Z uveljavitvijo KZ-1 je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja, če so zanjo izpolnjeni pogoji, postala obvezna.
Pred uveljavitvijo KZ-1 sta sodna praksa in nato še teorija posegli po konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja kot posebni obliki navideznega realnega steka. Po večinskem stališču sodne prakse in teorije se nadaljevano kaznivo dejanje obravnava kot primer navideznega realnega steka. V praksi se je konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja uporabljala že veliko prej, preden je zakonodajalec sprejel zakonsko opredelitev. Lahko zatrdim, da je sodna praksa ustvarila kriterije nadaljevanega kaznivega dejanja, konstrukcija pa je bila šele kasneje kodificirana. Še pred zakonsko ureditvijo so številni teoretiki in praktiki opozarjali na nepravilno, predvsem pa na preveč posplošeno uporabo te konstrukcije. Celo več, nekateri teoretiki so opozarjali na privilegiranost serijskih storilcev kaznivih dejanj zaradi uporabe te konstrukcije in so ji bili zato izrazito nenaklonjeni. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja pomeni dejansko "velik količinski popust" za storilca pri izreku kazenske sankcije. Ne gre spregledati tudi negativnih materialnopravnih posledic, ki jih ima ta konstrukcija za obdolženca.
Ker je s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja ustvarjena zgolj fikcija, da gre za eno kaznivo dejanje, dejansko pa je nadaljevano kaznivo dejanje sestavljeno iz večjega števila kaznivih dejanj, ki so izgubila svojo samostojnost, to dejstvo terja odgovor na številna materialna in procesna vprašanja. Ker gre za fikcijo enega kaznivega dejanja, mora biti uporaba nujno zadržana in v skladu s kriminalnopolitičnimi izhodišči, da ne bi privedla do neupravičenega privilegiranja storilcev kaznivih dejanj. V primerih nadaljevanega kaznivega dejanja, ki je pravno kvalificirano kot eno kaznivo dejanje, čeprav gre dejansko za več kaznivih dejanj, se pojavlja vprašanje zastaranja vsakega izmed dejanj, ki tvorijo konstrukcijo, in celotne konstrukcije, pravne kvalifikacije nadaljevanega kaznivega dejanja, izrekanja kazni, uporabe zakona za nadaljevano kaznivo dejanje kot celoto, še posebej, če se med izvrševanjem nadaljevanega kaznivega dejanja spremeni zakon.
Ti problemi se ne pojavljajo pri kaznivih dejanjih, ki sestavljajo realni stek, saj gre za več kaznivih dejanj, ki so lahko različno kvalificirana, ker je vsako kaznivo dejanje samostojno. Kazni se, če gre za realni stek, določajo za vsako kaznivo dejanje, nato pa sodišče izreče eno kazen po določilih zakona za izrekanje kazni za kazniva dejanja v steku.
Teorija nadaljevano kaznivo dejanje večinsko šteje kot eno kaznivo dejanje, v praksi pa je uveljavljeno stališče, da konstrukcija ne more spremeniti določb splošnega dela. Po drugem odstavku 54. člena KZ-1 se za nadaljevano kaznivo dejanje ne uporabljajo določbe o steku, temveč se storilcu za vsa kazniva dejanja skupaj izreče ena kazen, in sicer v mejah kazni, predpisane za najhujše kaznivo dejanje.
Čeprav je v našem Kazenskem zakoniku sprejeta teorija, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju le za eno kaznivo dejanje, je pri nekaterih vprašanjih, na primer zastaranju kazenskega pregona in naknadno odkritih kaznivih dejanjih, vendarle treba priznati določeno samostojnost kaznivim dejanjem, ki sestavljajo konstrukcijo. Eno izmed bistvenih vprašanj pri tem je vprašanje naknadno odkritih kaznivih dejanj in uporaba načela ne bis in idem. V pravni teoriji je bilo namreč splošno sprejeto stališče, da so s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma zajeta vsa dejanja, ki so izvršena v določenem obdobju, torej tudi tista, za katera se ob sojenju za nadaljevano kaznivo dejanje ni vedelo. Ker se po sprejeti teoriji in sodni praksi nadaljevano kaznivo dejanje šteje kot eno kaznivo dejanje, to pomeni, da sodna odločba zajema vse dele celote, ne glede na dejstvo, ali so bili z odločbo zajeti ali ne oziroma ali je sodišče zanje vedelo ali ne. Kazniva dejanja, ki so bila odkrita po pravnomočnosti sodne odločbe, so torej "izpadla" in ostala nekaznovana zaradi spoštovanja načela ne bis in idem.
