Sodišče se za zaslišanje osebe kot priče odloči takrat, ko je verjetno, da bo mogla kaj povedati "o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah" (prvi odstavek 234. člena ZKP). Vsaj v teoriji, novejši in starejši, ni sporno, da naj bi priča izpovedovala o svojih čutnih zaznavah, ki se nanašajo na za kazenski postopek pomembna dejstva. Hkrati je položaj priče nezdružljiv s položaji drugih procesnih udeležencev (obdolženca, izvedenca itd.), z izjemo oškodovanca - tudi kadar nastopa v vlogi upravičenega tožilca - kar kaže na to, da naj bi priča izpovedovala o dejstvih, ki jih je zaznala zunaj kazenskega postopka, in hkrati nastopala kot oseba, ki za njegov izid ne more biti zainteresirana. To pomeni, da naj priča ne bi podajala svojega mnenja oziroma vrednotenja dejstev, ki so predmet dokazovanja oziroma razpravljanja.
Dejstva, ki so predmet dokazovanja, ugotavlja in vrednoti (presoja) seveda predvsem sodnik. Če za to potrebuje posebna strokovna znanja, ki jih sam nima, se - tako ZKP - odloči za pomoč izvedenca, torej tistega, ki taka znanja ima (248. člen ZKP). Izvedenec v kontinentalnih, mešanih kazenskih postopkih zato tipično prevzema vlogo pomočnika sodišča, ki se odraža v posebnem procesnem položaju izvedenca in njegovem razmerju do sodišča.
Če ob strani pustimo primere, ko izvedenca postavljajo drugi organi postopka (policija, 164. člen ZKP), je sodišče tisto, ki določi predmet izvedenstva, torej dejstva, ki naj se ugotovijo oziroma presodijo z njegovo pomočjo (prvi odstavek 249. člena ZKP), sodišče vodi dokazovanje, postavlja izvedencu vprašanja in zahteva pojasnila glede izvida in mnenja (tretji odstavek 252. člena ZKP). V nasprotni smeri pa sme izvedenec predlagati, naj se izvedejo določeni dokazi ali priskrbijo podatki, ki so za njegovo delo pomembni, predlaga razjasnitev posameznih okoliščin ali celo postavlja vprašanja zaslišancu (četrti odstavek 252. člena ZKP).
Če k temu dodamo tudi dejstvo, da je predmet izvedenstva lahko le tisto procesno gradivo, ki je že zbrano v (pred)kazenskem postopku (prvi odstavek 252. člena ZKP), potem se na prvi pogled zariše razmeroma jasna ločnica med pričo in izvedencem: izvedenec je tisti, ki kot pomočnik sodišča na podlagi svojega strokovnega znanja poda izvid in mnenje na podlagi gradiva, s katerim sodišče že razpolaga. Če naj bi bila priča do izida kazenskega postopka indiferentna, je izvedenec dolžan skrbeti, da se v okviru zaupanega mu izvedenskega dela okoliščine in dejstva kar najbolj raziščejo; če naj bi priča ne podajala svojega mnenja o obravnavanih dejstvih, potem je prav to naloga izvedenca.
Tako pravno razlikovanje med pričo in izvedencem z vidika sodne psihologije nima podlage. Že sama zaznava dogodka, o katerem priča izpoveduje, je odvisna od več dejavnikov, kot so osebne izkušnje, prepričanja, interesi in pričakovanja priče, podobni dejavniki pa delujejo tudi na ravni obnove - sploh kadar priče pri izpovedovanju podležejo sugestijam izpraševalca in (pod)zavestno potrjujejo njegova pričakovanja. Tako različni subjektivni dejavniki delujejo že na ravni zaznavanja, usmerjajo pozornost in s tem hkrati vodijo v selekcijo zaznav. Zato je pravzaprav nemogoče razlikovati med zaznavanjem (percepcijo) in predelavo teh zaznav (apercepcijo).
Ti pojavi so toliko bolj izraženi, kadar ima priča določena strokovna znanja, ki ji omogočajo, da usmeri svojo pozornost na tiste okoliščine dogodka, ki bi se drugim opazovalcem dogodka (brez strokovnih znanj) izmuznile. Spoznanju, da nekatere priče zaznajo pomembne okoliščine prav zaradi svojega strokovnega znanja, so se nekatere procesne ureditve (zlasti v tujini) prilagodile razmeroma zgodaj. Take priče imenujemo izvedene priče. Primerjalno jih nekatere pravne ureditve tudi izrecno urejajo, denimo nemška: nemški Zakon o kazenskem postopku (Strafprozeßordnung - StPO) že dlje časa v § 85 ureja institut izvedene priče.
Nadaljevanje članka >> dr. Primož Gorkič: Izvedena priča, Pravna praksa, 2016, št. 6
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.