1. Uvod
Če dolžnik krši svojo pogodbeno obveznost, mora povrniti škodo, ki je zaradi tega nastala upniku. Pri odškodninski odgovornosti za kršitev pogodbe je poleg vprašanja temelja odgovornosti in s tem povezane možnosti dolžnikove razbremenitve bistveno predvsem vprašanje, do kam seže dolžnikova odgovornost. Obseg odgovornosti je tako v pogodbenem kot v nepogodbenem (deliktnem) odškodninskem pravu treba omejiti, sicer lahko pride do povsem neuravnoteženih rezultatov. Gre za vprašanje, katere izmed nastalih izgub lahko še pripišemo kršilcu in katere mora nositi oškodovanec sam. Medtem ko v nepogodbenem pravu omejitve obsega odgovornosti dosegamo predvsem z uporabo teorij o vzročni zvezi, zlasti s teorijo o adekvatni vzročnosti, je pristop pogodbenega prava nekoliko drugačen: dolžnik upniku načeloma ni dolžan povrniti vse škode, ki je posledica kršitve pogodbe, ampak le tisto škodo, ki jo je oziroma bi jo bil moral dolžnik vnaprej predvideti. V sistemu pogodbene odgovornosti, ki ne temelji na krivdi - kakršen je tudi sistem pogodbene odgovornosti v OZ -, je načelo predvidljivosti škode najpomembnejše merilo pripisovanja škode oziroma njenega obsega dolžniku.
Načelo predvidljivosti iz prvega odstavka 243. člena OZ je poznal že jugoslovanski ZOR (prvi odstavek 262. člena), ki je glede koncepta pogodbene odškodninske odgovornosti sledil za tiste čase zelo sodobnemu unificiranemu pravu prodajne pogodbe, tj. haaškemu Enotnemu zakonu o prodaji. Danes je to načelo široko sprejeto, ne le v pravu številnih držav, ampak tudi v naslednici haaškega prava mednarodne prodaje, Dunajski konvenciji ZN o mednarodni prodaji (CISG), ter v sodobnih modelih pogodbenega prava, kakršna so recimo Načela evropskega pogodbenega prava (PECL, člen 9:503), Načela UNIDROIT za mednarodne gospodarske pogodbe (člen 7.4.4), ter v Osnutku Skupnega referenčnega okvira (DCFR, člen III.-3:703) in Osnutku Skupnega evropskega prodajnega prava (CESL, člen 161). Zato je mogoče v zvezi z določbami OZ uporabljati tudi literaturo in sodno prakso, ki sta nastali na podlagi teh ureditev. To je posebej pomembno za izjemno majhen in mlad pravni red, kakršen je slovenski, v katerem se pogodbeno pravo ne more razvijati na enak način kot v večjih državah z živahnejšim gospodarstvom in daljšo pravno tradicijo. Pravo EU pogodbene odškodninske odgovornosti neposredno ne ureja.
Prispevek oriše temeljna načela slovenskega pogodbenega odškodninskega prava s poudarkom na obsegu povrnitve škode. Pri tem poskuša opozoriti na nekatere dileme, ki se pojavljajo ob uporabi njegovih določb, ter išče vzporednice s primerjalnim pravom.
2. Pravica do povrnitve škode zaradi kršitve pogodbe
Čeprav se besedilo odseka OZ o pogodbeni odškodninski odgovornosti izrecno nanaša le na zamudo z izpolnitvijo in (dokončno) neizpolnitev pogodbe, se uporablja za vse oblike kršitve pogodbe, tudi za izpolnitev s stvarnimi in pravnimi napakami ter za kršitev stranskih pogodbenih obveznosti. Kršitev pogodbe je vsako odstopanje od tistega, kar je bilo dolgovano.
Obveznost povrnitve škode po določbah 239. do 246. člena OZ temelji na kršitvi obveznosti iz odplačnih (vzajemnih) pogodb. Pravne posledice kršitve neodplačnih pravnih poslov so drugačne. V tem smislu je zanimiva sodba Vrhovnega sodišča, ki je prisodilo povrnitev škode zaradi kršitve pogodbe v naslednjem primeru: planinsko društvo, neprofitno združenje civilnega prava, je svoje člane povabilo na gorski izlet. Za vodjo poti je bila imenovana licencirana gorska vodnica. Plačilo za izlet ni bilo predvideno, udeleženci pa so si delili stroške avtobusnega prevoza in organizacije. Ob sestopu z gore je prišlo do hude nesreče: zaradi zdrsa s poti so trije udeleženci izgubili življenje, dva pa sta se poškodovala. Drugače kot višje sodišče, ki je odgovornost društva utemeljilo na nepogodbeni (deliktni) podlagi in štelo gorski izlet za nevarno dejavnost, je Vrhovno sodišče v vabilu društva in njegovem sprejetju s strani udeležencev videlo sklenitev pogodbe, po kateri je planinsko društvo prevzelo obveznost zagotovitve varnega vzpona in vrnitve udeležencev. Sodišče je ugotovilo vrsto kršitev te obveznosti in prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Škoda je bila povrnjena tudi tistemu izmed udeležencev (oškodovancev), ki je bil tudi sam licenciran gorski vodič, a je bil po mnenju sodišča na tem izletu le udeleženec.