Nadaljevano kaznivo dejanje je v svojem bistvu in po naravi stvari kaznivo dejanje, sestavljeno iz posameznih kaznivih dejanj, ki so izgubila svojo samostojnost s tem, ko so se "zlila" v nadaljevano kaznivo dejanje.
Obnova kazenskega postopka in naknadno odkrita kazniva dejanja
V teoriji je bilo na splošno sprejeto stališče, da so s konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma zajeta vsa istovrstna kazniva dejanja, storjena v določenem časovnem obdobju. Gre tudi za tista kazniva dejanja za katera se v času sojenja za nadaljevano kaznivo dejanje ni vedelo. Nadaljevano kaznivo dejanje je eno dejanje, kar pomeni, da sodba časovno zajema vsa storjena kazniva dejanja kot dele celote ne glede na to, ali so bila zajeta v odločbi ali ne oziroma ali je sodišče zanje vedelo ali ne.
Naj na tem mestu spomnim, da je Zakon o kazenskem postopku iz leta 1977 v 6. točki prvega odstavka 404. člena dopuščal obnovo kazenskega postopku v škodo obsojenca, če so po obsodbi nova dejstva in dokazi kazali, da je storil kaznivo dejanje, ki bi bilo obseženo s sodbo, če bi se zanj prej vedelo. Obnova kazenskega postopka je bila dovoljena tako v korist obsojenca kot tudi v njegovo škodo, odvisno od tega, ali bi se obsojencu v novem postopku dokazalo, da je storil novo kaznivo dejanje ali ne. Procesni zakon je tako določal osnovni pogoj za obnovo, to je kasnejše odkritje dejanj, ki bi bila, če bi bila odkrita v času sojenja, obsežena v kaznivem dejanju.
Dodatni zakonski pogoj pa je bil, da morajo imeti novoodkrita dejanja takšno težo, da bi njihova uvrstitev v nadaljevano kaznivo dejanje bistveno vplivala na odmero kazni. Tako je določba 6. točke prvega odstavka 404. člena ZKP sodni praksi vsilila stališče, da gre pri nadaljevanem kaznivem dejanju za navidezni realni stek in eno samo kaznivo dejanje. Ob osamosvojitvi države je bil z Ustavnim zakonom procesni zakon prevzet v pravni sistem RS, zvezni predpisi pa so se uporabljali kot republiški ob pogoju, da ne nasprotujejo slovenskemu pravnemu redu.
V zvezi s tem je treba omeniti odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-27/92. V odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost določbe 6. točke prvega odstavka 404. člena Zakona o kazenskem postopku. Obnova kazenskega postopka v škodo obsojenega ali oproščenega je v neskladju s 7. točko 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah.
Načelo ne bis in idem je ustavno varovano načelo. Zagotavlja učinkovito in pravočasno sodno varstvo zoper kaznovalno pravico države po tem, ko je bila določena oseba že objekt kazenskega pregona, in pravno varnost ter spoštovanje načela res iudicata. Ustava v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katerega je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen.
Gre torej za prepoved ponovnega sojenja o isti stvari; sodišče ne sme storilca dvakrat obsoditi za isto stvar (ne bis in idem) oziroma ponovno meritorno odločiti o obtožbi zoper isto osebo za kaznivo dejanje, za katero že obstaja pravnomočna sodba (res iudicata). Ustavno določilo povzema tudi 10. člen ZKP. Prepoved se nanaša tako na meritorne sodne odločbe (obsodilna oziroma oprostilna sodba) kot na nemeritorne - formalne (zavrnilna sodba, sklep o ustavitvi postopka). Presojena stvar tako pomeni procesno oviro za ponovno sojenje, zavezuje pa tako tožilstvo kot tudi sodišče.
Celoten članek je dostopen za naročnike >> mag. Andreja Sedej Grčar: Načelo ne bis in idem pri konstrukciji nadaljevanega kaznivega dejanja, Pravna praksa, 2017, št. 1
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
