Obravnavana je Enajsta direktiva o razkritjih podružnic, ki je bila sprejeta z namenom zahteve in poenotenja publicitete glede podružnic. Predstavljena je tudi ureditev podružnic v slovenskem pravnem redu in usklajenost slovenske nacionalne zakonodaje z zakonodajo EU.
1. Uvod
Ustanavljanje podružnic pomembno vpliva na gospodarsko dejavnost v Evropski uniji, za podjetja pa je to dober način širitve njihove poslovne mreže na mednarodno raven, v druge države, kjer jim je omogočen dostop do velikega števila potencialnih strank in novih trgov. Podružnice tako podjetju omogočijo širjenje dejavnosti na nove trge, s tem pa lažje izvajanje proizvodnih, prodajnih in tržnih dejavnosti, širši pregled nad dogajanjem na trgu ter posledično tudi lažje in hitrejše prilagajanje spremembam na trgu.
Namen tega članka je raziskati pravila ustanavljanja in pravno ureditev delovanja podružnic družb, ki pripadajo eni državi članici EU, v drugih državah članicah EU po sodni praksi Sodišča EU in zakonodaji EU, pri čemer se osredotočam tudi na pravno ureditev podružnic v Sloveniji. EU se je s primarno in sekundarno zakonodajo trudila podjetjem odpreti možnosti razširitve v druge države članice z ustanavljanjem podružnic, vendar je še vedno precej nasprotij med nacionalnimi zakoni in zakonodajo EU. Cilj tega dela je ugotoviti skladnost slovenske zakonodaje s sodno prakso Sodišča EU in drugo zakonodajo EU, predvsem z Enajsto direktivo. Pogosti so tudi primeri, ko nacionalne zakonodaje posegajo v pravico do svobode ustanavljanja, zato želim raziskati, ali je slovenska pravna ureditev skladna s pravico do ustanavljanja ali jo kakorkoli omejuje.
V članku je uvodoma predstavljen pojem podružnice, nato je v prvem delu obravnavana sodna praksa Sodišča EU, ki je pomembno vplivala na pravila pri ustanavljanju podružnic družb iz ene države članice v drugih državah članicah. V nadaljevanju je predstavljena Enajsta direktiva, ki je bila sprejeta z namenom zahteve in poenotenja publicitete glede podružnic. Na koncu je obravnavana še ureditev v slovenskem pravnem redu, v sklepnih mislih pa opravljena analiza, v kolikšni meri je nacionalna zakonodaja ustrezna in usklajena z zakonodajo EU.
2. Podružnica - pojem in značilnosti
2.1. Definicija podružnice
Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne navaja definicije podružnice, pač pa v 31. členu najdemo določbo, da ima družba možnost ustanoviti podružnice, ki so ločene od sedeža družbe. Opredelitev podružnice tako lahko najdemo le v poslovni praksi, ki se je razvijala in utrjevala skozi leta, in sicer je podružnica splošno pojmovana kot notranja organizacijska enota družbe in pomeni poseben način organizacije poslovanja družbe, pri katerem je določena enota teritorialno ločena od sedeža družbe oziroma kraja, kjer se pretežno vodijo posli družbe.
2.2. Glavne značilnosti podružnice
Podružnica s pravnega vidika ni samostojna entiteta, temveč je le lokacijsko in organizacijsko ločena poslovna enota matičnega podjetja, ki v pravnem prometu nastopa v imenu matičnega podjetja in za njegov račun. Ima sicer določeno stopnjo samostojnosti, vendar ob prenehanju matične družbe ne more neodvisno nadaljevati svoje dejavnosti. Praviloma deluje le v okviru matičnega podjetja in po zakonih, ki veljajo v državi, iz katere izvira matica. V državi, v kateri deluje, ima navadno pooblaščenega predstavnika, ki ima v tej državi tudi stalno prebivališče. Pri ustanovitvi podružnice ustanovitveni kapital navadno ni potreben, zadostuje že vpis v sodni register države, kjer se podružnica ustanavlja. Podružnica je registrirana le za dejavnosti, za katere je registrirana matična družba.
Razlikovati moramo med podružnicami in drugimi oblikami "dislociranih enot družb", kot so na primer:
a) Hčerinska družba
Je samostojna pravna oseba, kar pomeni, da matično podjetje ni odgovorno za poslovne dogovore, ki jih sklene hčerinsko podjetje. To zagotavlja določeno stopnjo zaščite za ustanovitelja. Hčerinsko podjetje ima sedež v tuji državi in se v tej državi večinoma šteje kot domače podjetje. Matično podjetje je lahko njen ustanovitelj ali pa večinski lastnik in nosilec upravljavskih pravic. Hčerinska družba je od matice odvisna le v ekonomskem in posledično strateškem smislu, sicer pa deluje povsem samostojno in v okviru korporacijskih, gospodarskih, davčnih in statusnih značilnosti pravnega okolja, v katerem je bila ustanovljena. Tudi ustanovitev hčerinske družbe poteka v skladu s pravom države, v kateri ima to novoustanovljeno podjetje sedež.
