Evropska patentna konvencija (EPK) v 52. členu določa, da se evropski patenti podeljujejo za katerekoli izume z vseh področij tehnike, če so novi, inventivni in industrijsko uporabljivi. Za izume pa ne štejejo računalniški programi, če se patentna prijava oziroma patent nanaša na te programe kot take. Ob dejstvu, da je patentiranje računalniških programov danes povsem običajno, si poglejmo, kakšna je v praksi Evropskega patentnega urada (EPU) razlaga prepovedi patentiranja računalniških programov in kako je EPU prišel do razlage Evropske patentne konvencije, ki ima z njenim besedilom le še malo skupnega.
Izjemi od možnosti patentiranja računalniških programov v Evropski patentni konvenciji so ob ustanovitvi EPU ustrezale prve Smernice za preizkus na Evropskem patentnem uradu, v katerih je bilo zapisano, da v primeru, ko je prispevek k stanju tehnike le v računalniškem programu, zadevne materije ni mogoče patentirati ne glede na to, kako je predstavljena v patentnih zahtevkih. V tem se jasno kaže poudarek na dejstvu, da so računalniški programi predstavljali kategorijo izumov, izključeno od možnosti patentiranja, ne glede na morebiten prispevek k stanju tehnike, tehnično funkcijo ali tehnični učinek izuma.
V začetnem obdobju delovanja EPU sicer odsotnost možnosti patentiranja računalniških programov ni bila posebej sporna, ne glede na to pa so bile leta 1985 Smernice za preizkus na Evropskem patentnem uradu spremenjene tako, da je bilo načelno stališče do patentiranja računalniških programov nekoliko omiljeno.
Prva prelomna odločitev EPU o patentiranju računalniških programov je bila odločitev v zadevi Vicom/Computer-related invention, v kateri je tehnični odbor za pritožbe EPU presojal možnost patentiranja metode za digitalno obdelovanje (filtriranje) slik. Temelj za odločitev odbora za pritožbe v tej zadevi je bilo razlikovanje med metodami kot matematičnimi formulami in metodami kot tehničnimi postopki.
Razlika med prvimi in drugimi je v tem, da se matematična metoda oziroma matematični algoritem izvede na številkah in proizvede rezultat prav tako v številkah, brez neposrednega tehničnega učinka. Če je matematična metoda uporabljena v tehničnem postopku, pa se ta postopek s tehničnimi sredstvi izvede na fizični entiteti (ki je lahko materialni predmet ali pa tudi fotografija, shranjena kot elektronski signal) in povzroči spremembo te entitete. Na podlagi tega razlikovanja je odbor ugotovil, da se lahko patentira izum, ki povzroči tehnični učinek na fizični entiteti, čeprav tak izum temelji na matematični metodi, saj se tak izum ne nanaša na matematično metodo kot tako. Tako je mogoče patentirati metodo za obdelavo slik, ni pa mogoče patentirati na primer metode za obdelavo podatkov, če ni določeno, katero fizično entiteto (tj. predmet tehničnega postopka) predstavljajo ti podatki.
Ko je odbor razjasnil dopustnost patentiranja matematičnih metod, je prešel na vprašanje, kdaj je mogoče patentirati metode kot tehnične postopke, ki se izvedejo z računalniškim programom. Glede tega je odbor najprej poudaril, da se izjema od možnosti patentiranja nanaša le na računalniške programe kot take. Nato pa je odbor zavzel stališče, da tehnični postopek, izveden s pomočjo računalniškega programa, ne predstavlja računalniškega programa kot takega, saj se s programom le opredeli zaporedje korakov v postopku, zato je tak postopek mogoče patentirati. Izumu, ki sicer izpolnjuje merila za patentno varstvo, namreč ni primerno odreči tega varstva zgolj iz razloga, da so za njegovo izvedbo uporabljena moderna sredstva v obliki računalniškega programa.
Če torej računalniški program pomeni sredstvo za izvedbo tehničnega postopka in dosego tehničnega učinka, tak program po stališču EPU v zadevi Vicom ni ovira za podelitev patenta. Po tej zadevi so bili uspešno patentirani številni tehnični postopki, ki so se izvedli s pomočjo računalniških programov, na primer metoda za javljanje napak v računalniškem sistemu za urejanje besedil in metoda za spremembo formatov elektronskih besedilnih dokumentov.
Čeprav je bilo mogoče po odločitvi v zadevi Vicom z nekoliko inventivnosti pri oblikovanju patentnih zahtevkov patentirati tudi mnoge izume, ki so v praksi močno spominjali na računalniške programe, pa po tej odločitvi še vedno ni bilo mogoče neposredno patentirati računalniških programov, poleg tega pa tudi ni bilo mogoče patentirati programov na prenosnih medijih, temveč le tehnične postopke, ki se izvedejo na strojni opremi računalnika. Take omejitve so zmanjševale učinkovitost patentnega varstva, ki je obstajalo le, ko je oseba zagnala nelegalno kopijo programa, poleg tega pa tudi ni bilo mogoče ukrepati proti dobaviteljem, ki so dobavljali nelegalne kopije programov brez strojne opreme.
Nadaljevanje članka > dr. Klemen Pohar: Patentiranje računalniških programov v praksi Evropskega patentnega urada, Pravna praksa, 2016, št. 6
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