Sodišče ni pojasnilo, kakšna pogodba je bila sklenjena med planinskim društvom in udeleženci izleta. Prav tako se ni spraševalo o lastni odgovornosti udeležencev gorskega izleta. Zdi se, da je v tem primeru za neodplačno pogodbo uporabilo strog koncept odgovornosti, kot ga poznamo glede odgovornosti za varnost potnikov iz pogodbe o prevozu oseb. Sodišče je morda želelo s svojo odločitvijo vplivati na organizatorje planinskih izletov, da bi bolje skrbeli za varnost, vendar se zdi, da utegne sodba neprofitna planinska (in druga) društva predvsem odvračati od organiziranja (brezplačnih) aktivnosti zaradi bojazni pred odškodninsko odgovornostjo oziroma te aktivnosti podražiti, na primer zaradi zavarovanja odgovornosti.
2.1. Tipi škode, povzročene s kršitvijo pogodbe
V teoriji in praksi so znane različne kategorizacije pogodbene škode. Na splošno se razlikuje med "škodo zaradi izgube tistega, kar je bilo dolgovano po pogodbi" (izguba iz kupčije oziroma škoda, ki bi zaradi kršitve verjetno nastala vsakemu upniku), in "drugo škodo" (izguba, ki izvira iz posebnih okoliščin, imenovana tudi posledična škoda). Podobno je razlikovanje med "škodo zaradi kršitve" v smislu primarne ali neposredne škode, "stransko škodo", tj. nastalimi stroški, ki niso povezani z uresničitvijo izpolnitvenega interesa, ampak so namenjeni izogibanju dodatnim neugodnostim, ter "posledično škodo" v smislu dodatnih izgub. Občepravno delitev na interesse circa rem (škoda v zvezi s predmetom pogodbe) in interesse extra rem (škoda na drugih stvareh), ki so jo na podlagi rimskih virov vzpostavili že glosatorji, najdemo tudi pri domačih piscih. Pomen omenjenih delitev danes ni več v tem, da bi bile nekatere oblike škode priznane in druge ne, saj načelo popolne odškodnine zahteva popravo vseh negativnih posledic kršitve. Premoženjska škoda je v našem pravu načelno opredeljena kot zmanjšanje premoženja dolžnika (diferenčna teorija), kar je učinek vseh opisanih tipov škode. Z opisanimi modeli lahko predvsem pojasnimo, v katerih dolžnikovih sferah nastanejo posledice kršitve pogodbe. V našem pravu pa je delitev vendarle relevantna zaradi nenavadne zakonodajalčeve odločitve o povrnitvi škode zaradi stvarnih napak, ki bo obravnavana v nadaljevanju.
2.2. Razmerje med izpolnitvenim in odškodninskim zahtevkom
Zahtevek na povrnitev škode lahko v položaju, ki sledi kršitvi pogodbe, nastopa na različne načine. V primeru zamude z izpolnitvijo obveznosti - če denimo prodajalec kupcu blaga ne dobavi ob zapadlosti, ampak pozneje, ali če kupec zaradi stvarnih napak blaga ne more uporabljati, dokler niso odpravljene - odškodninski zahtevek nastopa poleg izpolnitvenega zahtevka (odškodnina poleg izpolnitve). Škoda zaradi zamude lahko tedaj pomeni stroške premostitvenih ukrepov, na primer v obliki stroškov najema enakovredne stvari. Če na primer taksi podjetje kupi avtomobil, ta pa je dobavljen z zamudo meseca dni, lahko podjetje za vmesni čas najame nadomestno vozilo, z njim opravlja prevoze in povrnitev stroškov terja od prodajalca.
Na ta način upnik zmanjša svojo škodo, saj prepreči, da bi prišlo do izgube strank. Razumni ukrepi za zmanjšanje oziroma preprečitev škode pa niso le njegova pravica, ampak tudi njegova dolžnost, posledica kršitve katere je sorazmerno zmanjšanje odškodnine. Škoda zaradi zamude lahko vključuje tudi odgovornost upnika nasproti tretjim osebam, ki je posledica dolžnikove kršitve, na primer v obliki pogodbenih kazni ali odškodninske odgovornosti za zamudo iz pogodb z upnikovimi odjemalci. Posebna oblika povrnitve škode za zamudo z izpolnitvijo denarnih obveznosti so zamudne obresti - posebna zato, ker gre za abstraktno povrnitev, saj upniku ni treba dokazovati nastanka konkretne škode, velja namreč neovrgljiva domneva, da mu je nastala škoda v višini zamudnih obresti. Povrnitev morebitne višje škode pa upnik lahko terja z odškodninskim zahtevkom.
