja brez nosilca, skuša avtorica ponuditi tudi možnosti reševanja že obstoječih primerov.
1. Uvod
Statusno pravo gospodarskih subjektov temelji na nekaterih načelih, ki so tako pomembna, da pravna ureditev ne sme odstopati od njih, lahko jih le prilagaja pri obravnavanih pravnih področjih. Ta načela niso v vseh delih statusnega prava enako intenzivna oziroma si lahko celo nasprotujejo. Med načeli lahko navedemo zlasti naslednja:
- varstvo investitorjev (vlagateljev, ustanoviteljev) in njihovih pravic do odločanja in do koristi iz investicije;
- varstvo pravnega prometa; odgovornost gospodarskih subjektov za obveznosti; ureditev obveznosti pri statusnih spremembah in prenehanju;
- preglednost gospodarskega položaja subjektov; predpisi o računovodenju;
- avtonomija lastnikov v ekonomskem smislu pri urejanju notranjih vprašanj; razlogi in glavna področja obveznega državnega urejanja.
Članek se loteva vprašanja obravnave premoženja, ki je pred prenehanjem gospodarske družbe pravno pripadalo njej, zaradi izbrisa družbe iz sodnega registra pa naj bi zdaj na trgu pomenilo premoženje brez pravnega nosilca. V Sloveniji naj bi gospodarska družba pravno subjektiviteto in s tem pravno sposobnost pridobila z vpisom v sodni register, izgubila pa naj bi jo prav tako z vpisom izbrisa iz sodnega registra. Potrebe poslovne prakse so pokazale, da obstajajo utemeljeni razlogi, zakaj bi bilo družbi tudi že pred vpisom v sodni register treba priznavati pravno sposobnost. Zaradi uresničevanja varstva pravnega prometa pa bi kazalo o tem razmisliti tudi v primerih, ko je družba zaradi izbrisa iz sodnega registra pravno sposobnost že izgubila. Družba lahko preneha po različnih postopkih prenehanja, katerih sklepno dejanje je izbris iz sodnega registra. Vendar bi bilo družbo dopustno izbrisati iz sodnega registra šele takrat, ko bi bila v celoti urejena vsa tista pravna razmerja, v katera so vpeti pravni interesi njenih družbenikov in upnikov.
Če bi bil izbris družbe opravljen že prej, bi s tem lahko ogrozili realizacijo interesov oseb, ki se udeležujejo razmerij v družbi. Vzporedno s tem pa bi lahko izbris privedel do položaja, ko bi po izbrisu družbe iz sodnega registra premoženje, ki je prej pravno pripadalo družbi, "ostalo brez svojega titularja (tj. nosilca pravic na tem premoženju), kar bi odprlo vprašanje, na koga naj pravice, ki to premoženje tvorijo, preidejo in na kak način".
Predmet prispevka je torej poskus odgovoriti na to vprašanje, saj je zadnja leta v praksi mogoče zaslediti primere, v katerih je bilo po izbrisu gospodarske družbe iz sodnega registra ugotovljeno, da je ta za seboj "zapustila" premoženje. Glede na pravno ureditev postopkov prenehanja bi morali biti ti primeri zgolj izjemni, le postopek izbrisa iz sodnega registra brez likvidacije kot eden od postopkov prenehanja družbe se pri tem izkaže kot problematičen. Predvsem izvedba tega postopka dopušča, da po izbrisu družbe iz sodnega registra za njo ostane premoženje brez pravnega nosilca, ki povzroča težave. Zastavlja se torej vprašanje, kaj se zgodi s premoženjem družbe, ko ta kot pravni subjekt ne obstaja več, še vedno pa ima v "svojem premoženju" poslovne deleže ali delnice drugih družb, nepremičnine, premične stvari ipd. Ob analizi pravne ureditve se skuša ugotoviti zlasti, ali so navedena načela upoštevana oziroma v kolikšni meri je urejeno upoštevanje teh načel za vsako skupino vprašanj.
2. Normativna in teoretična izhodišča za razpravo
2.1. Nastanek gospodarske družbe
2.1.1. Ustanovitev in registracija
Zakonodajalec je določil, kdaj so ustanovljene posamezne gospodarske družbe, in sicer je na primer pri d. n. o. in d. o. o. določil, da je družba ustanovljena s sprejetjem družbene pogodbe (drugi odstavek 76. člena in 474. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1), za d. d., ki se ustanavlja po postopku sočasne (simultane) ustanovitve, velja, da je ustanovljena s prevzemom vseh delnic s strani ustanoviteljev (190. člen ZGD-1), ko je d. d. ustanovljena postopno (sukcesivno), pa takrat, ko ustanovna skupščina sprejme sklepe, ki so določeni v 218. členu ZGD-1.
Že v splošnih določbah pa ZGD-1 določa, da so gospodarske družbe pravne osebe in so kot take "lahko lastniki premičnin in nepremičnin, lahko pridobivajo pravice in prevzemajo obveznosti ter lahko tožijo ali so tožene" (4. člen).
Za to razpravo je zelo pomembno določilo 5. člena:
(1) Družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v register.
(2) Pred vpisom v register se za razmerja med družbeniki /./ uporabljajo pravila o civilnopravni družbi.
(3) Če kdo pred vpisom družbe v sodni register nastopa v njenem imenu, je odgovoren osebno z vsem svojim premoženjem; če je teh oseb več, so odgovorne solidarno.
(4) Če pri takem nastopanju družbeniki pridobijo kakšne pravice, jih morajo po vpisu družbe v register prenesti na družbo, razen če družba nasprotuje prevzemu."
