Vzajemno priznavanje in praktično razumevanje izrazja ter uveljavljenih analitičnih in napovednih metod lahko pripomore k standardizaciji analitičnih orodij, nujnih za presojo, in s tem k večji pravni varnosti strank v pravnih postopkih. V nekaterih primerih insolvenčne zakonodaje pa je bolje, da se pravna stroka izogne presoji ekonomskih problemov, ki jih znajo pravilno oceniti le neposredni nosilci tveganja poslovnega podjema.
Dinamika razvoja na področju družboslovnih ved je na prvi pogled izjemna (glede na število objav znanstvenih člankov), zatakne pa se pri prenosu novih idej v prakso ter pri prenosu znanja med posameznimi disciplinami. Posebej zanimivo je opazovati ta pojav na stičišču pravne stroke in ekonomije, ki uporabljata razmeroma stare in preizkušene ideje. Toda ko se sreča pravna logika zbiranja dokazov ali vsaj indicev o preteklih dejstvih z ekonomsko logiko oblikovanja tveganih napovednih ocen na osnovi volatilnih (muhastih) tržnih podatkov, medsebojno razumevanje pogosto zamre.
Prepad v razumevanju med strokovnimi "silosi", kot tudi potreba po aktivnem sodelovanju, sta najbolje vidna v primeru izvajanja insolvenčne zakonodaje (posebej v sklopu priprave in presoje izvajanja načrta finančnega prestrukturiranja) ter v primeru ocenjevanja povzročene škode. Pravilno razumevanje ekonomskih pojmov in metodologije je tako ključno pri uporabi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) ter Obligacijskega zakonika (OZ) v segmentnih, v katerih prevladujeta ocena bodočih ekonomskih razmer in presoja uspešnosti minulega poslovanja oziroma izvajanja ukrepov načrta finančnega prestrukturiranja pri dolžniku. V nadaljevanju bomo samo na kratko predstavili izzive pravne in ekonomske stroke v okviru insolvenčne zakonodaje, prevladujoči del našega prispevka pa namenili izzivom pri ocenjevanju škode v zadnjem razdelku tega prispevka.
Insolvenčna zakonodaja
Za ponazoritev težav v razumevanju med pravno in ekonomsko stroko smo uporabili odločbo Višjega sodišča v Ljubljani v zadevi Cst 456/2015 z dne 5. avgusta 2015, ki se nanaša na presojo izvajanja načrta finančnega prestrukturiranja. V njej najdemo skoraj mehanske razlage, ki zahtevajo strogo uresničevanje poslovno-finančnih parametrov pravnomočne prisilne poravnave, saj že 10,8-odstotno odstopanje od načrtovanih prihodkov (skupaj z nekaterimi manj relevantnimi parametri poslovanja) pomeni kršitev 3. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pri tem je očitno za sodno prakso nepomembno, če se v obravnavanem obdobju zgodi drugo dno globalne gospodarske krize, večja vlaganja zaradi ohranitve konkurenčnega položaja, nepredvideni cenovni pritiski, možnosti za nadomestitev zaostanka v prihodnjih šestih letih (glede na dinamiko v dejavnosti). Analize uspešnosti finančnega načrtovanja namreč kažejo, da je več kot desetodstotno odstopanje od načrtovanih prihodkov povsem običajno tudi pri uspešnih družbah. Slednje pa še ne omogoča sklepa, da taka družba ne bo sposobna poplačati svojih obveznosti, ki zapadejo čez šest let, saj bi s tem zanikali vrednost realnih opcij zadevne družbe v prihodnjih letih.
Čeprav omenjena alineja ZFPPIPP natančno govori o skrajnem roku za izvajanje "ukrepov", se je v preteklih odločbah sodišča pojavilo tudi enačenje med ukrepom finančnega prestrukturiranja in njegovimi učinki. Po spoznanjih poslovnih ved (posebej projektnega menedžmenta) mora imeti vsak ukrep določen vsaj svoj začetek in načrtovano trajanje. Predvideni učinki ukrepa se bodo pojavljali dlje časa v prihodnosti. V nobenem primeru pa ne moremo pričakovati, da bi se večina učinkov pojavila v prvih nekaj mesecih.
Z opisano ozko razlago zakonodaje lahko v današnjem volatilnem gospodarskem dogajanju sesujemo skoraj vsako prisilno poravnavo, ki je pomemben pravno-gospodarski instrument za reševanje zdravih poslovnih jeder gospodarskih družb, ob sočasnem vzdrževanju higiene tržnih odnosov.
Tveganja neuravnoteženih sodnih odločitev za dobrobit širše družbe so očitno prevelika, da bi se lahko zadovoljili s predstavljenim pravnim "pesimizmom", ki pa smo ga pogrešali pred izbruhom velike krize.
Seveda je za učinkovito delovanje trgov in s tem za širšo družbo enako nevarno slediti večno optimističnim poslovnim zombijem (na primer v tekstilni industriji).
Edina alternativa nihanju med dvema skrajnostma je očitno v vzajemnem učenju med pravno in ekonomsko stroko. Pri tem mora ekonomska stroka prepričljivo pokazati, da je poslovna igra preveč dinamična, da bi jo lahko v celoti ujeli v tog načrt finančnega prestrukturiranja in preverjali dvomesečne zamude pri vsakem predvidenem ukrepu in njegovih učinkih. Načrt finančnega prestrukturiranja je namreč svojevrsten poslovni pakt z upniki (ekonomskimi lastniki), ki se odločijo, da bodo pod posebnimi pogoji nadaljevali poslovno igro in sprejemali poslovno potrebna tveganja. S tem zagotovijo stabilne pogoje poslovanja za družbo, ki se spet lahko posveti trajnemu povečevanju vrednosti svojega premoženja, kar koristi tudi upnikom.
