Avtor obravnava pravni položaj kršitve pojasnilne dolžnosti in možnosti za pravno varstvo prizadete stranke v okviru obligacijskega prava, s poudarkom na odškodninski odgovornosti banke. Pri tem razrešuje dilemo, ali je treba izhajati iz pravil poslovne ali neposlovne odškodninske odgovornosti, ter kritično primerja pojasnilno dolžnost banke s položajem pojasnilne dolžnosti v medicini. Predstavljena sta obseg pravno relevantne škode in način presoje vzročne zveze, ki mora biti podana med kršitvijo pojasnilne dolžnosti in nastalo škodo stranki. Odškodninski zahtevek zastara s potekom časa, pri čemer se zaradi specifične narave pojasnilne dolžnosti poraja vprašanje dolžine roka za zastaranje odškodninske terjatve in trenutka začetka teka zastaranja.
1. Uvod
Pogodbeno pravo temelji na načelu enakopravnosti, kar pa samo po sebi ne zagotavlja tudi dejanske enakopravnosti udeležencev obligacijskih razmerij, ki se pogajajo za sklenitev pogodbe. V določenih okoliščinah je za zagotovitev enakopravnega položaja potrebna dodatna pravna zaščita šibkejše stranke. Področja in razlogi, zaradi katerih so tovrstne pravne intervencije potrebne, so različni, mednje pa spada tudi informacijska asimetrija (information asymetry). V predpogodbeni fazi med bodočima pogodbenima strankama običajno poteka intenzivna izmenjava informacij, ki je namenjena spoznavanju relevantnih okoliščin v zvezi z nameravano sklenitvijo pogodbe. Bolje obveščena stranka je lahko uspešnejša v pogajanjih in lahko doseže boljši položaj v pogodbenem razmerju, zato ima izhodiščni informacijski položaj strank pomembno vlogo. Z gospodarskim razvojem je potreba, da pravo zaščiti posamezne stranke, ki težje prihajajo do specifičnih informacij na kompleksnih gospodarskih področjih, postajala vse bolj izrazita. Posledično so se postopoma začele razvijati posebne (dodatne) obveznosti informiranja na strani močnejše (profesionalne) pogodbene stranke, ko sklepa posle z nasprotnimi (praviloma šibkejšimi) pogodbenimi strankami. Takšne obveznosti implicirajo pojasnilno dolžnost, ki v predpogodbeni fazi zavezuje eno stranko in ima namen korigirati informacijsko neravnovesje, tako da bi pogodbeni stranki lahko (v idealnih okoliščinah) sklenili pogodbeno razmerje na osnovi popolne obveščenosti.
V prispevku obravnavam nekatere vidike pojasnilne dolžnosti, ki na posameznih področjih bančnega poslovanja zavezuje banko v predpogodbeni fazi. Poseben poudarek je namenjen obravnavi odškodninske odgovornosti banke za škodo, ki nastane njeni stranki zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti in pomeni specifično obliko predpogodbene odgovornosti (culpa in contrahendo).
2. Opredelitev pojasnilne dolžnosti banke
Pojasnilna dolžnost izhaja iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte ter izvira iz načela vestnosti in poštenja. V nasprotju s splošno dolžnostjo pa se ne omejuje na obveznost razkritja informacij, pomembnih za nasprotno pogodbeno stranko, temveč implicira dolžnost zagotavljanja informacij. Zavezuje profesionalne subjekte, ki lažje pridobivajo specifične informacije ter s tem povezane stroške razpršijo med večje število transakcij, ki jih sklepajo s strankami v okviru opravljanja svoje poslovne dejavnosti. Tipičen primer takšnega profesionalnega subjekta je banka, ki profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, pri sklepanju poslov s strankami pa izhaja iz izrazite informacijske asimetrije. Banka namreč zbira in obdeluje številne podatke o svojih strankah, ki jih nato primerjalno ter ob uporabi empiričnih modelov analizira in ocenjuje. Na drugi strani je stranka praviloma v bistveno slabšem položaju glede znanja in izkušenj na področju bančnih storitev, hkrati pa so stroški pridobitve (dodatnih) informacij zanjo lahko nesorazmerni s pričakovano koristnostjo.
