Začasne odredbe v delovnih in socialnih sporih izrecno predvideva Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki glede postopka njihove izdaje napotuje na uporabo zakona, ki ureja zavarovanje.
V slovenskem pravnem redu splošno ureditev začasnih odredb kot instituta zavarovanja ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), na uporabo katerega napotujejo številni specialni zakoni, ki začasne odredbe urejajo na posebnih področjih. Tako se določbe ZIZ subsidiarno uporabljajo tudi za izdajo začasnih odredb za zavarovanje terjatev, ki izvirajo iz individualnih delovnih sporov, in sicer v delih, kjer ZDSS-1 ne določa drugače. Poleg tega morajo delovna sodišča v postopkih zavarovanja upoštevati še morebitno posebno materialnopravno ureditev Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) o začasnih odredbah, ki glede manjkajočih pravil prav tako subsidiarno napotuje na uporabo splošne ureditve ZIZ (npr. 113. člen ZDR-1 o začasnih odredbah na zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.
1. Pogoji za izdajo začasne odredbe
ZDSS-1 določa le en pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe v individualnih delovnih sporih. Sodišče jo (tudi po uradni dolžnosti) lahko izda, če to potrebno, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (prvi odstavek 43. člena). Ta pogoj je enak enemu od več alternativno določenih pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarnih terjatev predvideva ZIZ, v katerem pa je ureditev pogojev celovitejša. Zaradi nepopolnega nabora pogojev v ZDSS-1, se sodišča poslužujejo določb ZIZ, in sicer 270. člena za zavarovanje denarnih terjatev in 272. člena za zavarovanje nedenarnih terjatev. V obeh je kot primarni pogoj, izpolnjenost katerega mora biti za izdajo začasne odredbe vedno izkazana, določena verjetnost obstoja upnikove terjatve oz. verjetnost, da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Terjatev je namreč tista, ki je predmet zavarovanja in če ta ne obstoji, njeno začasno zavarovanje ni potrebno in predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen. Tako se tudi v delovnopravnih sporih kot prvi pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje tako denarnih kot nedenarnih terjatev preverja obstoj oz. bodoči nastanek terjatve.
Zgolj (verjeten) obstoj delavčeve terjatve oz. njen (verjeten) nastanek v prihodnosti pa ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Upnik mora izkazati še en pogoj. Ker je ZDSS-1 pri opredelitvi tega skop, saj predvideva le potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, sodišča uporabljajo podrobnejšo in obsežnejšo ureditev ZIZ. Ta za zavarovanje nedenarne terjatve zahteva izpolnjenost enega od treh alternativno določenih pogojev. Eden od teh je, kot rečeno, enak tistemu v ZDSS-1, tj. da je odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode.
Upnik pa lahko izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve doseže tudi, če izkaže obstoj nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. objektivna nevarnost) ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi odstavek 272. člena ZIZ).
Za zavarovanje denarne terjatve pa mora upnik poleg obstoja terjatve izkazati (verjetno) nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja alikakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (t.i. subjektivna nevarnost) (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik je izpolnjevanja (objektivne ali subjektivne) nevarnosti oproščen, če za verjetno izkaže, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. in tretji odstavek 272. člena ZIZ). Vsi ti pogoji za izdajo začasnih odredb so oblikovani kot pravni standardi, vsebino katerih sodišče napolnjuje v vsakem konkretnem primeru. Ker se isti pogoji tako uporabljajo za izdajo ukrepov zavarovanja glede sporov z različno naravo, si je pri interpretaciji njihove vsebine mogoče pomagati s sodno prakso z različnih področij.
Ker brez obstoja terjatve (za pogoj se uporablja tudi izraz »objektivni pogoj« zavarovanje ni potrebno, sodišču ob ugotovitve neizpolnjenosti tega ni treba presojati še drugega pogoja (t.i. »subjektivni pogoj«). Čeprav bi bilo smiselno, da bi sodišča najprej preizkusila obstoj terjatve, obstoj drugega pa šele in zgolj, če bi ta obstajala, vrstni red preizkušanja pogojev v zakonu ni določen. V vsakem primeru sodišče delavčev predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, če ugotovi, da eden od zahtevanih pogojev ni izpolnjen.
V sodni praksi delovnih sodišč pa so zavrnitve predlogov za izdajo začasne odredbe zelo pogoste. Pravzaprav je začasno zavarovanje vzpostavljeno s strani sodišč bolj izjema, kljub velikemu številu takšnih predlogov s strani delavcev. V večini primerov zavrnitev se sodišča ustavijo že pri prvem pogoju, ko ugotovijo, da predlagatelj ni uspel z verjetnostjo izkazati obstoja svoje terjatve nasproti delodajalcu. Kakšni so razlogi za to? Ali delavci res tako pogosto predlagajo zavarovanje neobstoječih terjatev ali pa sodišča izpolnjenost zakonskih pogojev morebiti presojajo prestrogo?
2. Dokazni standard verjetnosti
Z namenom hitrega in učinkovitega varstva položaja predlagatelja začasne odredbe je ZIZ znižal dokazni standard odločanja v teh postopkih. Tako se dejstva, na podlagi katerih sodišče v postopku zavarovanja preverja obstoj zgoraj navedenih pogojev, ugotavljajo z dokaznim standardom verjetnosti, za razliko od prepričanja o obstoju pravnorelevantnih dejstev, ki se v sodnih postopkih pri odločanju o materialnopravnih vprašanjih potrebuje sicer.
Čeprav procesna zakonodaja posameznih dokaznih standardov ne opredeljuje, je verjetnost mogoče opredeliti kot najnižjo stopnjo skladnosti predstave z dejstvi, dosežena pa je, ko obstoji več argumentov, ki govorijo v prid nekemu dejstvu, kot tistih, ki govorijo proti, ko so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo v prid neresničnosti. Sodišče mora tako v postopku zavarovanja ugotoviti (le) verjeten obstoj dejstev, na podlagi katerih sklepa o izpolnjenosti pravnih standardov, ki tvorijo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe.
Glede prvega pogoja za izdajo začasne odredbe sodišče tako preverja, ali dolžnikova terjatev verjetno obstoji oz. bo verjetno nastala. Trditveno in dokazno breme za to je na predlagatelju začasne odredbe - delavcu, sodišče pa v postopku zavarovanja ugotavlja relevantna dejstva in jih subsumira pod ustrezno materialnopravno normo. Kljub drugačnim stališčem v sodni teoriji je po mojem mnenju sodnikova miselna pot ugotavljanja izpolnjenosti prvega pogoja enaka kot pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka, s to razliko, da odločitev o obstoju terjatve v postopku zavarovanja doseže hitreje.
3. Ugotavljanje verjetnega obstoja ali nastanka terjatve - na splošno
4. Ugotavljanje verjetnega obstoja ali nastanka terjatve - v postopkih zavarovanja individualnih delovnih sporov
5. Sklepno
Nadaljevanje članka >> dr. Neža Pogorelčnik Vogrinc: Začasne odredbe kot učinkovito sredstvo za varstvo pravic iz dela - preizkus obstoja verjetnosti terjatev; Delavci in Delodajalci, 2015, št. 2-3, str. 333.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
