Posebnost mediacije je tudi njena fleksibilnost, saj je mediacijo mogoče poljubno spreminjati in jo prilagajati značilnostim in potrebam posamičnega spora. Mediacija je kot način reševanja sporov v znanstvenih prispevkih obsežno obravnavana in je tudi predmet številnih razprav. Naredili smo korak naprej v to smer in analizirali že zaključene mediacije ter primerjali teoretična izhodišča z izsledki raziskave.
Analizirali smo zaključene mediacije v letih 2013 in 2014 na Delovnem sodišču v Kopru, in sicer tako, da smo pod drobnogled vzeli 98 zaključenih mediacij v letu 2013 in 76 zaključenih mediacij v letu 2014. Vsak primer smo posebej pregledali glede na stranke, predmet spora in trajanje mediacije. Več podatkov zaradi zaupnosti postopkov ni bilo na voljo. Rezultati analize zaključenih mediacij na Delovnem sodišču v Kopru v obravnavanem obdobju izpostavljajo skupne značilnosti in posebnosti teh mediacij.
V prvem delu prispevka smo s teoretičnega vidika opredelili sodišču pridruženo mediacijo ter učinek mediacije na tek rokov in njeno plačljivost. V nadaljevanju smo strokovno opredelili dovoljena mediacijska razpolaganja strank in posebnosti mediacije v delovnih sporih. V zadnjem delu prispevka smo podrobneje analizirali rešene mediacije.
Sodišču pridružena mediacija
Pred sprejetjem Zakona o alternativnem reševanju sodnih sporov (ZARSS) so sodišča že ponujala strankam v sodnem postopku reševanje sporov s pomočjo mediacije v okviru programa posameznega sodišča. Program je bil vzpostavljen na skopih pravnih podlagah. Materialnopravna podlaga je bila prvi odstavek 11. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določa, da si mora sodišče prizadevati opraviti postopek brez nepotrebnega zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. V 271. členu ZPP določa, da lahko sodnik med pripravami na glavno obravnavo sprejme na zapisnik sodno poravnavo. Pomembna za razbremenitev sodišč, zmanjševanje sodnih zaostankov in spodbujanje strank k uporabi alternativnih oblik reševanja sporov je bila novela ZPP iz leta 2002. Procesnopravno podlago za izvajanje mediacij na sodišču pred sprejetjem ZARSS sta predstavljala 60. člen Zakona o sodiščih (ZS) in 171. člen Sodnega reda (SR), ki določata dolžnost predsednika sodišča, da ob povečanem številu nerešenih zadev oziroma ob zaostankih sprejme program reševanja zadev.
Konkretno zakonsko podlago so programi na sodiščih dobili s sprejetjem ZARSS. Zakonsko podlago dopolnjujeta tudi Pravilnik o mediatorjih v programih sodišč in Pravilnik o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč. Sodišča so za celovito izvajanje programa morala pripraviti tudi program alternativnega reševanja sporov, navodila za izvajanje postopkov mediacije, etična načela za mediatorje in druge potrebne dokumente.
Izraz sodišču pridružena mediacija se uporablja za tiste mediacije, ki se izvajajo v povezavi s sodišči. Pri tej obliki mediacije ima dejavno vlogo sodišče, kar se kaže v določitvi zadev, ki se rešujejo z alternativnim reševanjem sporov, izboru in usposabljanju mediatorjev in logistični podpori sistema. Cilj sodišča je, da je skladno s svojim poslanstvom, to je reševanje sodnih sporov, usmerjeno k temu, da se konkreten sodni spor reši pozitivno in mirno. Nadaljnji cilji sodišča so še hitro in učinkovito reševanje sodnih sporov, zmanjšanje obremenitev sodnikov in sodišča, zmanjšanje števila sporov in sprememba kulture reševanja sporov. S sodišču pridruženo mediacijo se rešujejo le spori, ki so že pravno definirani, v zadevi je vložena tožba in že podan odgovor na tožbo, vključeni so odvetniki, lahko je predlagan in celo delno izpeljan dokazni postopek. Rešitev, ki jo mediator pripravi skupaj s strankami v obliki sodne poravnave in ki jo podpiše sodnik, ima izvršilni naslov in mora biti formalnopravno pravilna. Uspešne mediacije se zaključijo z umikom tožbe ali s podpisom sodne poravnave.