Razlike med podružnico in hčerinsko družbo so predvsem naslednje:
- Podružnica ni pravno ločena od matične družbe v tujini, zato je podvržena lokalnim zakonom, ki veljajo za matično družbo. Ker pa posle opravlja samostojno, mora biti zavedena v poslovnem registru države, kjer je ustanovljena. Za hčerinsko družbo je obvezno, da se vpiše v register družb in da spoštuje pravila minimalnega ustanovnega kapitala, medtem ko za ustanovitev podružnice osnovni kapital načeloma ni potreben. Hčerinska družba mora skozi iste registracijske postopke kot družba z omejeno odgovornostjo v državi, kjer je ustanovljena, zanjo velja lokalno pravo.
- Ustanovitev podružnice je običajno cenejša in formalno enostavnejša možnost, tudi z vidika davčnih obveznosti, medtem ko je ustanovitev hčerinske družbe načeloma dražji projekt.
- Upniki hčerinske družbe so manj zaščiteni v primeru, če postane hčerinska družba insolventna, saj matično podjetje ne odgovarja za njene dolgove. Pri podružnici za njene obveznosti do upnikov odgovarja matično podjetje.
b) Poslovna enota
Turk navaja, da tako podružnica kot poslovna enota nimata statusa pravne osebe, vendar pa je razlika v tem, da je treba podružnico vpisati v sodni register, ki ga vodi sodišče, poslovno enoto pa priglasiti v Poslovni register Slovenije, ki ga vodi AJPES. Poslovno enoto se ustanovi takrat, ko podjetje svojo dejavnost opravlja na drugem naslovu, ki ni sedež podjetja.
c) Predstavništvo
Predstavništvo v tuji državi ima navadno pooblastilo, da nastopa v imenu matičnega podjetja in za njegov račun, deluje pa predvsem kot komunikacijsko orodje med matičnim podjetjem in tujim trgom. Njegov namen je zbiranje in posredovanje informacij o poslovnih priložnostih tako za matično podjetje kot za morebitne poslovne partnerje, pospeševanje uvoza in izvoza ter izvajanje tehnične in finančne podpore pri sodelovanju med matičnim podjetjem in podjetji v tujini. Predstavništvo se ne ukvarja s komercialnimi posli in tako ne ustvarja prihodkov. Večina tujih pravnih redov njegovega statusa ne ureja in ne opredeljuje posebej, a ker nima statusa pravne osebe, ne more samostojno nastopati v lokalnem poslovnem prometu.
d) Franšiza
Pri franšizingu gre za tesno in stalno sodelovanje med pravno in finančno ločenimi in samostojnimi podjetji - franšizorjem in posameznimi franšiziji. Pri tem franšizor daje posameznemu franšiziju pravico, da uporablja njegovo blagovno znamko, know-how, poslovne in tehnične metode, sistem postopkov in druge pravice, ki izhajajo iz intelektualne lastnine. Hkrati franšizor nalaga franšiziju, da posluje v skladu s franšizorjevim konceptom. Franšizor pa jim pri tem zagotavlja stalno poslovno in tehnično pomoč na način in za čas, kot ju določa franšizna pogodba, ki sta jo s tem namenom sklenila franšizor in franšizij.
3. Splošno o pravni podlagi za ustanavljanje podružnic v Evropski uniji in v Sloveniji
Jerič navaja, da gre pri ustanavljanju podružnice podjetja iz ene države članice v drugi državi članici za navzkrižje vsaj dveh pravnih redov držav članic (korporacijska zakonodaja države članice, ki ji pripada matična družba, in korporacijska zakonodaja države članice, kjer je ustanovljena podružnica) in pravnega reda EU, ki pa je nadrejen posameznim nacionalnim pravnim redom. Pravo EU, ki ureja področje podružnic, je Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (PES) iz leta 1952, ki je bila kasneje enako kot tudi Maastrichtska pogodba oziroma Pogodba o Evropski uniji (PDEU) iz leta 1993 spremenjena z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati leta 2009.
Za pravno ureditev ustanavljanja gospodarskih družb in podružnic v EU so torej kot primarna zakonodaja pomembne določbe PDEU, ki urejajo pravico do svobodnega ustanavljanja, in sicer členi od 49 do 54 PDEU. Velik pomen imajo številne sodbe Sodišča EU v zvezi z ustanavljanjem podružnic v drugih državah članicah, ki so tesno povezane z uresničevanjem pravice do ustanavljanja po PDEU.
Poleg PDEU področje podružnic na ravni EU ureja tudi sekundarna zakonodaja - številne uredbe in direktive, od katerih je najpomembnejša Enajsta direktiva Sveta z dne 21. decembra 1989 o razkritjih podružnic, ki jih v državi članici odprejo nekatere oblike družb, za katere velja zakonodaja druge države. Direktiva je začela veljati 3. januarja 1990, njen namen pa je harmonizacija publicitetne zahteve glede podružnic v vseh državah članicah. Direktiva je bila implementirana tudi v ZGD-1, ki ureja temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb in tako med drugim odreja tudi nacionalno pravno podlago za ustanavljanje in pravno ureditev podružnic na slovenskem ozemlju.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.