Snovalci Bele knjige pokojnino definirajo kot "... odraz zavarovančevega dela in plačila prispevkov, kar naj mu zagotavlja dohodek v času, ko si ga sam z dohodkom iz dela ni več zmožen zagotavljati.'' Ker nam študije spolov kažejo, da so življenjski in karierni poteki moških in žensk različni, te razlike pa ne izhajajo samo iz osebnih izbir (ki niso nujno svobodne, ampak so lahko družbeno in kulturno determinirane), pač pa tudi iz strukturnih neenakosti žensk na trgu dela, na katere ima ključen vpliv spolno asimetrična porazdelitev odgovornosti za neplačano delo v družini, predstavlja pokojninski sistem pomemben mehanizem redistribucije sredstev za zagotavljanje ekonomske neodvisnosti žensk v starosti.
Redistribucija med moškimi in ženskami je bila doslej omogočena s pozitivnimi ukrepi, ki so za ženske določali krajšo delovno dobo in višji odmerni odstotek za izračun pokojnine kot izravnavo za neenakosti, ki izvirajo iz kulturno, tradicionalno in zgodovinsko pogojenih različnih družbenih vlog in posledično neenakosti na trgu dela. O utemeljenosti pozitivnih ukrepov se je l. 1999 pozitivno izreklo tudi Ustavno sodišče. Pokojninska reforma iz l. 2012 je začela ukinjati pozitivne ukrepe z izenačevanjem dolžine delovne dobe (40 let za moške in ženske), kar bo stopilo v polno veljavo l. 2019.
Kot je navedeno v utemeljitvi zakona, je izenačitev upokojitvenih pogojev za moške in ženske priporočljiva zaradi daljše pričakovane življenjske dobe žensk, zaradi potrebe po formalni in legalni izenačitvi spolov in zato, ker različni upokojitveni pogoji za ženske prispevajo k nižjim pokojninam in k višji stopnji tveganja revščine za ženske. Aktualna pokojninska reforma pa predvideva popolno ukinitev pozitivnih ukrepov za ženske, torej tudi izenačitev odmernega odstotka za izračun pokojnine (ta naj zaradi izenačitve delovne dobe ne bi bil več upravičen), k čemer naj bi Slovenijo - tako Bela knjiga o pokojninah - zavezoval evropski pravni red. Projekcije učinka odprave višjega odmernega odstotka za ženske v povezavi s prehodom na 34-letno obdobje kot osnovo za izračun pokojnine in uvedbo točkovnega sistema, ki naj bi zagotavljal večjo povezanost med vplačanimi prispevki in višino pokojnine, pokaže, da bi bila v tem primeru višina pokojnin pri moških ugodnejša kot je odmera po ZPIZ-2, medtem ko bi bilo za ženske znižanje že tako v primerjavi z moškimi nižjih pokojnin precejšnje. Bela Knjiga pripoznava, da bi se ob izenačitvi odmernega odstotka pojavilo vprašanje zagotavljanja socialne varnosti (nekaterih) žensk.
Ob tem je potrebno izpostaviti, da Slovenija kljub pozitivnim ukrepom v pokojninskem sistemu beleži eno najvišjih stopenj revščine starejših žensk v EU: leta 2013 je na lestvici ekonomske neenakosti po spolu v starosti (primerjava stopnje revščine žensk s stopnjo revščine moških pri starosti 75+) zasedala drugo mesto v EU, takoj za Litvo. V tem letu je v populaciji starejših žensk (starih 65+) vsaka četrta ženska (in vsak osmi moški) živel/a v revščini. V letu 2015 je stopnja tveganja revščine za populacijo 65+ za moške dosegala manj kot 11 %, za ženske pa skoraj 22 %, torej še enkrat višje.
Kljub visoki stopnji revščine starejših žensk pa je bila v 'Svetlikovi socialni reformi' l. 2012 ukinjena državna pokojnina, do katere so bile upravičene osebe stare 65+, ki niso imele dovolj delovne dobe in vplačanih pokojninskih prispevkov. Med prejemniki državne pokojnine je bilo l. 2011 12.935 žensk in 1.237 moških, kar pomeni, da je ta ukrep prizadel predvsem starejše že revne ženske, ki se v svojem aktivnem obdobju niso vključevale v plačano delo, ker so opravljale ekonomsko neovrednoteno, čeprav za družbeno reprodukcijo nujno potrebno neplačano družinsko delo.
Spremenjeni zakon določa, da obstoječi prejemniki državne pokojnine lahko poslej prejemajo denarno socialno pomoč. Vendar socialna pomoč ni več individualna pravica kot je bila državna pokojnina, pač pa se upravičenost do denarne socialne pomoči ugotavlja na podlagi dohodkov in premoženja vseh članov/ic gospodinjstva. Ne samo, da socialna pomoč prejemnice stigmatizira in da je vračljiva iz dediščine (kar državna pokojnina ni bila), pač pa ženske, ki zaradi preseganja dohod-kovnega cenzusa upravičenosti do socialne pomoči zaradi dohodkov partnerja do nje niso upravičene, postavlja v položaj ekonomske odvisnosti od partnerja ali drugih članov gospodinjstva. To pa je tako za položaj žensk kot za enakost spolov v Sloveniji velik korak nazaj.
Študije med drugim pričajo o korelaciji med stopnjo nasilja nad ženskami in njihovo ekonomsko odvisnostjo od partnerja in dejansko Inštitut RS za socialno varstvo v evalvaciji učinkov 'Svetlikove socialne reforme' poroča - sicer na pričakovano spolno nevtralen način - o porastu nasilja nad starejšimi s strani njihovih družinskih članov. Vse to pomeni, da imamo v Sloveniji (vsaj) tri probleme: visoko ekonomsko neenakost med moškimi in ženskami v starosti; velik delež starejših revnih žensk; ter spolno neobčutljive in neinformirane socialne politike, ki resno poslabšujejo položaj žensk.
V prispevku obravnavamo spolni pokojninski razkorak, ki je šele nedavno postal politična in raziskovalna tema v EU. Pri tem izhajamo iz predpostavke, da je spol kot analitska kategorija pomemben pri preučevanju ekonomskih neenakosti in socialnih politik, ker prevladujoči pristopi v ekonomskem raziskovanju spregledajo prepletajočo naravo zasebne in javne sfere in razlike med spoloma izključujejo iz analize. Na podlagi dostopnih podatkov najprej predstavimo spolni pokojninski razkorak v EU in Sloveniji, v drugem delu podatke sociološko interpretiramo z vidika še vedno obstoječih strukturnih neenakosti med moškimi in ženskami ter v zaključku reflektiramo pomen pokojninskega sistema za ekonomsko neodvisnost žensk v starosti.
Nadaljevanje članka >> Majda Hrženjak: Ekonomska neenakost žensk z vidika spolnega pokojninskega razkoraka, Delavci in Delodajalci, 2016, št. 4
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