Razlog, da so gospodarske družbe pravni subjekti, je posledica vrednostne odločitve, "da se določene pravice in dolžnosti pripisujejo (prištevajo) tem subjektom". Pravni subjekt je namreč "bitje, ki ga določeno zgodovinsko dano pravo obravnava v smislu samosmotra". Če te odločitve ne bi bilo, gospodarske družbe ne bi mogle nastopati v medsebojnih razmerjih (v pravnem prometu) in tudi njihove dejavnosti ne bi mogle potekati v njihovem imenu in za njihov račun.
Odkar je bila leta 2012 odpravljena tiha družba, v Sloveniji velja, da so vse gospodarske družbe pravne osebe (4. člen ZGD-1), torej s samostojno pravno subjektiviteto, in so kot take same nosilke pravic in obveznosti v pravnih razmerjih. Za vse družbe zato velja temeljno načelo ločenosti premoženja družbe od premoženja njenih družbenikov, ki se je oblikovalo že leta 1897 v zadevi Salomon v. A Salomon & Co Ltd (Anglija, House of Lords). Že takrat je angleško sodišče odločilo, da je bila družba A Salomon & Co Ltd ločena pravna oseba s samostojno pravno subjektiviteto, zato je bilo treba njeno premoženje in obveznosti razumeti kot njej pripadajoče in s tem ločene od njenega družbenika Arona Salomona. Upniki so potemtakem lahko terjali samo družbo, ne pa tudi njenega družbenika osebno. Z odločitvijo v tej zadevi Hudson slikovito opisuje "rojstvo" gospodarske družbe kot pravne osebe ("the notion that a company exists as a legal person meant that the new commercial beast was born"), ki jo vidi kot osrednje orodje modernega kapitalizma in naj bi bila pravzaprav povod za njegov razmah.
Zakonodajalec je torej v splošnih določbah ZGD-1 določil, kdaj družbe pridobijo lastnost pravne osebe, za vsako posamezno pravnoorganizacijsko obliko pa je posebej uredil, kdaj je družba ustanovljena. Časovni točki ustanovitve družbe (njenega nastanka, Errichtung der Gesellschaft) in pridobitve njene pravne subjektivitete se razlikujeta, saj je v praksi družba najprej ustanovljena (na primer s sprejetjem družbene pogodbe ali prevzemom vseh delnic s strani ustanoviteljev), po tem pa se vloži prijava za njen vpis v sodni register in z vpisom pridobi kvaliteto pravne osebe ter s tem pravno sposobnost. Takšna je zakonska ureditev, v teoriji pa se stališča, kdaj naj bi gospodarska družba pridobila pravno sposobnost oziroma bi jo lahko pridobila in morala pridobiti, da bi lahko bila nosilka pravic in obveznosti v pravnih razmerjih, razlikujejo.
Po Pavčnikovem stališču civilnopravna družba (societeta), ki nastane z ustanovitvijo družbe in ima to lastnost do vpisa družbe v sodni register, ni pravna oseba - nasproti tretjim osebam ne nastopa družba kot taka, temveč samo posamezni družbeniki in poslovodja (995. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Tudi Galič sprejema stališče, da se gospodarska družba v ustanovitveni fazi pred vpisom v sodni register obravnava kot družba civilnega prava. Na tej stopnji gre še vedno za več samostojnih fizičnih oseb, ki so le kot take nosilke pravic in dolžnosti - "še vedno gre za 'razstavljene družbene tvorbe', ki nastopajo le prek posameznih fizičnih oseb, ne pa tudi prek širših družbenih enot, ki bi bile samostojne v pravnih razmerjih in bi bile tudi samostojno 'središče' pravic in dolžnosti".
Enako meni Plavšakova, ki vpisu ustanovitve družbe v sodni register pripisuje "korporacijskopravne oblikovalne učinke"; "z vpisom družbe v sodni register namreč ta pridobi lastnost pravne osebe in nastane korporacijskopravno razmerje med družbo /./ in njenimi družbeniki oziroma delničarji". Dodaja še: "Takojšnja (neposredno na podlagi zakona, ex lege) pravna posledica pridobitve lastnosti (kakovosti) pravne osebe pa je tudi pridobitev pravne sposobnosti."Kocbek meni, da družba obstaja že pred registracijo, vendar brez priznane pravne osebnosti. A ob tem dodaja, da notranja in zunanja pravna razmerja, ki jih ustvarja, "niti v teoriji niti v praksi še niso povsem jasna".
Pravno življenje, pravna razmerja in pravni promet lahko potekajo samo ob predpostavki, da se določenim družbenim tvorbam podeli pravna subjektiviteta, in potrebe poslovne prakse so pokazale, da bi bilo treba gospodarskim družbam pravno subjektiviteto priznavati tudi v času, ko so te že ustanovljene, niso pa še vpisane v sodni register (registrirane). Določba 5. člena ZGD-1 se je namreč oblikovala po vzoru nemškega prava, veljavnega od sredine 19. stoletja, zato so njene rešitve zastarele. Nekateri naši pisci opozarjajo na nedoslednosti zakonske ureditve in pridobitve pravne subjektivitete "družbe" po zgledu iz primerljivih pravnih redov ne vežejo na vpis družbe v sodni register, temveč na različne okoliščine, ki nastopijo že pred registracijo.
2.1.2. Preddružba
2.2. Prenehanje gospodarske družbe in usoda "njenega" premoženja
2.3. Sposobnost biti stranka
3. Primeri iz poslovne in sodne prakse
4. Sklep
Nadaljevanje članka za naročnike >> Jerneja Prostor: Obravnava premoženja gospodarske družbe po njenem prenehanju v ožjem pomenu, Podjetje in delo, 2016, št. 5.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
