Sodna razlaga drugega odstavka 11. člena ZBPP
Drugi odstavek 11. člena ZBPP med drugim določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. Vrhovno sodišče RS je glede omenjene določbe že dovolilo revizijo zaradi odločitve o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem še ni odločalo, in sicer: "Ali je nujno prošnjo za brezplačno pravno pomoč dovoljeno vložiti in jo šteti za pravočasno, če je vložena istočasno kot pritožba v osnovni zadevi in prav tako priporočeno po pošti?"
Ugotovilo je, da v obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili prošnja za brezplačno pravno pomoč in pritožba, za vložitev katere je prosilec zaprosil za to pomoč, vloženi hkrati, ter da ob tako jasni zakonski določbi ni bilo mogoče priznati brezplačne pravne pomoči za odvetniške storitve, ki so bile opravljene na dan vložitve prošnje. Prosilec bi moral po zgoraj navedeni zakonski določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP za brezplačno pravno pomoč zaprositi že dan pred vložitvijo same pritožbe.
Treba pa se je zavedati, da je vsako pravilo vedno del širše enote, določenega pravnega sistema, ki je vezan na Ustavo in njene vrednote. Kot izhaja iz neke druge odločitve Vrhovnega sodišča, mora biti vsaka razlaga zakonskih pravil v skladu z ustavnimi določbami pa tudi s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki jih varujejo ratificirane meddržavne pogodbe. Zaradi tega sodišča uporabljenim zakonskim normam ne smejo dati vsebine, s katero bi povzročila kršitev človekovih pravic ali svoboščin.
V slovenski profesionalni pravni kulturi redna sodišča večinoma, tako Krivic, ustavnih problemov sama ne zaznavajo, ker sodijo po zakonu. Zavesti o tem, da morajo sodniki sami sprejeti stališče do ustavnopravnega problema, še ni. Kerševan pa navaja, da se v pretežnem delu pri reševanju v konkretnih primerih uporablja zelo pozitivističen pristop; prehod od nižjih k višjim pravnim aktom, vse do Ustave, je v slovenski profesionalni pravni kulturi zelo omejen. Tudi če neki predpis področje morebiti ureja na protiustaven način, je to problem stranke.
Z brezplačno pravno pomočjo se uresničujejo ustavna načela oziroma pravice, kot so načelo pravne in socialne države iz 2. člena Ustave RS (URS), pravica do sodnega varstva (23. člen URS) in načelo enakosti (14. člen URS). Tudi določbe Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin jo opredeljujejo, predvsem njen 6. člen. Evropsko sodišče za človekove pravice je večkrat poudarilo (na primer zadeva Airey), da človekove pravice niso zgolj teoretičnega pomena, ampak da se morajo dejansko uveljavljati oziroma izvrševati.
V eni izmed svojih odločb je tudi Ustavno sodišče RS navedlo, da ustavna zahteva po učinkovitem izvrševanju pravic preprečuje tako razlago zakona, ki bi povzročila, da bi bilo sodno varstvo posameznika odvisno od njegove ekonomske zmožnosti. Tudi iz 14. člena URS med drugim izrecno izhaja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na gmotno stanje. Tako pravica do sodnega varstva iz 23. člena URS poleg formalne zagotovitve dostopa do sodišča vključuje pravico do učinkovitega sodnega varstva ne glede na ovire socialne narave, kar obsega tudi pravico do brezplačne pravne pomoči.
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Brina Felc: (Ne)ustreznost ureditve drugega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči ali >> na portalu Pravna praksa, 2017, št. 3-4
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.