Odškodninski zahtevek lahko izpolnitvenega tudi nadomesti (odškodnina namesto izpolnitve). Za take primere gre, kadar je dokončno jasno, da izpolnitve v naravi ne bo - če denimo prodajalec blaga sploh ne dobavi (dokončna neizpolnitev, 103. do 107. člen OZ) ali če je bila individualna stvar, ki jo mora prodajalec izročiti, uničena (naknadna nemožnost izpolnitve, tretji odstavek 117. člena OZ), kot tudi, če kupec, potem ko je prodajalca neuspešno pozval k odpravi stvarne napake, napako odpravi sam, stroške pa uveljavlja kot odškodnino. V teh primerih je predpostavka upnikovega odškodninskega zahtevka praviloma tudi postavitev primernega dodatnega roka dolžniku. Ta je namenjen temu, da bi dolžnik vendarle dobil še zadnjo priložnost, da bi se z izpolnitvijo oziroma naknadno izpolnitvijo v naravi izognil praviloma bolj neugodnim posledicam dokončne neizpolnitve.
Izpolnitev v naravi, tudi v obliki naknadne izpolnitve (popravilo ali zamenjava), torej ni le pravica upnika, ampak je tudi pravica dolžnika (right to cure). Če torej dolžnik, ko je obveščen o kršitvi (na primer o stvarni napaki), izjavi, da bo izvedel popravilo ali zamenjavo, oziroma to izjavi, ko mu upnik postavi primeren dodatni rok, potem do poteka tega roka upnik ne more nadomestiti (naknadne) izpolnitve z odškodninskim zahtevkom. Dodatnega roka seveda ni treba postavljati, kadar je jasno, da izpolnitve tudi v dodatnem roku ne bo: kadar izpolnitev ni več mogoča (nemožnost izpolnitve), kadar je bil rok izpolnitve bistvena sestavina pogodbe (tako imenovane fiksne pogodbe) ali pa je dolžnik sam izjavil, da ne bo izpolnil.
Nadomestitev izpolnitvenega zahtevka z odškodninskim praviloma sovpada z odstopom od pogodbe, vendar to ni nujno, saj se lahko pogodba nadaljuje, na mesto izpolnitvenega pa stopi odškodninski zahtevek. Za enega takih primerov gre, če upnik, ki od dolžnika ne prejme izpolnitve ob dogovorjenem času (zamuda), izvede kritni posel, tj. si zagotovi izpolnitev drugje in zahteva povrnitev stroškov, hkrati pa ima interes ostati pri pogodbi. Tudi v primeru, ko odškodninski zahtevek nadomesti izpolnitvenega, se mu praviloma pridruži še zahtevek na povrnitev škode zaradi zamude.
Odškodninski zahtevek pa lahko obstaja tudi neodvisno od izpolnitvenega zahtevka oziroma kadar izpolnitvenega zahtevka sploh ni: kadar dolžnik izpolni svojo glavno obveznost, krši pa katero od stranskih pogodbenih obveznosti, denimo konkurenčno prepoved ali obveznost informiranja (245. člen OZ), ali pa svojo glavno obveznost izpolni, vendar zraven poškoduje siceršnje upnikove stvari.
3. Narava in razbremenitev pogodbene odškodninske odgovornosti: 240. člen OZ
4. Osnovno merilo povrnitve škode: polna povrnitev škode
5. Načelo predvidljivosti škode kot omejitev obsega odškodninske odgovornosti
5.1. Zgodovinsko ozadje načela predvidljivosti
5.2. Predvidljivost - absolutna omejitev odškodninske odgovornosti?
5.3. Merila predvidljivosti
5.4. Predvidljivost ob sklenitvi ali kršitvi pogodbe?
5.5. Kakšna škoda je objektivno predvidljiva?
6. Obseg škode pri namernih in hudo malomarnih kršitvah pogodbe
7. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pogodbe
8. Dolžnost zmanjševanja škode
9. Povrnitev škode
9.1. Zmanjšanje premoženja
9.2. Možnost upoštevanja dobička, ki ga je dolžnik pridobil s kršitvijo pogodbe, pri odmeri škode
9.3. Konkretno in abstraktno računanje škode
10. Povrnitev škode zaradi stvarnih napak pri prodaji
11. Pogodbeni sporazumi o odškodnini
12. Sklep
Nadaljevanje članka > dr. Damjan Možina: Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