V tem procesu tudi najboljši menedžerji na svetu skupaj z upniki niso sposobni predvideti vseh izzivov na svoji poti, zato je načrt finančnega prestrukturiranja le trenutna ocena možnih poslovno-finančnih učinkov. Vsako ocenjevanje verjetnosti uresničitve načrta pa je projekt, ki zahteva globoko razumevanja dejavnosti, njegovega okolja, prizadevnosti vodstva in zaposlenih ter veliko izkustveno-praktičnega znanja. Ocenjevanje na osnovi odstopanja nekaterih parametrov iz načrta, brez primerjalne analize v dejavnosti in brez upoštevanja realnih opcij družbe v prihodnjih letih, pa je bolj podobno vedeževanju iz kart kot pa resni analitični oceni.
Načrt finančnega prestrukturiranja je lahko učinkovit instrument za kontrolo nad družbo v procesu prisilne poravnave, če omogoča tudi manevrski prostor za popravljalne ukrepe (glede na spremenjene okoliščine v času izvajanja) oziroma kvantificirane tolerance (limite) za ključne časovne in poslovno-finančne parametre. Na osnovi dogovorjenih limitov je vsem udeležencem vnaprej jasno, do katerih meja so upniki še pripravljeni prenašati prevzeta tveganja.
Zaradi prisotnih interesov avtorjev načrta finančnega prestrukturiranja tak dokument praviloma vsebuje le optimistično različico prihodnosti, da bi prepričali kritično maso navadnih upnikov. Ob pojavu odklonov v uresničevanju načrta pa so pozneje sodišča potisnjena v vlogo arbitra pri kompleksnih poslovnih vprašanjih, na katera niti strokovnjaki v zadevni dejavnosti niso sposobni enoznačno odgovoriti.
Menimo, da bi lahko sodišču, upnikom in družbam v poslovno-finančni stiski prihranili veliko časa, če bi upniki pri nastajanju načrta finančnega prestrukturiranja aktivno sodelovali. Tako bi namreč poleg uresničljive različice vseboval tudi minimalni scenarij načrta finančnega prestrukturiranja. Minimalni scenarij bi opredelil časovne in poslovno-finančne parametre (limite), ki jih družba v prisilni poravnavi preprosto ne sme prekoračiti, ker bi s tem resno ogrozila uresničitev obljubljenih poplačil. Ob nastopu takega dejstva pa bi imeli navadni upniki spet pravico, da vnovič odločijo o nadaljnjih postopkih.
Z izbranim primerom smo želeli opozoriti, da je ekonomske oziroma poslovno-finančne razlage o prekoračitvah sklenjenega načrta finančnega prestrukturiranja najbolje prepustiti zainteresiranim udeležencem (upnikom in dolžnikom), saj sodišča skupaj s svojimi izvedenci nikoli ne bodo zmogla doseči boljše ocene. Če pa so upniki pri nastajanju načrta svoje naloge zanemarili, je priporočljivo, da sodišče presoja odstopanja pri izvajanju ukrepov načrta z vidika celovite presoje finančnih rezultatov minulega delovanja družbe in z vidika potencialne finančne sposobnosti družbe, da bo zagotovljeno predvideno poplačilo upnikov. V vsakem primeru sodišču preostane običajna vloga varovanja pravic upnikov, če družba v prisilni poravnavi krši natančno zapisane obveze v načrtu oziroma obvezujoče pravne norme, o čemer bi lahko v standardiziranem poročilu sodišču (namesto dolgih razlag) obdobno poročal prisilni upravitelj.
Prva rešitev obravnavanega izziva v sodelovanju med pravno in ekonomsko stroko je očitno v izogibanju situacij, ko se mora sodišče opredeljevati glede ekonomskih oziroma poslovno-finančnih kategorij, kot je na primer sposobnost dolžnika, da bo do konca prisilne poravnave uspel poplačati vse obveznosti. Posledice napačne odločitve so lahko usodne ne samo za dolžnika in njegovo notranje in zunanje okolje (na primer zaposleni in dobavitelji), temveč tudi in predvsem za finančne upnike. Pri dolžniku lahko nastane celo poslovna škoda zaradi neupravičeno začetega stečajnega postopka, za katero bo povzročitelj moral prevzeti odgovornost.
Ocenjevanje škode
Na področju ocenjevanja škode za gospodarske družbe je sodelovanje med pravno in ekonomsko stroko neizogibno, zato bomo v tem prispevku prikazali najboljšo prakso in glavne pasti, s katerimi se stroki soočata. Sodni procesi ugotavljanja škode v obliki navadne škode in izgubljenega dobička se pogosto nanašajo na primere nespoštovanja pogodbenih obveznosti, zlorabo prevladujočega položaja na trgu, odvzem pridobljenih dovoljenj in nespoštovanje konkurenčne klavzule. Pričakujemo pa lahko tudi primere ugotavljanja škode zaradi neutemeljene sprožitve stečajnega postopka.
Nadaljevanje članka > dr. Franjo Mlinarič, dr. Nadja Zorko in Jure Rogač: Škoda pri neupravičenih stečajnih postopkih ali na portalu Pravna praksa, 2016, št. 9.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
