Izhodišče tega prispevka je izjava predsednika ECB v javnem pismu generalnemu državnemu tožilcu RS, da "je prišlo do zasega informacij ECB pri BS, zlasti tistih, shranjenih na interni mreži BS in na nosilcih elektronskih podatkov v uporabi guvernerja banke, bivšega viceguvernerja in nekaterih članov osebja BS".
Pravna relevantnost
Še preden se spustimo v podrobnosti definicije nedotakljivosti arhivov ECB, velja razmisliti, ali je to vprašanje sploh pomembno za potencialni kazenski postopek, v katerem bi se lahko kot dokazi pojavili rezultati posega v te arhive. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) omenja mednarodnopravno imuniteto zgolj v prvem odstavku 141. člena, ki za izključitev kazenskega pregona osebe, ki v Republiki Sloveniji uživa takšno imuniteto, napotuje na uporabo ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb. Velja, da je s tem zajeta tudi imuniteta samih tujih držav in mednarodnih organizacij ter nedotakljivost prostorov, korespondence in arhivov teh teles, ki jo določa mednarodno pravo.
V primeru kršitve teh pravil dokazna prepoved iz drugega odstavka 18. člena ZKP ni uporabna za dokaze, ki bi bili tako pridobljeni, saj zakon v 141. členu ali kjerkoli drugje ne določa, da se sodna odločba ne sme opirati na dokaze, pridobljene s kršitvijo mednarodnih pogodb o imuniteti. Prepoved dokazovanja se sicer nanaša tudi na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb Ustave in v skladu z njenim 8. členom mednarodnega prava, vendar je za izločitev dokazov pomembna le presoja kršitev določb tistih aktov, ki se nanašajo na človekove pravice in temeljne svoboščine. Zaščita institucionalnega položaja ECB, ki jo med drugim predstavljajo njene imunitete in privilegiji, ne sodi v ta pojem, zato je podlago glede (ne)pripustitve dokumentov, ki izvirajo iz arhivov, v dokazno gradivo treba iskati drugje.
Kot bomo videli, predstavlja nedotakljivost (ang. inviolability) zaščito pred kakršnimkoli posegom oblasti v arhiv, zato bi lahko sklepali, da je dopustnost uporabe dokumentov v sodnem postopku (ang. admissibility) ločeno vprašanje, na katero kršitev nedotakljivosti ne vpliva. V kontekstu diplomatskega prava je bilo tako stališče zavrnjeno, saj je v temeljnem nasprotju z namenom zaščite arhivov, da se tisti, ki je kršil to zaščito, ali kdo drug pred sodiščem sklicuje na tako pridobljene dokumente. V našem primeru obstaja dolžnost lojalnega sodelovanja, iz katere je Sodišče EU izpeljalo vrsto specifičnih in pravno zavezujočih obveznosti držav članic, med njimi pa je ena najpomembnejših dolžnost razlage nacionalnega prava v skladu s pravom Unije. Ne glede na odsotnost izrecnih določb v ZKP je zato treba dopustnost dokazov presojati tudi z vidika spoštovanja zaščite subjektov EU. Ex iniuria ius non oritur.
Podlaga in pojem zaščite arhivov
"Arhivi ECB so nedotakljivi," je vse, kar določa 2. člen v zvezi z 22. členom Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah EU (v nadaljevanju: Protokol). To zadošča, saj je bila nedotakljivost arhivov v pravu mednarodnih organizacij v času sprejemanja Protokola že trdno zasidran koncept. Impresivno število mednarodnih pogodb, ki zagotavljajo privilegije in imunitete, je zelo podobnih v teh določbah, kar je, mimogrede, tudi omogočilo razvoj običajnega prava. Pravo diplomatskih privilegijev in imunitet se je razvijalo v obratni smeri, in sicer so pravila nastala kot običajno pravo, nato pa so bila kodificirana v mednarodnih pogodbah. Obe vrsti mednarodnega prava sta uporabni pri razlagi.
Primerjava nekaj mednarodnih instrumentov, odprtih najširšemu krogu podpisnic - Konvencija o privilegijih in imunitetah Združenih narodov, Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih, Dunajska konvencija o konzularnih odnosih ter Sporazum ECB z ZR Nemčijo o sedežu -, pokaže, da se pri vseh instrumentih ob izrazu arhivi pojavlja izraz dokumenti, ta pa je v konzularni konvenciji dodatno razširjen na listine, korespondenco, knjige, filme, magnetofonske trakove, šifre in kode, kartoteke ter vsak del pohištva, ki je namenjen za njegovo zaščito in hrambo, v Sporazumu o sedežu ECB pa še na računalniške programe in diske. Vse omenjene pogodbe štejejo, da nedotakljivost velja povsod, diplomatska in konzularna konvencija pa določata tudi trajno zaščito. Konvencija o ZN ter Sporazum o sedežu ECB vsebujeta definicijo, da gre pri arhivih za dokumente, ki organizaciji pripadajo oziroma so v njeni posesti.
Glede na navedeno je jasno, kaj so arhivi, čeprav jih Protokol št. 7 ne opredeljuje. Zaščita po 2. členu Protokola ni namenjena zgolj zbirki listin in dokumentov, ki imajo zgodovinsko vrednost, ampak se nanaša tudi na prostor ali stavbo, kjer je to gradivo shranjeno, kar je standarden knjižni pomen besede arhiv. Nedotakljivost je univerzalen in absoluten princip. Če 1. člen Protokola ščiti posest fizičnega premoženja Unije ter 5. člen tok uradnih komunikacij in prenosa dokumentov, se 2. člen nanaša na stanje oziroma informacijo ne glede na njen fizični nosilec, načeloma pa tudi na manj formalne dokumente, vključno s komunikacijo, ki bi lahko bila zasebna.
Pri razlagi pojma nedotakljivost ni treba daleč. V zvezi s prostori in stavbami Unije Protokol v 1. členu opredeljuje nedotakljivost kot prepoved preiskovanja, zasega, zaplembe ali razlastitve; nepremičnine in premoženje ne morejo biti predmet upravnega ali pravnega prisilnega ukrepa brez dovoljenja Sodišča EU. Vsi deli definicije so smiselno uporabni tudi za arhive.
Kdaj ne gre več za arhiv?
Do kdaj potemtakem informacija mednarodne organizacije, ne glede na obliko in to, kje je, ohranja lastnost, zaradi katere naj bi bila nedotakljiva? Videli bomo, da odgovora "dokler je v lasti ali posesti organizacije" na delovanje ECB ni mogoče zadovoljivo aplicirati zgolj z merili stvarnega prava ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Boštjan Zrnec Orlič: Nedotakljivost arhivov Evropske centralne banke - vedno in povsod? ali na portalu Pravna praksa, 2017, št. 2.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
