Zakaj ne bi rojstni kraj, njegovi podjetniki in Slovenija na splošno imeli kaj od prve dame ZDA, saj je Melania vendar "naša"!? Ali res ne smemo uporabiti imena, priimka in podobe nekoga v komercialne namene, ne da bi ta posameznik v to privolil?
Prepoznavnost posameznika
Prepričana sem, da je nejevera bolj posledica razmišljanja o konkretni osebi kot pa splošnega razmisleka. Če si zastavimo podobno vprašanje glede komercialne uporabe fotografije na primer Petra Prevca, je vsakomur nekako jasno, da to vendarle ne gre kar tako. Gorenjka na svojo čokolado ne bo dala fotografije Tine Maze, pa čeprav bi jim to gotovo koristilo, saj je slavna smučarka v očeh javnosti povezana ravno s čokolado. Komercialni odnosi s sponzorji so nam torej jasni.
Verjetno tudi ni nikogar, ki bi pomislil, da sme kar brez vprašanja izdelke poimenovati po na primer politikih ali pa popularnih glasbenih izvajalcih. Potica Slavka Avsenika se čisto lepo sliši, mar ne? Po drugi strani pa poimenovanje po osebnem imenu, ki ne budi nobenih asociacij, ni problematično. Ob sedežni garnituri Mojca (ja, res obstaja) nihče ne pomisli na kako določeno Mojco.
Uporaba prepoznavne podobe vsakega človeka je samo njegova. Osebnostna pravica vsakega posameznika je, da odloča o tem, ali in koliko je bo prepustil v komercialno rabo. Pri tem sploh ni nujno, da gre za materialni interes posameznika. Vsakdo ima pravico sam odločati, s kakšne vrste izdelki ali storitvami se ga bo povezovalo.
Večina ljudi je nedvoumno prepoznavna po svoji fotografiji. Veliko jih je povsem prepoznavnih po imenu in priimku. Eni v lokalnem okolju, drugi v svoji državi, nekateri po vsem svetu. Majhno število posameznikov je globalno prepoznavnih že samo po imenu (ali priimku): Cher, Rihanna, Ronaldo, Messi, Adele ... Meja dopustnega je torej odvisna tudi od prepoznavnosti posameznika.
Primer Marlene Dietrich
Pa to ni le teoretična osebnostna pravica, ampak je bilo o njej že večkrat odločeno v povsem konkretnih primerih. Zelo zanimiva je sodba Vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije iz leta 1999 glede uporabe imena slavne Marlene Dietrich.
Dediči slavne igralke so namreč vložili tožbo proti producentom muzikala z naslovom Marlene, ki so med drugim prodali pravico uporabe imena Marlene skupaj s podpisom in fotografijo slavne igralke koncernu Fiat, proizvajalcem kozmetike Ellen Betrix pa pravico uporabe risbe Marlene Dietrich za reklamiranje njihovih izdelkov. Pri tem so se sklicevali na umetniško svobodo, ki dovoljuje objave o javnih osebah v obliki umetniških del, pa tudi na poročanje o njih v okviru pravice do svobode izražanja.
Sodišče je v podrobni obrazložitvi pojasnilo vrsto pravnih vprašanj glede osebnostnih pravic, zlasti v povezavi z materialnimi pravicami, ki iz njih izhajajo. Ker je bila Marlene Dietrich tedaj že pokojna, je precejšen del sodbe namenjen presoji, ali in kateri del osebnostnih pravic ostane v veljavi tudi po smrti.
Povsem jasno pa je nemško Vrhovno sodišče zapisalo, da
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
