Čeprav se namen kaznovanja in najvišja zagrožena kazen morebiti zdita le načelni in v praksi manj pomembni vprašanji, se je v preteklosti tako v tujini kot tudi pri nas izkazalo, da prav ta vprašanja dajejo ton in usmeritev celotnemu sistemu. Vemo, da se kaznovalna politika ustvarja na treh ravneh - zakonodajni, sodni in upravni -, a prav zakonodajna je tista, ki lahko začrta smer in omejitve ostalima dvema.
Namen kaznovanja
Do namena kaznovanja imamo v Sloveniji nenavaden odnos: staro opredelitev iz prejšnje države smo ob vzpostavitvi novega KZ enostavno črtali, ob tem pa v novi kazenski zakonodaji pustili pomembno vrzel. Tak odnos je nenavaden zato, ker številne raziskave ugotavljajo, da je ureditev namena kaznovanja eden izmed temeljnih pogojev za spoštovanje načela enakosti pri kaznovanju. Le enotna temeljna pravila sodnikom omogočajo skupno izhodišče, na podlagi katerega sprejemajo posamezne odločitve.
V Sloveniji so od sprejema kazenskega zakonika leta 1994 vrzel, ki je ostala po črtanju deloma ideološke določbe o namenu kaznovanja v socialistični družbi, razmeroma uspešno zapolnjevala sodišča z vzpostavitvijo dvojnega kriterija - pravičnosti in smotrnosti. Vendar pa odločanje o namenu kaznovanja nikakor ni stvar individualizacije sankcije, za katero je pristojno sodišče, temveč gre za širše vprašanje kaznovalne politike, za katero ne more in ne sme prevzeti odgovornosti individualni sodnik, temveč zakonodajalec in družba na splošno. Na pomen takšnega načelnega urejanja že dlje časa opozarjajo tudi mednarodni dokumenti.
Predlagano besedilo, ki naj bi z novelo KZ-1E napolnilo to vrzel, se glasi:
"S kaznovanjem po določbah tega zakonika država varuje temeljne vrednote in načela pravnega reda, vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj, predvsem pa ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja omogoča, da se storilcu z ustrezno sankcijo omogoči dostojna vključitev v skupno družbeno okolje."
Besedilo ni tako neposredno in jasno, kot ga poznajo nekatere druge ureditve, vendar se da iz njega kljub temu izluščiti namene kaznovanja, kot jih običajno opredeljuje teorija: prevencijo, retribucijo in rehabilitacijo. Da je v besedilu zajetih več različnih namenov kaznovanja, ni nenavadno, niti posebej problematično. V sodobnih kaznovalnih sistemih praktično ni moč najti ureditve, kjer bi bil namen kaznovanja en sam; obe skrajnosti - absolutna in utilitaristična - sta v tem smislu preseženi in se ne pojavljata več. Zaradi koherentnosti in jasnosti sistema pa je v vseh primerih kombiniranja različnih namenov nujna ustrezna vzpostavitev hierarhije med njimi. V predlaganem besedilu takšna hierarhija ni povsem očitna, pa vendar jo je mogoče s klasičnimi metodami interpretacije po mojem mnenju dovolj jasno razbrati.
Z besedico "predvsem" je na prvo mesto med nameni kaznovanja skladno s slovenskim penološkim izročilom postavljena rehabilitacija. Rehabilitativni namen je tesno povezan s kriterijem "smotrnosti", ki ga je vzpostavila sodna praksa, kaže pa na zavedanje države, da kazen ne more biti sama sebi namen, temveč mora biti napolnjena s prizadevanji za kar najbolj "smotrno" sankcijo, ki omogoča polno vključitev storilca v skupnost. Vendar besedilo ne vzpostavlja rehabilitacije niti kot edini niti kot vseobsežni namen. Na eni strani z dodatkom "ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca kaznivega dejanja" postavlja jasne meje rehabilitativnim ukrepom države in se tako izogne težavam, v katere je v drugi polovici prejšnjega stoletja pripeljala pretirana želja po spreminjanju obsojencev.
Po drugi strani z besedilom pred besedico "predvsem" poudarja druge elemente namena kaznovanja. Med njimi je v delu, ki govori o varovanju temeljnih vrednot in načel pravnega reda, mogoče zaznati idejo pozitivne generalne prevencije, pri kateri je v ospredju vnovična potrditev (reafirmacija) kršenih pravnih norm in vzpostavitev zaupanja v delovanje pravnega sistema. Pri tem je pomembno opozoriti, da je ta namen sankcij (lahko) izpolnjen že s samim izrekom sankcije, ki deluje (specialno in generalno) preventivno z utrjevanjem obstoječih pravnih pravil.
V duhu bolj klasične generalne in specialne prevencije lahko beremo tudi zatrjevanje, da država s kaznovanjem "vzpostavlja zavedanje storilca kaznivega dejanja in drugih o nedopustnosti izvršitve kaznivih dejanj", pri čemer je pomembno, da ta namen kaznovanja ni določen kot temeljni. To je skladno z ugotovitvami številnih študij o praktičnih vidikih prevencije (predvsem v luči zastraševanja), ki ugotavljajo, da je dejanski učinek zastraševanja izjemno majhen, poleg tega pa tudi načelno vprašljiv.
Dodatno pa lahko ob seciranju besedila iz zgornjega navedka (nedopustnost) izluščimo tudi družbeno obsodbo dejanja, ki nas pripelje do zadnjega obravnavanega namena kaznovanja - retributivizma (povračilnosti). Očitek storilcu predstavlja enega izmed osnovnih elementov sodobnega retributivističnega pogleda na kaznovanje. Tak očitek na eni strani opozarja na pomembnost kršene vrednote, na drugi strani pa v storilcu kaznivega dejanja vidi odgovornega nosilca ravnanja, na katerega je očitek sploh mogoče nasloviti. Na ta način je poudarjen negativen odnos do dejanja (in ne do storilca!), ki pa ga omejujejo drugi nameni, izkazani v določbi.
Nadaljevanje članka > dr. Mojca M. Plesničar: Nov veter v slovenski kaznovalni politiki? Dva poudarka iz predloga novele KZ-1E ali na portalu Pravna praksa, 2016, št. 41-42.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