Z namenom zaščite interesov strank banke pravo posega v to informacijsko asimetrijo in jo poskuša korigirati, tako da vzpostavlja pojasnilno dolžnost na strani banke. Pri tem ni bistveno, ali stranka že razpolaga z relevantnimi informacijami oziroma ali z njimi razpolaga sama banka. Pravo namreč izhaja iz predpostavke (praesumptio iuris et de iure), da je med bodočima pogodbenima strankama podana dejanska informacijska neenakopravnost, hkrati pa je banka sposobna relevantne informacije pridobiti bolj učinkovito. Zato je dolžnost banke, da te informacije na ustrezen način zagotovi nasprotni (šibkejši) pogodbeni stranki. Posredovane informacije morajo biti resnične in popolne, tako da se stranka nanje lahko upravičeno zanese. Pojasnilna dolžnost je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke, zato se banka ne more razbremeniti svoje obveznosti zgolj z ugovorom, da stranka ni vprašala ali na drug način izrazila interesa za pridobitev relevantnih informacij. Velja pa tudi nasprotni sklep, da je banka dolžna zagotoviti stranki (dodatna) pojasnila in nasvete, po katerih stranka izrecno povprašuje in spadajo v kontekst pogodbenega razmerja, ki je predmet medsebojnih pogajanj.
Pojasnilna dolžnost banke v zakonodaji ni urejena kot splošen pravni institut niti kot poseben institut, ki bi na splošno veljal za vsa poslovna razmerja, v katera vstopa banka v okviru izvajanja svoje poslovne dejavnosti. Opredelitev konkretnih obveznosti banke v kontekstu pojasnilne dolžnosti je zato treba izluščiti iz relevantnih določil specialne (področne) zakonodaje, ki pokriva posamezna ožja področja bančnega poslovanja. Pri tem velja opozoriti predvsem na tri področja, kjer je ta dolžnost banke najbolj razdelana in strukturirana, in sicer na: (1) investicijske storitve in posle, (2) potrošniško kreditiranje in (3) plačilne storitve. V primerih, ko banka opravlja storitve za potrošnike, je treba upoštevati še nekatera določila potrošniške zakonodaje, ki na splošni ravni določajo pojasnilno dolžnost poslovnih subjektov.
3. Kršitev pojasnilne dolžnosti in pravno varstvo
Pojasnilna dolžnost implicira obveznost na strani banke in hkrati pravno upravičenje na strani stranke. Če banka te svoje obveznosti ne izpolni oziroma je ne izpolni pravilno, govorimo o pravnem položaju kršitve, ki sproži potrebo po pravnem varstvu prizadete stranke. Pojasnilna dolžnost je zakonska obveznost, zato je stranki s poslovnim dogovorom ne moreta izključiti ali omejiti (ius cogens). Pri opredelitvi pojavnih oblik kršitve pojasnilne dolžnosti lahko potegnemo vzporednico s kršitvami pogodbe in na tej podlagi razlikujemo: (1) neizpolnitev v ožjem pomenu, (2) nepopolno izpolnitev ter (3) izpolnitev z zamudo. Obveznost izpolnitve pojasnilne dolžnosti dospe najpozneje s trenutkom sklenitve pogodbe. Če banka dotlej izpolnitve (še) ni zagotovila, je podano stanje neizpolnitve v ožjem pomenu. Morebitne pomanjkljivosti ali napake pri njeni izpolnitvi lahko vplivajo na oblikovanje volje stranke za sklenitev pogodbe. Zato je treba tovrstne napake obravnavati enako kot neizpolnitev. Smiselno enako velja za izpolnitev z zamudo, ko je pogodba že sklenjena in naknadna izpolnitev pojasnilne dolžnosti ne more več doseči njenega osnovnega namena, to je informacijske priprave stranke na sklenitev pogodbe. Dokazno breme pravilne izpolnitve pojasnilne dolžnosti je na banki, ki se pri tem ne more opreti zgolj na zbiranje abstraktnih potrditev stranke. Za izkaz pravilne izpolnitve mora banka s standardom profesionalne skrbnosti zagotoviti tudi druga ustrezna in primerna dokazila.
V primeru podane kršitve pojasnilne dolžnosti se banki ne bo uspelo ekskulpirati odgovornosti z ugovorom objektivne nezmožnosti izpolnitve, za katero dolžnik (torej banka) ne odgovarja. Odločitev o nastanku pogodbene zaveze za stranko ob dejstvu podane kršitve pojasnilne dolžnosti je namreč v domeni banke, ki ob odsotnosti kontrahirne dolžnosti lahko odkloni (in bi v takem primeru tudi morala odkloniti) sklenitev pogodbe. Vendar samo dejstvo kršitve še ni zadosten razlog za aktivacijo pravnega varstva prizadete stranke na obligacijskopravnem področju, temveč mora ta kršitev dejansko vplivati na njeno odločitev za sklenitev pogodbe. Posamezne oblike pravnega varstva, ki so stranki v okviru sklenjenega pogodbenega razmerja na voljo zaradi predpogodbene kršitve pojasnilne dolžnosti banke, lahko strnemo v tri sklope: (1) absolutna neveljavnost pogodbene obveznosti, (2) relativna neveljavnost pogodbene obveznosti in (3) odškodninska odgovornost banke.