Sodišču pridružena mediacija poteka "pod okriljem" sodišča, tudi če ni del sodnega postopka, je z njim povezana. Za uspešno izvajanje mediacij je zelo pomembna dobra organiziranost programa. Stranke v mediaciji so prepričane, da se bodo nekateri standardi in načela pravosodnega sistema spoštovala tudi v mediaciji. Sodišča zagotavljajo dobro izvajanje mediacij s profesionalnimi standardi mediatorjev, s stalnim izobraževanjem mediatorjev, sodnikov in ne nazadnje tudi sodnega osebja ter s spremljanjem uspešnosti programa.
Obstajata dva načina napotitve na mediacijo. Stranki o možnosti, da lahko spor rešita v postopku mediacije, obvesti sodišče z brošuro, ki se pošlje rutinsko obema strankama v fazi, ko se toženi stranki pošlje tožbo v odgovor. Druga možnost je, da se stranki o tem seznanita na naroku, ko jima sodnik, ki mu je zadeva dodeljena v rednem sojenju, poda informacijo o programu in mediaciji kot o načinu reševanja sporov.
Če stranke soglašajo z mediacijo, sodišče prekine sodni postopek za čas, ki ne sme biti daljši od treh mesecev, in stranke napoti na mediacijo, kar je v skladu z Direktivo 2008/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta o nekaterih vidikih mediacije v civilnih in gospodarskih sporih (direktiva). Direktiva v 13. točki uvodnih izjav dopušča možnost določanja omejitev trajanja sodišču pridružene mediacije. Prekinitev sodnega postopka zaradi napotitve na mediacijo ni omejena na določeno fazo postopka, ampak je mogoča kadarkoli med postopkom. Prekinitev postopka ima posledice, ki so določene v 207. členu ZPP.
Na podlagi 3. člena Zakona o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah (ZMCGZ) se mediacija začne, ko sodišče prejme zadnje soglasje stranke za mediacijo. Ta datum je pomemben zaradi določb ZARSS, iz katerih izhaja, da je treba postopek mediacije končati v treh mesecih.
Konec mediacije opredeljuje ZMCGZ v 13. členu, ki določa, da se lahko mediacija konča z dnem sklenitve sporazuma, z iztekom roka za sporazum o imenovanju mediatorja, z dnem izjave mediatorja, da nadaljevanje postopka ni smiselno, in z dnem izjave strank, da je postopek zaključen.
Učinek mediacije na tek rokov
Direktiva v 8. členu določa, da morajo države zagotoviti, da stranke, ki so izbrale mediacijo, zaradi teka zastaralnih in prekluzivnih rokov v tem času ne izgubijo možnosti uvedbe sodnega postopka ali arbitraže.
Zastaranje zahtevka, ki je predmet mediacije, med trajanjem mediacije ne teče. Če je mediacija zaključena brez sporazuma o rešitvi spora, se zastaranje nadaljuje od trenutka tako zaključenega postopka. Čas, ki je pretekel pred začetkom mediacije, se všteje v zastaralni rok. Če je s posebnim predpisom določen rok za vložitev tožbe v zvezi z zahtevkom, ki je predmet mediacije, se ta rok ne izteče prej kot 15 dni po koncu mediacije.
Zakon ne določa podaljšanja vseh prekluzivnih (materialnih in procesnih) rokov, temveč le prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Zakon tudi ne določa zadržanja ali pretrganja prekluzivnih rokov ali odložitve začetka teka, ampak določa pogojno podaljšanje. Če je mediacija opravljena znotraj prekluzivnega roka in po koncu mediacije ostane več kot 15 dni do prekluzije, pride do nje na isti dan, kot če mediacije ne bi bilo. Če bi do prekluzije prišlo med trajanjem mediacije ali pred potekom 15 dni po koncu mediacije, pa bi pravica vložiti tožbo prekludirala šele s potekom 15 dni po koncu mediacije.
Plačljivost mediacije
V sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi krije nagrado mediatorja in njegove potne stroške sodišče. V vseh ostalih sporih pa sodišče krije le nagrado mediatorju za prve tri ure mediacije, nagrado za sporazum, če je do sporazuma prišlo v prvih treh urah, in potne stroške mediatorja. Plačljivost mediacij ureja Pravilnik o nagradi in povračilu potnih stroškov mediatorjem, ki delujejo v programih sodišč. Plačljivost mediacije ima spodbudne učinke na stranke. Zaradi plačljivosti mediacij je zaznati manj preložitev mediacijskih srečanj, prav tako so stranke odgovornejše do mediacij in do mediatorjevega dela.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
