V Uredbi so določene predpostavke za pridobitev pravice do odškodnine, obseg povrnitve škode in razlogi za razbremenitev odgovornosti letalskega prevoznika, ne ureja pa Uredba zastaralnih rokov za njihovo uveljavljanje. Prispevek bo obravnaval primer potnikov, ki so pred slovenskim sodiščem uveljavljali pravico do odškodnine, v katerem sta se sprožili vprašanji uporabe zakona za zastaranje zahtevka in zatrjevanja obstoja škode. Sodba, izdana na prvi stopnji novembra 2016 in trenutno v presoji pritožbenega sodišča, predstavlja pomemben premik v slovenski sodni praksi na tem področju in bo na kratko povzeta tudi v tem prispevku.
Potnika (državljana Danske) sta letela iz Köbenhavna (DK) na Brnik (SLO). Letalo bi moralo vzleteti 28. novembra 2013 ob 9.25 in pristati 28. novembra 2013 ob 11.15. Letalo ob predvideni uri ni vzletelo, temveč je vzletelo z letališča v Köbenhavnu šele ob 14.27 in pristalo na letališču v Ljubljani ob 16.03. Letalo je namesto predvidenega pristanka ob 11.15 pristalo ob 16.03, torej s 4 urami in 48 minutami zamude.
Uredba v 5. členu določa, da imajo potniki v letalskem prometu pravico do odškodnine v primeru odpovedi leta, ki jim jo mora plačati dejanski letalski prevoznik. Določba točke (c) prvega odstavka 5. člena Uredbe sicer govori o odpovedih letov, vendar pa je Sodišče EU v zadevi Sturgeon vzpostavilo sodno prakso, da se v primeru, ko prihod letala v namembno letališče presega tri ure od prvotno predvidenega pristanka letalskega prevoznika (t. i. velika zamuda), let ne obravnava več kot zamujen, temveč kot odpovedan. Po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU se tako zamuda letalskega prevoznika, ki je večja od treh ur, smatra kot odpoved leta in je treba potnike, katerih let ima takšno zamudo, izenačiti s potniki, katerih let je bil odpovedan. Oboji imajo pravico do odškodnine, kot jo določa prej omenjeni člen Uredbe in v višini, kot jo določa 7. člen Uredbe.
Potnika sta v tem primeru pred slovenskim sodiščem vložila tožbo za izplačilo odškodnine po Uredbi. Slovensko sodišče je tožbo potnikov obravnavalo na podlagi določil o pristojnosti po Uredbi (EU) 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba), ki določa alternativno pristojnost bodisi po sedežu letalske družbe bodisi po kraju odhodnega letališča ali pa po kraju prihodnega letališča. Letalski prevoznik je v sporu nasprotoval z argumentoma, da tožnika nista zatrjevala obstoja škode in da je zahtevek v vsakem primeru zastaran. Zahtevek je bil namreč vložen po poteku dveletnega zastaralnega roka, ki ga določata Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz (Montrealska konvencija) in Zakon o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu (ZOSRL), na katera se je skliceval letalski prevoznik v konkretnem pravdnem postopku.
V sporu na strani potnikov sem zavzela stališče, da je za zatrjevanje obstoja škode dovolj zatrjevanje dejstva zamude in da se za razlago predpostavk odškodninske odgovornosti v tem primeru uporablja izključno Uredba ter da se Obligacijski zakonik uporablja le za vprašanje zastaranja teh zahtevkov.
Predpostavke za odškodninsko odgovornost po Uredbi
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