Absolutna neveljavnost pogodbe (ničnost) se navezuje na opredelitev pojasnilne dolžnosti kot zakonske (prisilne) obveznosti. Pri tem pa dejstvo njene kršitve ne pomeni, da je zaradi tega tudi vsebina pogodbe v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Zapoved izvajanja pojasnilne dolžnosti namreč (hkrati) ne prepoveduje sklenitve pogodbe. Zato prepovedano ravnanje v tem kontekstu ni sama sklenitev pogodbe, temveč neizpolnitev pojasnilne dolžnosti. Namen predpisovanja pojasnilne dolžnosti banke je v zaščiti nasprotne pogodbene stranke, ki ji na ta način pravo zagotavlja bolj enakovreden informacijski položaj, zato naj bodo tudi sankcije za primer kršitve pojasnilne dolžnosti določene (izključno) v interesu stranke. Niti področna zakonodaja, ki podrobneje ureja zadevno materijo, niti splošna pravila pogodbenega prava v tem kontekstu ne predpisujejo ničnosti (celotne) pogodbe. Sankcija delne ničnosti pride v poštev v primeru, da pogodba ne vsebuje posameznih obveznih sestavin ali posamezne sestavine pomenijo kršitev potrošniške zakonodaje (nepošteni pogodbeni pogoji). Ob tem se lahko pojavi tudi očitek oderuške pogodbe, če bi banka s kršitvijo pojasnilne dolžnosti izkoristila lahkomiselnost, neizkušenost ali na splošno šibkejši pravni in ekonomski položaj stranke, zato da bi si v okviru medsebojnega pogodbenega razmerja zagotovila ugodnejši položaj.
Za pravno varstvo prizadete stranke se v tem kontekstu zdi bolj primerno izpodbojno upravičenje, kjer je zahtevek za razveljavitev pogodbe v domeni stranke. Milejša oblika napak volje v procesu sklenitve pogodbe je zmota, kvalificirana oblika pa prevara. Zmoto stranke lahko povzročijo nepopolne ali celo napačne informacije, ki jih banka posreduje v okviru pojasnilne dolžnosti, ali pa stranka zgolj napačno oceni oziroma razume sicer pravilno posredovane informacije, nasvete in pojasnila. Če je banki ob tem mogoče očitati, da je za zmoto stranke vedela, je podana situacija prevare.
Tretja skupina pravnih sankcij za kršitev pojasnilne dolžnosti zajema odškodninsko odgovornost banke. Pri tem je mišljena situacija, ko pogodba, ki jo je stranka sklenila z banko na osnovi podane kršitve, ostaja v veljavi oziroma je (že) bila v celoti izpolnjena, stranka pa uveljavlja odškodninski zahtevek kot samostojno pravno sankcijo.
4. Odškodninska odgovornost banke
Odškodninska odgovornost izhaja iz temeljnega načela prepovedi povzročanja škode (neminem laedere), ki civilnopravnim subjektom nalaga splošno obveznost vzdržati se ravnanja, s katerim se drugemu povzroči škoda. V primeru kršitve te prepovedi in posledično nastale škode se med udeleženima subjektoma vzpostavi odškodninsko obligacijsko razmerje. Odškodninsko pravo v primarni funkciji zagotavlja pravno varstvo oškodovanca v smislu odprave njegovega prikrajšanja (škode), v sekundarni funkciji pa deluje preventivno, tako da z grožnjo plačila odškodnine odvrača subjekte od protipravnega ravnanja. Odškodninska odgovornost je lahko podana v situaciji kršitve pojasnilne dolžnosti banke, če bi stranki zaradi tega nastala pravno relevantna škoda.
4.1. Poslovna ali neposlovna odškodninska obveznost
4.2. Škoda, nastala kot posledica kršitve pojasnilne dolžnosti
4.3. Vzročna zveza
5. Zastaranje odškodninske terjatve
6. Ureditev v nemškem in angleškem pravu
7. Sklep
Nadaljevanje članka > Rok Rozman: Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, 2016, št. 3-4, str. 454.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
