Pri svojem delu opažam, da so politiki medije v preteklosti največkrat tožili zaradi objav, s katerimi naj bi bilo protipravno poseženo v njihovo čast in dobro ime, zdaj pa so v porastu spori zaradi posegov v zasebnost, pri čemer ne gre le za politike, ampak tudi za znane in vplivne gospodarstvenike. Vedno večkrat sta torej v koliziji pravica do svobode izražanja in pravica do zasebnosti.
Tehtanje
Razlog za to je verjetno treba iskati v tehnologiji, zaradi katere nam je zasebnost drugih lahko zelo dostopna. Že dolgo časa nam mobilni telefoni ne omogočajo zgolj pogovorov, ampak z njimi brez težav in zelo diskretno lahko fotografiramo ljudi, jih zvočno in slikovno snemamo ter te posnetke hitro delimo z drugimi, tudi z mediji. Če smo v preteklo -sti morali za to, da smo nekomu poslali neke dokumente, te dokumente fotokopirati in odnesti na pošto ali jih osebno predati, nam zdaj elektronska pošta omogoča, da te dokumente posredujemo v javnost le z enim klikom, pri čemer gre lahko, kot smo videli v primeru Edwarda Snowdna, za milijone zaupnih dokumentov.
Tehnologija pa ne omogoča le enostavnih posegov v zasebnost, ampak tudi to, da vsak lahko javnosti razkrije svojo zasebnost, pri čemer se ljudje pogosto ne zavedajo daljnosežnosti takih ravnanj. Pa to ne velja le za mlade, ki se, na primer, slikajo na zabavah in slike objavljajo na družabnih omrežjih, kar jim lahko škoduje pozneje v življenju, ko želijo, da bi imela javnost drugačno predstavo o njih. Nepremišljenost pri razkrivanju zasebnosti v javnosti velja tudi za politike, ki pridobivajo naklonjenost volivcev s tem, da v javnosti nastopajo z ženo in otroki, ko jim pozornost medijev ne ustreza, pa kar naenkrat postanejo zelo občutlji vi za svojo zasebnost.
Dejstvo, da tehnologija olajšuje posege v zasebnost, samo po sebi ni negativno ali pozitivno, saj je od uporabnikov odvisno, kakšnemu namenu tehnologija služi. Novinarjem tehnologija lahko pomaga, da pridejo prek svojih virov do podatkov, ki razkrivajo nezakonitosti ali nepravilnosti, za katere je pomembno, da je javnost z njimi seznanjena, da lahko na tej podlagi sprejema informirane in premišljene odločitve.
V koliziji med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti, tudi ko gre za zasebnost politikov, ni mogoče vnaprej dati prednosti eni ali drugi pravici. Obe pravici imata enako težo in šele relevantne okoliščine vsakega posameznega primera nagnejo tehtnico v prid eni ali drugi pravici. V sodni praksi slovenskih sodišč in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) najdemo merila, ki pomagajo pri presoji, kateri pravici je treba v posameznem primeru dati prednost.
V prispevku se bom osredotočila na vprašanje, ki je po mojem mnenju ključno, in sicer ali objavljeni podatki iz zasebnosti pripomorejo k razpravi o temi, ki je za javnost pomembna.
Nadaljevanje članka >> Jasna Zakonjšek: Kje bi morala biti meja pri medijskih posegih v zasebnost politikov?, Odvetnik, 2016, št. 76.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.