Opisana zadeva odpira dve pomembni pravni vprašanji, povezani z imenovanjem vodje državnega tožilstva, o katerih še ni sodne prakse, zato zasluži posebno pozornost. Drugi razlog za polemični strokovni odziv je dejstvo, da zoper sodbi upravnega sodišča, s katerima je izpodbijani akt odpravljen, ni dopustno vložiti revizije. Tako ni zadržkov za strokovno razpravo, saj je zadeva glede predmeta spora že sodno zaključena.
Enotna ali različna pristojnost
Državnotožilski svet je predlagal združitev postopka po obeh tožbah, saj je bil izpodbijan eden in isti upravni akt (sklep o zavrženju). Upravno sodišče (oddelek v Novi Gorici) je predlog zavrnilo, ker lahko po določbi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče združuje več odprtih postopkov le pri (enem) oddelku sodišča.
Zakonski pogoji združitve neposredno res ne omogočajo. Vendar pa 22. člen ZUS-1 za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, predpisuje primerno uporabo Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki v 67. členu določa, da lahko vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče (v tem primeru oddelek), da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.
V zadevi so bili taki tehtni razlogi (za združitev postopkov pred enim od obeh oddelkov) gotovo podani, saj obravnavanje tožbe dveh tožnikov zoper isti akt, izdan v postopku, v katerem se odloča o pravici obeh, pri čemer odločitev vsebinsko ne more biti različna, narekuje enotno obravnavanje. Drugačno postopanje vodi (najmanj teoretično) do možnosti, da (glede na neodvisnost in samostojnost sodnikov) senata odločita različno, kar lahko povzroči nerešljiv pravni položaj, če bo posledično v razmerju do enega kandidata predlog pravnomočno zavržen, v razmerju do drugega pa bo ostal v veljavi.
To se je potrdilo tudi v konkretni zadevi, saj sta oddelka sicer formalno enak izrek deloma oprla na vsebinsko drugačne razloge. Tako ostaja odprto, ali gre odločitev enega oddelka glede dopustnega števila predlaganih kandidatov ob tem, ko se drugi o tem ni izrekel, šteti za stališče sodišča kot celote?
Različno je bilo tudi časovno obravnavanje tožb, za katere zakon določa, da mora pristojno sodišče v upravnem sporu o njih odločiti v 30 dneh (od prejema tožbe oziroma pritožbe zoper odločbo oziroma sklep). Obe tožbi sta bili vloženi na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani istega dne - 20. aprila 2016.
Ena je bila odstopljena oddelku v Novi Gorici, ki jo je prejel 21. aprila 2016 in vročil toženi stranki z dopisom z dne 4. maja 2016, z rokom petih dni za odgovor in predložitev spisov. Odgovor in spisi so bili poslani sodišču 6. maja 2016, sodba je bila izdana 1. julija 2016 (in vročena DTS 13. julija 2016). Postopek od prejema tožbe do izdaje sodbe je trajal 70 dni, zakonski rok je bil prekoračen za 133 odstotkov.
Druga tožba je bila s sedeža poslana oddelku v Mariboru, ki jo je nato odstopil oddelku v Celju, ta jo je prejel 22. aprila 2016. Toženi stranki je tožbo vročil z dopisom z 25. aprila 2016, z rokom tridesetih dni za odgovor in predložitev spisov. Odgovor in spisi so bili poslani sodišču 4. maja 2016, sodba je bila izdana 5. julija 2016 (in vročena DTS 11. julija 2016). Postopek od prejema tožbe do izdaje sodbe je trajal 73 dni, zakonski rok je bil presežen za 143 odstotkov.
Bolj kot prekoračitev zakonskega roka v več kot enkratnem (dodatnem) trajanju skrb zbujata različna roka za odgovor na tožbo, zlasti pa njegova nesorazmerna dolžina pri celjskem oddelku sodišča (30 dni), saj bi se (če se tožena stranka ne bi hitro odzvala) v tej zadevi zakonski rok za odločitev iztekel že v fazi do prejema odgovora na tožbo.
Tudi odstopanje pri navedenih, po naravi sicer tehničnih pogojih obravnavanja, ki pa niso brez vpliva na pravni položaj strank,8 kažejo na pomen enotnega obravnavanja tožb zoper isti akt.
Eden ali več kandidatov za vodjo državnega tožilstva
Gre za prvi pravni problem, ki naj bi ga sodišče razrešilo s svojima sodbama. Tista, ki jo je izdal oddelek Upravnega sodišča v Celju, ni odgovorila na navedeno temeljno pravno vprašanje, zaradi katerega je prišlo do upravnega spora: ali sme pristojni minister za vodjo okrožnega državnega tožilstva predlagati le enega ali lahko predlaga več kandidatov?
Nadaljevanje članka > Hinko Jenull: Imenovanje vodje državnega tožilstva - procesni vidiki ali na portalu Pravna praksa, 2016, št. 33
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
